Prijatelji (37)
Klavdija Hiti
Kostin Mozeg
Bojan Ahlin
Ivanka Gantar
I K A
Zvone Krušič
Peter Zlodej
Azra .
Spremljevalci (29)
Taja In ...
Mitja Derenda
Lara Arh
Helena .
Laščan Zlatorog
Kostin Mozeg
Irena Vrcon Vrcon
Edvard Bogataj

Kategorija: foclanja

NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Brutalno seksualno (tekst vsebuje vulgarizme, za to se vnaprej opravičujem ;))
Autunna
Mala balkanska oziroma ker sem vedno nekje vmes
Rare done (level II), ali ob letu osorej
Balada o dlaki Agati
Božji trnki
Je ne sais pas
Tik pred strmoglavljenjem
Roza retrogradnje
April
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Brnenje
( 1 )
Gnoj
( 1 )
kolumna
( 2 )
lajež
( 1 )
MAX
( 10 )
Mrk
( 4 )
pesem
( 7 )
TAJA
( 1 )
zgodba
( 1 )
zgodbe
( 12 )
žolč
( 3 )
IŠČI PO ARHIVU
avgust 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31

Na vlaku brez karte

Liza Whiteapple
30.07.2015 12:26 (Jul 30, 2015)

Bila je sobota. S takratnim fantom in dvema prijateljema, sem se potikala po mestu. Bili smo brez denarja in sila zdolgočaseni. Tisti čas, se nam je zdelo najbolj smiselno viseti v kakšnem lokalu, ali klubu in se nalivati z enormnimi količinami alkohola. No, in seveda, če je bila trava smo jo kadili, v stilu, dokler vlečeš vase si živ, ko pa padeš dol, pa pač padeš dol.

Ob sobotah, se je na eni od mestnih železniških postaj nabrala cela druščina. Včasih, že okoli sedme ure zvečer. Prineslo se je veliko alkohola in med običajnimi vragolijami, ki so velikokrat mejile že kar na manjše vandalizme, čakalo na vlak, s katerim se je šlo v Klub v Črnomlju. Zakaj tja? Ne vem. Res je, je, da je naše rodno mesto tisti čas večinoma spominjalo na grobnico ( če sem iskrena večinoma še vedno), dogajalo se ni nič in človek se naveliča viseti po enih in istih lokalih. V Črnomlju pa so imeli »sceno«. Alternativno. Luknjo, v kateri so bili pogosto koncerti. Ali pa so zgolj vrteli muziko, ni važno.

In

V iskanju mecena ;)

Liza Whiteapple
14.02.2015 11:15 (Feb 14, 2015)

Poln kufr imam sama sebe in vseh, ki lajajo v nedogled, zgolj zato, da slišijo lasten odmev in se počutijo, kot, da k nečemu prispevajo. Poln kufr imam raznih osebnih izpovedi in poučnih tekstov, ki učijo, kako je treba obrniti svoje življenje tako, da se bo le to izboljšalo in da boš stopil na pravo pot. Been there, done that. Vsakodnevno zapažam kup internetnih izlivov, ki govorijo o tem kako je nekdo premagal težko situacijo, kako se je potegnil ven iz dreka, magari s pomočjo dobrih samaritanov, ki jih je njegova zgodba ganila in so se odločili pristopiti na pomoč. Dobrodelnost…. Sigh…. Sploh me niti najmanj ne pomirja. Zgolj jezi me. Takšne in drugačne čustvene manipulacije, you tube video izpovedi….

Večina ljudi, ki donira, pri sebi poskrbi za občutek lastne vrednosti in dobrega dela. Pri sebi tako miri tisti praobčutek krivde. Prav nič osebnega ni to.

Imam dobrega prijatelja, ki je pogosto doniral za dobre namene. Recimo odzval se je na javne pozive za donacije, na katere je na

Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj