Odkrito povedano, včasih me je sram, da sem del vsega tega. Da sem Slovenka. Da sem Zemljanka, če sem popolnoma iskrena. Tako in tako sem že večkrat od koga slišala, da sem vesoljka. Zavestno vesoljka.

Če spremljam politiko, kar se zadnje čase niti ne zgodi pogosto, me prime ihta. Če pomislim malo na vse koorporacije, genski inžiniring, industrijo, gospodarstvo, me popade zgolj nekakšno malodušje in nejevera. Kot bi se nekaj neopisljivo destruktivnega zavleklo v popolnoma vsak aspekt tega človeštva. A je to sploh možno? Je to sploh realno?

Jaz sem dvignila roke nad vsem tem. Ne vem kako naj to sploh razložim, da se name ne bo vsul plaz očitkov. Češ, ne misliš pozitivno. Nisi aktiven član te družbe. Če bi vsak razmišljal tako kot ti, se ne bi nikdar nič premaknilo. Preprosto zavračam vse skupaj. Kakšna družba? A temu sploh lahko rečemo družba? Če bi imela možnost, bi se z veseljem preselila v kakšno drugo civilizacijo, ker ta je skrenila krepko čez rob tega kar jaz smatram za sprejemljivo.

Primer. Cepljenje otrok. Obvezno. Kljub možnim stranskim učinkom, vseeno obvezno. Seveda, ko malo prebiraš o tem in raziskuješ razloge za in proti, vedno najdeš hudo prepričljive argumente za. Pa kako lahko kdo sploh mene prisili, da bom dala cepit svojega otroka? In zakaj bi me? Kaj sledi v prihodnosti? Obvezno čipiranje novorojenčkov? Gps sledilniki? In kakšne so sankcije tistim, ki si upajo gledati izven okvirjev in svojih otrok ne cepijo? Dejansko te v to država prisili. Zakaj? Za dobro države? Da bi preprečili epidemije nalezljivih bolezni, ki jih že desetletja tako rekoč ni več? Zdrava pamet, ljudje božji. Nisem neumno trmasta. Če bi se porezala, bi se gotovo cepila proti tetanusu. In če bi živela v območju, ki je okuženo s klopnim meningitisom, bi se verjetno cepila tudi proti temu. Ampak, kdo ti lahko to zapove? Kje je tukaj dilema? Češ, starš se nebi smel zaradi svoje filozofije odločati v imenu otroka? A država se pa lahko? Oziroma farmacevtska industrija se lahko? Zavoljo profita? Seveda, gotovo obstajajo tako neumni kot pametni starši. Za moje pojme(pa me lahko tudi linčate na to), so neumni tisti, ki brez vprašanja počnejo vse to kar se od njih pričakuje. V resnici pa- saj niti nimamo izbire. Tukaj se debata zaključi. Lahko sicer podpisujemo internetne peticije, ki pa, bodimo iskreni sami do sebe, nikdar ne bodo zares spremenile stanja.

Zaradi takega stanja dvigam roke. Nisem niti še starš, tako da, bomo videli kaj bo-če bo, takrat, ko bo mene čakalo prisilno cepljenje mojega otroka. Ja nekaj pa je treba vseeno naredit, a ne? Ne. Zaenkrat glumim gljivu in se nekako prepričujem, da ni nujno, da me te stvari zadevajo. Rečem si, važno je, da si bom ustvarila svoj svet, po lastni podobi. Svoj svet, ki bo, če bo posreči, čim manj odvisen od preostalega sveta. Vsaj od tistega dela, v katerega se je zavlekla ta nečloveškost. Upam, da je to možno in, da nisem le ena od utopistov. Po pravici povedano, nimam rešitev. Niti sanja se mi ne, kako bi se dalo stanje na tem svetu popraviti. Zato ostajam tiho. Ne zgubljam več energije za ihto, ki me popade ob razmišljanju o tem stanju. Vem pa nekaj. Ko-če se bo naša država začela vtikati pa še v recimo deževnico-vodo, ki pada z neba-in jo obdavčila, potem pa je res skrajni čas, da ljudje začnemo streljat. In takrat grem streljat tudi sama, pa čeprav se mi nasilje upira.

Kar se pa tiče ljudi bi rekla naslednje. Pa naj se tiče zakonov, vere, prepričanja, pripadnosti, česarkoli že…. Na ljudeh najbolj sovražim lenobo. In sicer lenobo misli. Neumnost je v večini primerov zgolj lenoba. Vsi imamo priložnost, da nekaj naredimo iz svojega intelekta. Redko kdo se rodi zares omejen na tem področju. Pa še tisti, ki se, je v veliko primerih bolj človeški od ostalih. Dokler bo ostalo na tem in dokler bo naš intelekt ostal na tej ravni, se ne bo nič premaknilo. Ker je tako lažje. Ker smo vodeni. Ker se ni treba ukvarjati s tem kaj bo, če bo. Pa poglejmo no hudiča že malo ven iz okvirja!!!