Beautiful trap

OddajLiza Whiteapple, dne 2019-02-12 ob 09:17:12

Kliknem na ikono WORD, odprem prazno stran… Romantično bi se slišalo, da zavoham vonj po svežem papirju, ali kaj podobnega, pa seveda ne… Prazna stran le slepo zija vame. Očitno želja po pisanju je… Pa ne vem dobro kje se lotiti. Naj razmislim. O čem bi pisala dve leti nazaj? Ali morda tri? Verjetno bi malce bentila čez sistem, državo, pa niti ne v tem smislu, bolj v smislu kako je človek prepuščen samemu sebi, kar je res in še vedno drži… Izlivala bi svoj žolč in nesigurnost ter pod krinko besedne akrobatike poskušala nekomu, morda predvsem sama sebi, dokazati, da sem v nečem pa le dobra… Kaj pa vem. Takrat nisem tako razmišljala, če bi, bi črke gotovo obtičale v moji glavi, ali pa v najboljšem primeru nekje na polici, v računalniku.

Zanimivo. Človek, ki niha v in iz sistema. Trenutno sem namreč spet svobodna. Beri brezposelna. Kar sicer še ni takšna tragedija, ker je to precej sveža zadeva, je pa sila begajoče. Službo (ko rečem služba mislim tradicionalno obliko zaposlitve s striktnim urnikom in osemurnim delovnim časom) sem dobila, ko sem to najmanj pričakovala, že dodobra navajena preživeti tudi brez, pač, človek se nekako znajde… In se je seveda tudi kaj hitro navadila. Ker je bila sama narava te zaposlitve (zaposlitev prek javnih del) jasno časovno omejena, sem natančno vedela, da je le začasna. Po svoje mi je bilo zaradi tega že vnaprej žal, po drugi strani pa sem se veselila ponovne možnosti za to, da si življenje uredim malce bolj svobodno.

Naj se spomnim trenutka, ko sem popolnoma brez kakršnegakoli pričakovanja odšla na razgovor in po slabem tednu prejela telefonski klic iz katerega je bilo razvidno, da so me izbrali za delovno mesto. Ne vem, če so me že kdaj izbrali za kakšno delovno mesto… Hočem reči, kaj pa lahko komu koristim s svojo izobrazbo? Bore malo. Na številne delovne izkušnje kar pozabimo… Te nikogar ne zanimajo. Vsaj ne v smislu, da gre za prilagodljivega, oziroma sposobnega človeka. Brez samohvale, ampak ali to, da si delal na sto različnih področjih nič ne pomeni? Da si sposoben svoje možgane omotati okrog tako različnih stvari? Ne. Ker razmišljanje ni ravno vrlina. Čakaj malo. Kako hudiča sem pa sploh prišla do ostalih zaposlitev, če me pa nikdar niso izbrali? Verjetno je bilo bolj neuradno, ali prek kakšne veze… Kaj pa vem. V končni fazi niti ni pomembno. In potem te izberejo za javno delo. Prvič v življenju. Javno delo. Sliši se kot nekaj skoraj ponižujočega, kar pravzaprav sploh ni. Razen vsakomesečne številke na bančnem računu, ki ti, zlasti če si prilezel do sedme stopnje izobrazbe, ni ravno v ponos… A jaz sem očitno čuden kaliber in sem bila pravzaprav kar zadovoljna. Nič mi ni manjkalo. Služba mi je bila všeč, skoraj bi si upala reči, da je bila to ena mojih najljubših služb, skoraj vse v zvezi  z njo… Služba, ja. Še enkrat ponovim to besedo, ker sem bila pred kakimi 14 dnevi, na Zavodu za zaposlovanje, sredi razgovora s svojo svetovalko, priča prav nespodobnemu vpitju njene kolegice iz sosednjega prostora (namreč pisarne v omenjenem zavodu so med seboj povezane z nekakšno zračno lino oziroma režo, oziroma odprtino pod stropom prostora, skozi katero se prav vse sliši). In šlo je nekako takole: »Kaj si pa vi mislite, javna dela niso zaposlitev! To je samo naša pomoč vam, da se malce socializirate in da vas uvedemo nazaj v sistem zaposlitev!« Pa karkoli že to pomeni…  Priznam, kar malce me je pogrelo. Zlasti zato, ker sem kolegico spoznala po glasu in šlo je za prav tisto svetovalko, tisto, ki sem jo leta nazaj celo omenila v nekem svojem pisanju, ki je bilo verjetno eno prvih pisanj tukaj… Za katero sem kar malo senzionalistično napisala, da bi jo z veseljem pičila s svinčnikom v čelo, ali oko, ali nekaj podobnega, tako senzionalistično, da je bil tisti tekst (seveda močno okleščen, ker rumeni tisk pač več kot par odstavkov svoji cenjeni publiki ne more vsiljevati, da ne bi bilo pretežko) s strani uredništva časopisa za katerega sem takrat pričenjala pisati, celo izbran za mojo prvo kolumno.

Zakaj javno delo ni pravo delo? Morda zato, ker je plačano le 75% minimalne plače? To ga po kriterijih te države sploh ne dela za nepravo! Zakaj torej? Ker je omejeno na čas enega leta? Če se mene vpraša (škoda ker se me ne) je to največji idiotizem, kar so si ga izmislili. Zaposliš človeka, ki potrebuje cca. pol leta časa, da se privadi delovnemu okolju, delovnim postopkom, sodelavcem itd, itd…. Potem ga pa po pol leta, recimo 90-100% efektivnega dela vljudno brcneš v rit in zaposliš nekoga drugega…? Oziroma ne ti, ker pravzaprav ti kot ustanova v tem primeru nisi delodajalec, delodajalec je država in tako se lahko prav prijetno izmuzneš kolobocijam, odgovornostim in tveganjem zaposlovanja. Od tu naprej te nič ne briga. Ne delovna efektivnost, ne kolektiv, ki je tako pogosto nestalen in ne situacije, ki jih take menjave kadra prinesejo. Da ne govorimo o tem, da so ljudje, ki se pri tebi zaposlujejo prek javnih del, v to pogosto dobesedno porinjeni s strani Zavoda za zaposlovanje. Torej, tako službo dobi tudi kopica nezainteresiranih ljudi, ki nimajo nobene osebne motivacije, da bi se za opravljanje tega dela sploh trudili ter se obnašali profesionalno, izobraževali… Ti polnijo luknje, opravljajo delo, ki je dejansko nujno in so pri tem tretirani kot tretjerazredni delavci, ker s stališča ustanove v kateri so zaposleni delajo zastonj… Ampak njihova izobrazba je vsaj po stopnji enaka izobrazbi ostalih zaposlenih, njihov delovni čas je enak delovnemu času ostalih zaposlenih, njihovo delo mora biti opravljeno, kot delo ostalih…. Zakaj je vsa kritika vedno usmerjena v delavca?  Zanima me kaj se bo zgodilo letos, ko je bilo z novim letom menda ukinjenih vsaj 40 procentov javnih del? Ali to pomeni, da se bo zaposlovalo? Ha, to bi rada videla! Iskreno? Upam, da bodo to šarado ukinili in trenutne odjemalce uslug javnih delavcev prisilili v zaposlovanje. Ker, iskreno povedano, kolikor že se nekomu, po večletnem iskanju zaposlitve zasvetlika, ko je končno zaposlen prek javnega dela…. Hvala lepa, država. Namreč, če bi ti bilo zares mar zame, bi me zaposlila zares, glede na sposobnost, ki sem jo pokazala. Če si me lahko prek javnih del, bi me lahko tudi drugače. Hvala za to, da si mi pomolila vabo in me dobila nazaj v občutek tretjrazrednega državljana. Itˈs a beautifull trap. Človeku daš sanje in poskrbiš, da se nikoli do kraja ne uresničijo, pa ga imaš za celo življenje. Če sem dala slučajno komu idejo za ljubezensko razmerje…. Donˈt. S tem mislim sanje o kreditih, posojilih, o edini možnosti, da bi bil tak kot so vsi ostali, da bi imel svoj kvadratek, svoj predal. Fuck this shit!

Jaz pa ponovno pišem o tretjerazrednosti. Ha. Možgani, dobrodošli nazaj!

No in potem pač padeš ven iz te salamoreznice malce prikrojen, obdelan… Zlasti, če si jaz J… Sploh ne vem kako naj opišem ta začarani krog, ki se mnogim ljudem, ki razmišljajo s svojo glavo dogaja skozi življenje... Najprej iščeš zaposlitev več let in te obdelujejo objestni zaposlitveni svetovalci na Zavodu, nakar ti nekega dne poči film in eksplodiraš v prazno stran na računalniku, iz česar se izcimi najprej blog, potem kolumna za rumeni tisk (jebi ga, tisk je le tisk, in nekje je treba začeti), opazi te znana novinarka, ki te prijazno poprosi za prijateljstvo na Fb in ti predlaga, da bi tvojo življenjsko zgodbo posnela za Tednik (mislm, cmoooon!), ti se ji prijazno zahvališ, a njeno ponudbo zavrneš z obrazložilom, da se s tem tekstom resnično nisi nameravala izpostavljati, da je to le kolumna in ne neka globja osebna izpoved… Potem te nekega dne, prav tako na Fb napade in nato odstrani s friendliste, ker naj ne bi bila dovolj feministična, oziroma pro LGBTQ, wtf??... Pa čeprav imaš vsaj tri gay prijatelje in to dobre… Mine kakšno leto, med tem se zaposliš za določen čas, pa ti po enem letu delovnega razmerja ne podaljšajo, ker računajo na novo subvencijo za novega delavca, vmes ti da rumeni tisk nogo, ker je tvoje pisanje prezateženo ter je nadomeščeno z šalami in vici, zaradi tega izgubiš prijateljico urednico, pa ne ker so se te znebili, ampak zaradi samega odnosa, ki ga je očitno posvojila tudi ona, namreč pristala si, da boš na začetku nekaj časa pisala zastonj (naj še kdo reče, da ti ni do dela), potem, pa si, po dogovoru, za svoje delo zahtevala plačilo, škandal, in zahtevala si tudi, naj ti lektor tekstov vsebinsko ne spreminja, to je bilo očitno preveč, na koncu ti je napisala mail v katerem ti je prijazno-vzvišeno rekla, da si lahko pravzaprav še vesela, da ti je tista kolumna naredila ime v svetu pišočih, pa sploh ni važno ali je res ali ne, zadelo te je kakšen odnos do tvojega dela imajo, oz. ima in ni se ti zdelo vredno, da bi sploh odgovarjala… Spet si brezposelna, nekega dne javno izraziš svoj gnus do medijev ob aferi odstopa takratnega predsednika Pen društva Evalda Flisarja in dodaš, da RŠ ni več kar je bil ter si zaradi tega deležna javne žalitve nekega znanca, ki je, šment, zaposlen na Radiu Študent, očita se ti, da kako moreš, češ, da si še sama nedolgo nazaj pisala neke kolumne in spet, nisi dovolj… nekaj… Kaj točno ne veš… Nekako mainstreamovski postaja ta nekaj kar moraš biti, če želiš kam priti…  Spet, kot bi bilo vse to isti šmorn, oziroma, kot bi bilo vse v kar verjameš, kar razmišljaš narobe…. ker je samostojno…. Gotovo ne more biti… Po nekaj žalitvah ga izbrišeš s svoje liste, adijo… Nekaj let mine, naučiš se brigati zase, vsaj večinoma, včasih ti še vedno uide kakšno kritično pisanje, ampak nič takšnega, da bi koga pretirano ganilo… Počneš vse sorte, dolgčas ti vsekakor ni. Denar služiš s stvarmi, ki te veselijo. Nimaš veliko, a je dovolj. Nekdo, ki si ga spoznala prek spleta te nategne za zate precejšnjo vsoto denarja, zanj si prevajala skoraj en mesec, pa ti na koncu ne plača. Težko požreš, a požreš. Prekineš stike. Misliš si, da bo že vesolje poskrbelo zanj, v to nekako verjameš. Potem pa kmalu, za eno leto dobiš službo prek javnih del, ki te zelo veseli. Navadiš se nanjo, na otroke, na drug bioritem, na redni dohodek, pa čeprav majhen za tvojo izobrazbo… Eno leto mine in se zbudiš. Kako naj človek ne bi bil zbegan??

