Že pred časom sem ugotovila, da večinoma vse družbene strukture reagirajo enako. Skupine ljudi, ki se družijo v grupe, so za moje pojme povečini nasilne. Tako do zunanjih osebkov, kot do lastnih članov. Kaj vem. Primer. Mene je od nekdaj vleklo v alternativo in potem sem ugotovila, da je vse isto. Alternativa, nealternativa, levi, desni…. Mambodžambo…. Tisti samooklicani alternativci, so po večini postali čudne vrste newagerji, med tem, ko so pravi ostali tiho, skrenilo je v različne smeri in morda je bilo nekaj časa še zanimivo in se je človek počutil del nečesa, potem pa si ugotovil, da je v skupini ljudi, pa kakršnokoli ideologijo, idejo ali politično prepričanje že gojijo, očitno prepovedano misliti s svojo glavo, oziroma posedovati misli, ki so samostojne in le tebi lastne.  Se pravi, če kar takoj razširim, prepovedano je biti sam svoj. No, to je, če nočeš biti izločen. Hvala bogu, se jaz, od nekdaj, če me kdaj slučajno zanese v kakšno grupo, predhodno izločim sama :). Ker nisem za te fore, in dvomim, da bi lahko nekaj, s čimer se ne bi strinjala, dolgo držala zase.  To raje prepustim ljudem, ki potrebujejo vodilo, hvala lepa! In posameznikom, ki se fotrajo z občutki dominance ter na vsako odstopanje reagirajo z agresijo. Preveč sem delala na sebi, da bi kar tako padla v takšno “ureditev”. Alternativa naj bi bila, kakor jo jaz razumem, na vsak način, kontra temu kar sem opisovala, pred vsem, pa je bila zame od nekdaj nekaj precej abstraktnega in nikakor varno aktivističnega, za imidž; torej, zame prava alternativa skoraj več ne obstaja. In tudi beseda več ne pomeni ničesar. So le ljudje z določenimi težnjami in določenimi karakteristikami. Jebeš grupe! Rajši imam posameznike z idejami, kot pa ideje s skupinami.

Zanimivo je tudi kako hitro se začnejo ljudje spravljati nate, če se oglasiš. Oziroma, če se ne strinjaš, če poveš nekaj, kar je v nasprotju s tistim v kar se splošno verjame. Pizda, najdite koga drugega za ta jajca. Jaz se nikdar nisem nikamor rinila in se tudi ne bom. Tudi kar se tega pisanja tiče, da se razumemo. Mesta kjer objavljam, so pač le mesta, kjer sem si uredila prostorček in se udomačila… Blog, kot blog (Mnjaah, fuj. Obupna oznaka)…. Zakaj sploh javno razlglabljati? Ojej… O tem sem že razpredala in se mi ne ljubi več. Morda je le kot nekakšen odmev… Recimo temu odmev. Recimo. Zgolj zato, da nekaj rečem, kaj več pa tudi nikogar ne briga. A je kdo morda že kdaj pomislil, da razlog za takšno pisanje mogoče ne tiči v izpostavljanju, m? Meni obseg v katerem je tole brano popolnoma ustreza. Niti me ne bi motilo, če bi bilo ogledov manj. To pa, da lahko nekdo samovoljno in po lastnem vzgibu, posta okrog link s tvojim zapisom, se mi zdi skoraj  violacija nekovrstnega moralnega kodeksa. Mojega, seveda. Ker jaz tega ne bi počela. Mislim, mahala okrog s pisanjem nekoga drugega… To se mi je že večkrat zgodilo, in zapisi so se znašli kajtijazvemkjevse, zlorabljeni in napačno interpretirani… Pa so me takrat, ko sem skakala u luft, ker sem zasledila svoj zapis, na primer, na neki Fb strani, kjer so ljudje pod njim pisarili parole ala »s puškami na mejo«, nekateri mirili in mi dopovedovali, da pač ne morem vplivati na to, kako si ljudje stvari interpretirajo… Ampak, da je pisati o njih, o vsem, vseeno nujno…. No, takrat sem se komaj potegnila nazaj, da nisem letela direkt na FB, tistim ljudem postat žaljivke, kot bi bile, preklet idiot zarukan, retardiran, nauči se brat in za svojo gnojnico ne zlorabljaj teksta, ki ga ne razumeš… Mislim, a veste tisto… Tukaj objavljaš in, ko to storiš, ti mora biti jasno, da gre lahko stvar kamorkoli, da ima tukaj vsak pravico do deljenja česarkoli, da na nek izprijen način tvoja misel postane javna lastnina… Vprašam, ali res? In dobim odgovor, ja kaj mi pa moreš? Jebemti, ja. Ampak vseeno imam pravico, da ostanem nerazumljena vsaj na lastnem terenu!! Ker, vse ostalo, je totalno mrhovinarstvo! In tisto nekaj, kar je glavni razlog za to, da smo kot država, narod, človeštvo v takem kurcu… Pa sem ugotovila, da nima smisla. Na tak nivo se nisem in se ne mislim spuščat. Torej, kar se mene tiče- izgubljena energija. Se pa sprašujem do katere mere ukvarjanje z nasprotno mislečim, ali nekom, ki ga pač človek ne prenaša, popestri tvoj vsakdanjik. No, moj je naravno dolgočasen :D (In hkrati resnično ne). Pa ga namenoma tudi takega ohranjam. Ne zamenjam svoje rutine za taka hipna razburjanja. Komu se pa da. Ljudje me večinoma le dolgočasijo. In pa seveda, če si pustim, razbesnijo v božjo mater. Tako predvidljivi so in nič, ampak nič pristnega ni nikjer, tistega, da bi človek zarotiral glavo, se nasmejal, in si mislil svaka čast… Le dolgčas z različnimi obrazi. No, razen izjem, seveda. Na srečo izjeme vedno so, redke, ampak verjetno za nekoga, ki misli, da kar vse razume, nerazumljive.

*

Pravzaprav sem si želela začeti z drugo temo, pa sem se zataknila tam, kjer se že tradicionalno, vsaj vsako leto enkrat…

Pa naj vsaj nadaljujem po planu. In sicer, tema: Lepota.

Kaj zaboga človek sploh smatra pod tem pojmom? Vzemimo za začetek estetiko. Priznam, da sem zelo vizualen tip človeka, morda je to profesionalni defekt, kaj pa vem, a mislim, da je vedno bilo tako. Visoko estetske reči me pritegnejo in moja hiba je gotovo ta, da bi, ako se ne bi pri tem zavirala, zlahka postala idealni potrošnik, ki se odziva na vizualne dražljaje… Saj veste, embalaža, barve, paketki, design… Lepe oblekice za veliko praznine…. S temi stvarmi je pač tako, da je fino najprej razumeti kdo si, da se lahko potem uvrstiš na mesto, ki misliš, da ga zasedaš… Plus, na lastno žalost, imam privzgojen okus princeske, hehe. No… Da ne bo takoj zgražanja, na večinoma povsem nezavednem nivoju, so mi všeč drage reči. Če me postaviš pred izložbo in me vprašaš kaj mi je najbolj všeč, je tisto gotovo najdražje. V obup in zabavo nekaterim ljudem okrog mene :D. Pač, tako so me naučili. Ampak. Vedno je ampak (Arghhh, Liza, vedno je nek ampak; obupan vzklik, ki me pogosto preseneti, ker itak, da je vedno ampak, ampak…). Seveda se pri tem zaviram. Pač vklopim možgan in malce razčlenim stvari, pa me reč hitro mine, no… Z občasnimi grehi, ampak pustimo to. Človek si včasih lahko privošči tudi kaj pregrešnega, z dejanjem in denarjem…. To, da bi se zaradi tega ustavil svet, je bulšit. Opredeljevanje umestitve v nekem sistemu, glede na redko dejanje posameznika je idiotsko. In obsedenosti ne prenesem. Nikakršne. Svet brez prebojev v skrajnosti bi bil nemogoč in dolgočasen. V znamenju device, verjetno :P (sori device, tudi moje nebesno znamenje ni idealno, lol).

