Članek
Balada o dlaki Agati
Objavljeno Jan 04, 2018

Na nekem planetu, nekoč, nekje, je nekega dne nastala dlaka Agata. Ne bomo pretirano razglabljali o tem, ali je dejansko nastala, se morda rodila, ali celo skotila… Dlake namreč zrastejo iz mešičkov, ki se nahajajo tik pod mehkimi, usnjatimi tlemi tega planeta, mešički pa tam so, ali niso… Kako nastanejo, zakaj se pojavijo… Vse to je odvisno od mnogih dejavnikov in muh atmosfere in stratosfere tega planeta. Tudi to, ali gre dejansko za planet, ali kaj drugega, morda zvezdo, kamen, rastlino ali živo bitje, še ni povsem jasno, zato to malenkost raje pustimo velikim umom, ki naj se zabavajo z njo, ako se jim zdi pomembna.

Agata je bila sila pokončna dlaka. Še preden je pokukala na plano, je vedela, da bo postala močna, trda, temna in lesketajoča se. In kot takšna, se je, še preden je sploh postala dlaka, ko je bila le nekakšen miselni zametek nečesa, kar bo nekoč nastalo, trdno odločila, da si bo za svoj dom izbrala prostor, ki bo nekaj posebnega. Ne kot nekatere druge dlake, ki so sila uživale v družbi in naseljevale večje predele planeta, kjer so družno valovale, se vrtinčile ter počele vse čudovite reči, ki jih dlake pač počno, pa mi o njih sploh nimamo pojma. Odločila se je tudi, da je preposebna, da bi bila ena tistih, ki se izraža z dolžino, kajti nekatere dlake so znane po tem, da lahko rastejo in rastejo ter zrastejo dolge metre in metre. Seveda, če se jim v tem procesu nič žalega ne zgodi. Planet na katerem živijo, je namreč znan po silovitih vremenskih pojavih in nekakšnih božanstvih, ki si lastijo pravico poseganja v življenja prebivalcev planeta.

Torej, Agata je pokukala na plano, na lepem hribčku, eni od višjih točk planeta, ki sicer ne velja za pretirano hribovitega, a vseeno dovolj visoko, da se je pred njo odprl čudovit pogled na ravnine in dolinice, nekatere puste, nekatere že poseljene s pripadnicami njene vrste. Pretegnila se je in šinila k višku, ostra, da je le kaj. »Kako sem lepa in močna!«  je pomislila. »Najposebnejša dlaka sem! In imam najlepši dom pod soncem!«

Ostale dlake so zmajevale s telesi, saj seveda dlake nimajo glav in si mislile: »Kakšna neumnica!« Vedele so za reči o katerih se Agati ni niti sanjalo, saj so tam bivale že davno preden je nastala in v zadnjem času videle kar nekaj takšnih domišljavk, ki prav nikoli niso dočakale visoke starosti. Pravzaprav so bile malce prestrašene, saj dandanes ni več redkost niti to, da izginejo celotni gozdovi dlak, ne samo tiste, osamele… Pomnile so sicer stare čase planeta, ko je bilo vreme še drugačno in bogovi prijaznejši, pa tudi mladina je bila bolj preprosta, manj ošabna in zagledana vase. Včasih se ni dogajalo, da bi si za svoje domove izbirale takšna nevarna mesta, zakaj bi si le, ko pa je lepše bivati v družbi. Krivile so pretirani individualizem in moderne čase. A so hkrati vedele, da je nesmiselno svariti ali oštevati, saj mladostna vročekrvnost ne sliši  in ne vidi nikogar drugega od lastne dlačnosti. Torej, so ji zgolj prijazno pomigale v pozdrav in si mislile svoje.

In tako je se je Agata nekega jutra prebudila v šoku, saj je nekaj, neka ogromna stvar, ki ji sploh ni znala definirati ali  določiti izvora, neusmiljeno prekrila polovico hriba, jo popolnoma potlačila s svojo težo, zakrila svetlobo, preprečila dostop zraka… Sicer le za nekaj trenutkov, a vseeno dovolj, da se ob tem ubogi dlaki milo stori, da se ji pred očmi odvrti njena celotna zgodovina, kratka kot je, a vseeno dovolj relevantna… In kako grozljivo je, ko dlaka ugotovi, da si je zaradi svoje neumne ošabnosti nespametno definirala svoj večni dom, dlake se namreč nikoli ne selijo, saj nimajo nog ali kakršnihkoli okončin s katerimi bi si lahko pri tem pomagale. Imajo le korenino, ki je trdno zakoreninjena v mešičku in znamenit spremljajoči pregovor, njim zelo znan, nam ljudem pa pač malo manj, ne vem kako se glasi, ker sem človek, a sem prepričana, da ima nekaj opraviti s časom in koreninami.

Vas zanima kako je končala dlaka Agata? No… Nekega dne, kmalu po prej omenjenem dogodku, sta se nad njo prepirali dve božanstvi. Naj ju imenujem tako, čeprav so takovrstne definicije v današnjem svetu še vedno nekaj precej nejasnega, a navadno je božanstvo tisto nekaj, kar ima na nas, nekaj ali nekoga močan vpliv, pa si ne znamo razložiti od kje, kako, ali zakaj, bodisi je preveliko, bodisi presvetlo, prevroče ali kaj podobno neznosnega… Torej, enemu od božanstev je bila Agata všeč, saj se mu je zdela drzna dlaka in drzne reči, so mu bile ljube, drugemu, pa se je zdelo mesto njene rasti nekaj nezaslišanega in sumim celo, da je imelo to mesto nekaj opraviti osebno z njim, torej…. Eno od njiju, verjetno tisto, ki ni odobravalo, je stegnilo roko (tako si jaz to predstavljam, a sploh ni nujno, da v resnici ima roko) in ubogo Agato brezbrižno izpulilo iz njenega mešička. No, potem pa vemo. Dlak se ne da več posaditi. Kje je končala naša Agata? Tega ne vemo. Sklepamo, da jo je muhasto božanstvo nekam zalučalo in, da zdaj kroži po neusmiljenem vesolju…. Živa, ne živa…. Kdo ve. Saj niti ne vemo ali dlake, glede na to, da se niti rodijo ne, dejansko umrejo.

Tako, torej. V opomin vsem ošabnim in vase zagledanim dlakam. Časi se spreminjajo! Bodite skromne dlake! In še nekaj. Bolje se je izražati z dožino, kot biti zgolj trda.

;)

P.S. Pa dobro, najboljše leto vam želim!

Liza:)** Čas bi že bil,da se Agata vrne.:)**.

:D Hvalaa. Morda se pripravlja "Agata come back" :D.

:) Liza. Srečno tebi in vsem, ki bodo ali so prebrali. O Agati. Z Agato :D

Z veseljem prebral ;)*** Zamislil sem si ,kaj naj jaz uboga trda dlaka? Zelo razmišljujoč zapis.;***