Članek
Kadilski fleš :)
Objavljeno May 28, 2017

                           

Kako pride do izbruha jeze na lep sončni dan?

Spomin posvečam dejstvu, da sem dejansko ponovno prenehala s kajenjem. Drugič v življenju. In mi gre fino in molim, da vseeno, pa kakor se že obrne, nikdar ne postanem strastna antikadilka :). Najraje bi videla, da bi mi uspelo kakšnega pokaditi le občasno. Ta misel me še vedno mika. A je verjetno najtežja stvar. In hkrati test za stopnjo moje samokontrole. Povsem meni podobno, a vzamem za izziv.

Skratka, da ne nakladam. Začnimo lepo počasi, na začetku. Predstavljajte si naslednji film:

Si nadvse miroljuben državljan neke podalpske deželice, za katero se je včasih kaj rado govorilo, da je druga Švica, v zadnjem času pa vedno manj… Kako ne, saj to bi bilo naravnost neumno. Pa ne, da zares veš kako je v Švici, ali, da jo imaš pretirano v čislih… Je pa vseeno hudo očitno, da se ta krpica zemlje, med Balkanom (po moji teoriji sicer še kar konkretno v Balkanu) in racionalnim evropskim svetom, nikakor ne more primerjati s pojmom evropske funkcionalnosti in efektivnosti. Hja… Točen kot švicarska ura Slovenec gotovo ni, hehe. In tudi njegov rok trajanja ni tako dolg ali delovanje tako brezhibno. Včasih se na primer čudim kako to, da se polovica prebivalcev tega ozemlja recimo ne razmaže kar po cestah in avtocestah, ko kolovratijo okrog pijani, nestrpni, živčni, nadrkani, s telefoni v rokah in kaj jaz vem kaj še vse…

No, ustavite me, za božjo voljo… Torej, si miroljuben prebivalec neke podalpske državice, priden, nekonflikten, brigaš se zase, služiš svoje denarce in vestno plačuješ davke… Med delom študiraš, ali med študijem delaš, sam ne veš več katera je bolj verjetna… In tako z dneva v dan… Imaš seveda nekaj razvad, ki pa so po večini škodljive le zate in ti to veš, a nekako vzameš v račun. Ko bodo na koncu delili kazni, se boš pač pripravil na to, da te bo zaradi tega gotovo nekaj doletelo, a tako in tako nikomur ne uide… Tako si misliš. Kadilec si, med drugim. Nikdar ne preslišiš komentarjev o kadilcih, a si le misliš svoje. Najprej se prilagajaš. Kajenje je očitno aut. To je nekaj novega. Včasih so vsi kadili. Začelo se je dogajati, da se svojega kajenja včasih sramuješ, ker prestrežeš veliko opazk. Ne kadiš, kjer bi to koga motilo. S tem nimaš večjih problemov, saj si senzibilno bitje in nikdar nisi bil tip kadilca, ki bi se tresel, če ne dobi svoje doze nikotina. Nekako odmisliš in pozabiš, saj veš, da so taka tresenja brez veze.

Potem pa prideš v okolje, kjer ne gre več gladko. Večno pritoževanje čez kadilce se stopnjuje do skrajnosti…. Šimfanje, govorjenje, kot da te ni v prostoru, pritoževanje… Počutiš se neumno in diskriminirano, nikogar ne motiš, saj ljudi upoštevaš, tam pa te nekdo vsakodnevno psuje in žali in se vtika v tvoj življenjski stil, kot da gre za največjega idiota, kot, da nimaš svoje pameti in predvsem, kot, da si ne zaslužiš, da te nekdo naslovi v prvi osebi, namesto, da pred tabo, o tebi, govori v tretji…. Kot da si umazan, bolan, zanikrn, zapuščen izmeček človeške družbe, vsaj tako se včasih zdi, glede na ves gnev, ki se sprošča na račun kajenja. A te sploh niti ne vidijo s cigareto v rokah.