Torej, estetika. Tudi pisana beseda je neke vrste estetika. Z njo se mi niti ni treba strinjati. Zame je merljiva z inteligenco in živostjo. Ni vse vizualno ali intelektualno. Ne pri estetiki, ne pri dejanski lepoti. Estetika zahteva širino in izločanje. Nekako tako, kot, bi odstranil ves nepotreben kič in pristal na osnovi… No… Res, da se sama minimalizma, čeprav ga ljubim, ne poslužujem v tej meri, vsaj ne pri pisanju, lol, rajši zapadam v podoživljanja in opise trenutkov :D … Kar je smešno, ker, kolikor živo že morda zveni, vsakokrat pride do nujnega popačenja. In tukaj se ne da pomagati. Opisovati neopisno je neumnost… In življenje na več segmentih sploh  ni opisno… Morda bi imela več možnosti z minimalizmom, hehe… Ampak ok. Jaz govorim o lepopisju. Tole, da se razumemo ni nikakršno lepopisje. Je samo razmišljanje. Ga pa uporabljam pri slikanju, če lahko razčlenim na ta način (minimalizem, namreč).

Minimalizem je forma. Konzervativna v svoji osnovi, kot znam včasih biti, sem v resnici totalni antiformalist. Preziram formo kot tako. Ni je sile, da me spravi v linijo. Če poskušam reč razložiti s primerom iz vizualnega področja, je to nekako tako, kot recimo pri abstrakciji. Poleg tega, da je v abstrakciji forma alfa in omega, jo hkrati le- ta, na nek način zaničuje in izniči. Zabriše mejo med določenim in naključnim in ustvari področje paradoksa. In če poizkusim vizualno razložiti paradoks: To ni točka. To je premica med dvema poljema/pojmoma. Točke vmes, pa so, v človeški duševnosti, tiste točke globjega razumevanja, neke intimne resnice in osebne modrosti, ki se je ne da razlagati. Če so, seveda. Torej, sama iščem odgovore v paradoksih. In absurdu. Drugače ne gre. Ker sem samo kontrolirano-bipolarno razdvojen človek. Ampak to je naravno. Mislim, razdvojenost. Kontrola pride, ali ne… odvisno. Človek, ki v osnovi ne bi bil dvojen, pa ne obstaja.

Hja. Tako je s formo. Nekako tako kot z bogom. Da bi jo lahko zares zanikal, jo moraš najprej priznati :P.  V nasprotju s tem pa, da si estetike brez forme skoraj ne znam zamišljati, je lahko lepota popolnoma neformalna.

Včasih vidim lepoto v najbolj čudnih rečeh. Recimo, Lepota po ameriško. Ta film sem gledala pred leti, a stvar, ki sem si jo najbolj zapomnila nikakor ni vsebina, pač pa je kader in občutek tistega videoposnetka, ko je nek čuden tipček z videokamero snemal plastične vrečke, ki letijo po luftu :). To. Ta občutek. Nekaj podobnega velikokrat opazujem, ko hodim okrog. Plastične faking vrečke, piksne in smeti, ki so vsepovsod… Žalostno, boste rekli. Žalostno, ali jebat ga. Živimo v takem svetu. Tako je. To je naša realnost.  In ko zapiha veter in se ti tujki, ta nesnaga, te smeti dvignejo in zaplavajo v zraku, so včasih neopisno lepe… Kot preklop na nek drug planet. Če si seveda sposoben narediti majhen premik v zaznavi in se odlepiti od besa do onesnaževalcev okolja in želje, da bi imel žakelj, kamor bi nesnago pospravil. Lepota, ja. Lepota je v tem, da si jo lahko narediš sam. In sam odločaš kako boš nekaj občutil. Lepota je v izbiri. Nihče ne bo naredil otokov smeti v oceanih lepih, obstaja pa seveda možnost preklopa na drugačno razmišljanje o njih. Ker so. Tako je. Vprašanje je, ali jih bomo sprejeli in preobrazili v nekaj drugega, uporabili za nekaj drugega. Najlažje je namreč zapreti oči in se delati, da stvari ne obstajajo, ali pa biti besen. Ampak to ne spremeni dejanskosti. In ne spremeni okvirja forme v kateri se stvari nahajajo.

