Mehko, mehko…
Sta se odprli vesolji.
Tvoje in moje.
Nepričakovano?
Nekje na repu, nekje na skrajnem polu,
sta se ujeli za nitke.
In vsota valovi.
Prehaja iz mehke toplote, v grobo dotičnost…
Ter nazaj v mehkobo…
Svetlobo, toploto…
Ko gledam v dve sonci, zliti z zeleno,
ne umikam pogleda,
ne najdem fokusa,
kot bi me odpihnil v brezpredmetje,
v medprostor,
v breztežje,
bližino…
V čas in ure,
ki se v mehkih valovih zlivajo v brezčas.
Če bi me vprašal kje sem bila, bi ti rekla:
Ne vem. Verjetno sem te čakala.
In pri tem nestrpno preskakovala življenje.
Vedoč, da prideš.
Strah se umika,
ostaja nekje na obronkih,
senca bledi,
izginja nazaj v gozd minulih temačnosti.
Drhti in svetli.
Če mi rečeš ne morem verjeti,
se nasmehnem.
Verjemi.
Občutek, vonj, dotik…
In mir…
Morda sva vedno bila,
morda nikoli,
morda je le usoda,
morda živiva nekje v paralelni resničnosti
in minljivi večnosti.
Vse to sem poznala vnaprej,
čutila v sebi.
Da je,
da si,
da sva.
Vse in dovolj.
Dovolj, da tvoje vesolje postaja moj izgubljeni in najdeni dom.
Aug 17, 2017