Potem pa se zgodi lep sončni dan, eden od prvih, spomladanskih, ki si jih tako željno čakal celo zimo… Po službi greš s sodelavci na kavo, ne ker bi si pretirano želel, a ker se spodobi, ker je prav, da se z vsemi čim bolje razumeš, ali ne? Nekam ven, na teraso lokala, lep sonček sije in z veseljem si ob kavi prižgeš cigareto. Eno, ne pet. Potem ti pa tista pička na sproti tebe, tista, ki celemu kolektivu, že dva meseca naklada o svoji ločevalni dieti, v službo nosi nekakšne nadomestke za prehrano, konstantno omenja vodni in sadni dan in ostalim ženskam nabija občutke krivde, ker jedo kot »prasice«, prične z roko mahati pred nosom, češ fuuuuj in fej, ne morem… A veš, ne morem dihat, kar slabo mi bo, tako mi smrdi… In oh… Poglej (obrneš se za prstom in tri mize stran zagledaš nosečo žensko)! Že prihaja tisti občutek… Že se počutiš kot kriminalec, nekaj nezaslišanega, umazanega polzi po jeziku in se trudi osvoboditi… In tokrat je res umazano… Potem pa v sekundi ugotoviš, da je bilo dovolj sranja in odpreš zapornico.

(vklopi imaginarni amplifikator) »Usedi se za drugo mizo, če ti kaj ne paše, baba glupa! Poln kufer imam tebe, tvojih nekadilskih javkanj, tvoje ločevalne diete in tvojih neprestanih pritoževanj! Napiši si jih na listek in zatlači v rit, kdo te bo poslušal?!!«

Sodelavki bolščita, kot, da jima bodo oči skočile iz jamic, pička pa najprej zaripne, se ozre po ostalih dveh, seveda, išče oporo in se, ko vidi, da je bila tvoja reakcija, prav po vseh kriterijih splošnega pretirana, prisilno umiri, naredi zaprepaden izraz in izstreli nekaj brez dvoma pametno pravičniškega, med tem, ko se ti jezno pobiraš drugam. Ostalima dvema zameriš, saj sta bili pol leta nazaj čisto znosni, res da precej brez karakterja, a se je dalo z njima precej dobro zabavati, če je tako naneslo. Vraga, ena te je, vsakokrat, ko je kaj spila, celo žicala za cigarete. Čeprav nekadilka. Potem pa je prišlo to sterilno bitje s svojimi dietami, s svojimi zateženimi, ozkogledimi in našpičenimi načini življenja in obrnilo cel kolektiv. Zakaj že? Ker je bilo včasih precej debelo in da… Še smo se spominjali tistih časov, potem pa se je lepega dne pojavilo lepo shujšano in s pobeljenimi lasmi in finimi cunjicami, s poudarkom na roza… In pričelo celemu kolektivu vsiljevati monologe o svoji dieti, na kateri je očitno doživljenjsko…. Ker vraga, zdi se ti, da tej fazi ni ne konca ne kraja… Pomisliš, da je v bistvu ubogo, ker se dobro zaveda, da bo tako moralo živeti celo življenje… Tako, ali pa debelo… Vmes očitno ne gre… Gotovo doma sanja o pizzi in hamburgerjih, potem pa se zjutraj zbudi in si pol ure, obredno, enega za drugim, daje v usta peščico oreškov, kot bi jedlo ne vem kaj in jih žalostno ter vdano v usodo poplakne z litrom in pol vode, za lažje jutranje odvajanje… Ne moreš pozabiti piknika, ko se je peklo čevape in njegovega izraza na obrazu, ker je imelo dan orehov in banan… In vode… Iz torbice je užaloščeno potegnilo na pol zeleno banano in za pest orehov, ki jih je, tik preden se je nekam pobralo, ker pač seveda tudi ni smelo piti alkohola, grizljalo, med tem, ko smo se mi basali z mesom in čebulo in ajvarjem, ono pa si je gotovo, prepričana sem, dopovedovalo, da ravna prav. Da je vredno. Gotovo se je umaknilo, ker je bil, seveda, pogled na naše hranjenje neznosen, in ker je zaključilo, da atmosfera ni prava za pogovore o dieti… Ja, prav imate, sliši se kot pretiravanje, a pri bogu ne vem, če se je z njim dalo pogovarjati še o čem drugem… Mislim, meni ni nikdar uspelo. No…seveda… Nisem se niti hudo trudila, priznam. Nekaj me je odbijalo. Morda tisti pravičniški izraz na obrazu… Ali pa pretiran rožnati sij, ki je puhtel od njega… Takoj v ponedeljek, po tistem pikniku,  je posledično še pojačalo brainwashing, ki ga je izvajalo nad manj karakternim delom kolektiva… Gotovo iz maščevanja. Zato, ker sta se na pikniku oddaljili in upognili pod skomini in razvado hranjenja…. Ter posledično druženja. Mortalni greh.

In veste… Ne morem, da ne bi začela razmišljati o dojemanju miroljubja in strpnosti… Mislim, a če si kadilec, si pa avtomatsko v marginalizirani grupi, a? Kje je strpnost? Zakaj diskriminacija? Ali ni vsaka diskriminacija negativna? Mi bi reševali vojne konflikte, begunce kaj vem kaj… Ne moreš pa pogoltnit tistega gneva, ko zavohaš malo cigaretnega dima?! In se obnašaš, kot, da bi te kdo na silo držal v strupenem oblaku, brez možnosti za odhod od tam… ej! Če ti kaj ne paše, dvigni rit in piči. Isto, kot to naredim jaz.  To govorim za situacije, ko je kajenje povsem legitimno. Ko prideš na obisk h kadilcu… Ja, takrat nimaš kaj jokat… Ko sediš zunaj na terasi… jebat ga… Pač ozonsko luknjo širi še marsikaj drugega in terase lokalov so še edini prostor kjer lahko umazani kadilec uživa v tisti svoji sladki pregrehi… Ker, a veš, kaj pa če pa pri sosednji hiši recimo kurijo kres, pa veter zapiha v tvojo smer? Lol,  nimaš kaj! Če bi šel sikat, bi se ti smejali… Kadilcu pa misliš, da lahko težiš, le zato, ker je na nek način že itak diskriminiran? Btw, gre za isti dim. Bolj ali manj. Kaj če bi se recimo jaz začela vtikat v moteče navade nekadilcev? Recimo vaše jebene dišeče smrečice ali deodorante za zrak, ki jih tako radi natikate v avtomobile in stanovanja? Ker a veš… Očistijo zrak (krohot). Umetne arome so strupene. To ve vsak froc. In mene obvezno začne bolet glava, ne prenesem tiste kemije, kot tudi ne brutalno dišečih posameznikov, ki mislijo, da s svojo Inteso sex-unisex očarajo okolico in, da zaradi cheap deodoranta bejbe padajo na rit… (spet krohot).  No… Ne. Le izdate svoj nezahtevni okus in simpleton naravo. Kar je ok. Čisto ok, dokler se ne vtikate v ostale, z drugimi smrdljivimi navadami.

Vsak ima svojega. Smrad, namreč. A ni tako? :D

No, kje je zdaj ta strpnost? A, človekoljubi? To se sprašujem. In držim prekrižane prste, da tudi mene ne bo minila.

:D Hvala, Zim Zelen! In enako!

.Naj bolhe tisočih kamel preplavijo mednožje tistega, ki ti je uničil dan in naj bodo njegove roke prekratke, da bi se popraskal! Še zmeraj se režim, ko to preberem :-) (iz dežele kamel)

T

resne ponudbe 72h Strinjam se, da vam pomaga pri kolicini, ki sega od 5.000 € do 10.000.000€ E-pošta: reseaufinance510@gmail.com E-pošta: tmarjan24@gmail.com Marjan Tetickovic finance omrežja hvala

Liza :) ne pa ne bom nič "šimfala". Ob večernih urah se ne želim razburjati. Ob večernih urah se ču_dim :P Jaz se ponavadi razburjam v dopoldanskem času. Kaj čem. To ni moj del dneva. ... tako na večer pa pozabim, kaj se je vse dogodilo čez dan in to je tudi ok... Bodi leteča Liza. Dober let in še boljši pristanek :D

Kot da bi te slišala. Imela sem lep dan. In vesela sem za nov zagon. Lahko noč. T.

Ika, Taja, se oproščam za tako neažuren odziv... Malo me je življenje prehitelo in sem bila zelo leteča :). Ma ja, kaj vem. To je bilo takrat. Zdaj pač ne kadim. No ja, vsaj ne več kot enkrat tedensko, recimo ;). Ika, ja... :). Včasih malo odprem ventilček. Ti kar napiši. Včasih je fino malo pošimfat :P. Lp obema in lep dan vama želim! L.

:-) Eh... Bi zamahnila z roko in pokadila celo škatlo cigaret ob takih, čeprav zadnje časa bolj malo kadim, se pa redim :-) Nikoli ni prav. Lp T.

Liza. Odprla si velikoooo in še ooo - jev bi lahko dodala. Jaz. Se vedno znova čudim od kje nekaterim ljudem, ki živijo na tem ozemlju, da mislijo, da so najbolj pametni, sposobni, delavni in še in še... seveda pozabila sem ... ja, da so najlepši :) kot, da so edini na svetu ... in sploh v vesolju. Čuden pojav presežnikov...