Kar se pa tiče ljudi… To sem že napisala. Vedno sem imela rada lepe ljudi. Z lepim, v tem kontekstu označim tisto, kar je negovano, tako telesno, kakor duševno. In to se čuti. Manj sem imela rada lepotce. Mislim, zakaj? Ker »lepotec/lepotica« je beseda, ki verjetno že od malih nog, označi karakter človeka. Na tak način »lepi« ljudje, so po mojih izkušnjah večinoma plehki, redko sposobni premika iz svoje cone udobja, navajeni manipulacij z okolico, počutijo se, kot, da se ve svet vrti le okrog njih… In večinoma tudi res se, tisti retardirani del, ki potrebuje bleščanje, kot samomorilska vešča svečo; pardon, le za prispodobo gre, vešče ljubim… Ko lepotci naletijo na pomanjkanje interesa iz okolice, so popolnoma izgubljeni. No, to ni nekaj, kar bi me hudo privlačilo. Pa sem jih imela nekaj, lepih moških, mislim… :D Lepih in pametnih, pa karkoli že to pomeni. Za najbolj eksotičnega, mi je znanka rekla, da bi ga prelizala od nog do glave, lol…. To pove vse.  Mislim, ampak… lol… Ja. Vedno je ampak… On je še vedno LEP in duševno še vedno natanko isti, kot je bil takrat, pred časom… Kar je po svoje žalostno. In dolgočasno. Tista pretežno nesrečna cona udobja… Vsaj zelo redko spoznaš lepotca/lepotico, ki bi to zmogel/a preseči. In tako je verjetno pogosto z ljudmi, ki jim je veliko dano že v osnovi. Ne razvijejo elastičnosti kot nekateri, ki se morajo za vse v življenju truditi. No… Ne vem. Verjetno so tudi izjeme, kaj pa jaz vem. Špekuliram na podlagi svojih opažanj.

Potem pa obstajajo ljudje, ki se jim človek ne more upirati. Ni nujno, da stvar izhaja iz polja estetike, vsaj ne popolnoma. Čutiš nekaj, recimo temu energijo človeka, posebnost, samozadostnost, suverenost… In pred vsem prisotnost in radovednost. No, pa saj je jasno, da jaz tukaj govorim o svojih definicijah, hehe… Bog ve, kaj vse se, poleg zunanjosti, zdi ljudem na ljudeh privlačnega… No, vsekakor pa, zadnje čase me na moških obupno privlači umirjenost. In gotovost. Brez zmede. Ko človek za samopotrditev ne potrebuje raznovrstnih glasnih moškosti. Treznost, občutek moči in trdnosti.  Ja. Suverenost. To je gotovo beseda leta. Zame. In… Saj je smešno. Pravkar sem s tem ogromno povedala o sebi. Nenamenoma. No…Sigh… Zdaj je jasno zakaj pišem… :P

No, ko sem pa že nenamenoma prišla do tukaj, pa še zadnja stvar. Donˈt be fooled! Zadnje čase pišem o ljubezni, ja :). Namenoma. Zgodba, ki jo objavljam, je ljubezenska zgodba, prva in zadnja… Čudno… Čudno, ker nisem ravno tip človeka, ki bi se topil ob takih rečeh. Ampak za tem je namen. V to sem se prisilila. Ker sem se odločila, da je čas, da si to-nekaj spravim iz sistema. Zame je namreč čudno, če se začenjam neki temi izogibati. In čudno, da bi se na nekem področju počutila ranljivo. Zakaj bi se? In zaboga sem se. Ko sem objavila prvih nekaj delov, je bilo, kot bi se slekla do golega, pa čeprav je totalna fikcija. Mogoče sem pa se :).  Ker, a veste… Da ne bodo rekli, da sem jebena romantičarka, lol! Kdo bo rekel, kaj bo rekel?? Say what? No… Pri sebi sem prebila nek zid. Tako je to. To so moje domače naloge in to je moj interaktivni delovni zvezek. Vem zakaj to počnem. In mislim, da sem omenjeno tematiko, s tem zapisom izčrpala do konca… No… Kdo ve. Morda me pa zdaj dejansko doleti in bom naslednje leto polna osladnih zgodbic in šanti tekstov, lol… Pustimo se presenetit. Vam pa, moje občestvo »pro forma«, no tudi nekaj manj virtualnih vas je že vmes… kar je normalno, čas in besede naredijo svoje… :

»Rhetoric, which is the use of language to inform or persuade, is very important in shaping public opinion. We are very easily fooled by language and how it is used by others.«

Well, donˈ t be! 

Ciao, saluti.