Ok… S tem hitrim opisom svojih preteklih let sem se morda malce oddaljila od tematike. Nekaj sem hotela prikazati. Kako človek, če si pusti, da ga sistem preveč posrka popolnoma izgubi čut za samostojno razmišljanje. Kako stvari, ki se dogajajo postajajo enake. Afere, gibanja, popularni načini razmišljanja…. Kot bi šlo za eno in isto stvar. Ja. Poenotiti na določeno raven razmišljanja in razdvojiti. Hecno, a? Zase si upam trditi, da tega čuta nisem nikdar popolnoma izgubila, sem sicer malce zašla, pa me življenje očitno vedno znova vrača nazaj na točko, kjer ni več izgovorov. Verjetno zato vse kolobocije. Priznam, misel na to, da bi bila kot vsi ostali je včasih mamljiva. Človek bi se kar pospravil v škatlico in si predstavljal, da bo živel happy ever after, pa vemo, da ni tako. Znotraj škatlice se začnejo drame, ki so lepo skrite in zato navzven nevidne, to, da ubiješ svojo individualnost pa te otopi do te mere, da o določenih stvareh raje ne razmišljaš. Pravzaprav je delo na sebi tisto, ki te naredi za človeka. Kaj to pomeni? Ne vem. Slutim le kaj to pomeni zame, ker sem tam že bila. Dobro je to, da vem od kje nadaljevati.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
3
abram1b2 Cej
1
Feb 13, 2019
Liza : )*
Ti si lahko vesela, vsaj dejstva,da si spregledala to večinsko zlagano igro.Ko jo spregledaš jo opaziš povsod kamor se nameniš.Med običajnimi in tistimi,ki sedijo in živijo na račun tujega denarja in znanja.Malo je pravih in ti to veš in vse manj prizadeto /močna v sebi/opazuješ to njihovo zlagano življenje..Postala boš,ali pa si že, imuna na to občo zlaganost.Tako lahko ostanemo samo- sami sebi zvesti.:)**
#3
Liza Whiteapple
2
Feb 13, 2019
Abram, hvala! Bolelo je deset let nazaj, takrat sem se še spraševala kaj hudiča je narobe z mano, da ne morem živeti kot ostali normalni ljudje. Zdaj sem pa le presenečena ob tem kako preračunljivo je sistem nastavljen in kako hitro padeš v kolesje...
#2
abram1b2 Cej
3
Feb 12, 2019
Bodi vesela,da se nisi pustila ukalupit.Bolje ponosen crknit,kot ponižan živet.Vse več ljudi se bo zbudilo. Vem boli! Zakaj se že ni večina zbudila iz te igre ?.Razmišljanje s svojo glavo ni bilo nikoli cenjeno,vendar se splača Na ta način ne izgubiš samega sebe.Ne hodiš po svetu z lučjo,ki jo drugi držijo namesto tebe.Bolje ,da svetiš sama sebi,četudi je ta svetloba včasih bolj temna kot svetla.Odličen zapis,vztrajaj na svoji poti. Lp :)**
#1
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2019-02-12 09:17:12 (Feb 12, 2019)
Starejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj