Nitke in niti

OddajLiza Whiteapple, dne 2017-04-28 ob 01:04:32

Presunilo me je kako je še vedno živo. Stopila sem iz avta in po neki podzavestni silnici pogledala proti vratom ter jo pričakovala tam. Ležala bi pred stekleno lino in gledala ven na ulico. Ko bi me zagledala bi se postavila v tisto svojo pozo, kakor da se preteguje in migala z repkom… Začutila sem sunek v preponi in ostrino, ki mi je zarezala v grlu… Skoraj sem se prepustila… In se čudila sama sebi, da je še vedno tako živo in prisotno…

Bolečina na lep dan. Popolnoma nepričakovana, kot bi jo potegnila iz teme… Dan, kot je bil ta, teden, kot je bil ta… Stvari… Traparije… Nesmiselno ukvarjanje z nekimi tujimi projekcijami moje resničnosti in vprašanje, ki si ga ob podobnih prilikah zastavljam: Ali je vredno?

Dan, kot je bil ta… Veliko dela, potem pa sprehod s prijateljem, ki je že skoraj postal navada. Našla sva se v želji, ki jo oba gojiva in začela hoditi skupaj. Najprej kar tako, potem po markacijah… Včasih greva pa pač samo na kakšno sprehajalno lokacijo, klepet ob hoji, pot kar izginja pod nogami, brez, da bi zares vedela, da hodim… Sama veliko hodim, vsakodnevno, če se le da in tako občasno združim svoj dnevni plan z njegovim, tisti dve uri in potem kava na terasi, nad reko… Vesela sem, da imam v življenju ljudi s katerimi se lahko pogovarjam, tako da sem dejansko jaz, brez zadržkov. Karkoli. Čudna, samovšečna, objestna, žalostna… In se ob tem zabavajo, razumejo, skratka, ne sodijo… Nekaj so videli v meni, tudi takrat, kadar sem bila brezoblična in pomagalo je, da sem se spet prepoznala iz tistega odziva nase, ki sem ga dobivala. Včasih se vprašam ali dam toliko, kot dobim, pa verjetno že, čeprav se tega niti ne zavedam.

Tako se torej vrnem s sprehoda in doživim ponovitev podzavestnega spomina ter bodico, ki mi pove, da je dejansko nekaj, kar bom še dolgo prebolevala… Prva dva meseca sem štela dneve, zdaj jih ne več… Spomin bledi… A ne spomin na ljubezen.

 

Človek si omisli psa. Ne razmišljaš pretirano. Čeprav bi moral. Moral bi vedeti, kaj to pomeni. Da je življenje živali krajše, da je usojeno, vnaprej dorečeno… Vprašanje je le kako in kdaj se bo odvilo… Odvilo se bo pa definitivno. Človek bi moral čustvovati zmerno, se navezovati zmerno… Človek kot jaz, psa ne dojema kot večina…

Ko sem šla ponjo, ko sem prišla tja, sem jokala. Gledala sem tisto majhno bitje, ki se je zavedalo, da jo trgam stran od legla. Z ograjo ločeno od ostalih družinskih članov, obupno prizadevajoč si, da bi pobegnilo nazaj k njim, v pesjak… Pravijo, da si pes izbere tebe. Ni nujno. Jaz je sploh nisem izbirala, tudi ona ne mene. Določili smo jo, glede na željo. Prvi pes te pasme, torej… Vzemite tole psičko, ona je samosvoja… Vedno je nekje sama zase in ne zanima je preveč kaj počnejo ostali. Ni dominantna. Vzgoja bo lažja. Tipično. Kako napačna interpretacija. Dobila sem najbolj posebnega psa in šele zdaj vidim, kako ni bilo nobene druge možnosti, da bi vzela kakšnega od bratcev ali sestric. Hm, usoda… Včasih stvari ne morem razložiti na nikakršen drug način.

Razmišljam… Prejšnji teden sem čuvala malo psičko, staro 4 mesece… Cel teden je bila tukaj... Sklepala sem, da bo blagodejno, pa sem bila prvih nekaj dni besna nanjo. Ne vidno. Nikoli ne bi tega pokazala, ali ji želela kaj žalega… Le občutek. Nekaj prikupnega, kar se ti vriva na mesto, ki še dolgo ne bo prosto za nič in nikogar… Štirimesečni mladič, ki se ti prikupno sili v podzavest, jaz pa bi ga najraje zabrisala v steno. In potem sem jokala. Zgrožena sama nad sabo. Popolnoma nemočna ob teh občutkih. Po dveh dnevih sem nekaj spustila in se seveda navezala na tisto dlakavo reč… In ona name… Ampak potem je odšla in sem si oddahnila.

Danes pa… Spet, že stotič, tisti prizor pred vrati in kup podob, ki se mi grobo zvrstijo pred očmi, kot klofute in ostro odjeknejo v misli… Tap, tap, tap… Tisti trenutek, ko sem na pol ležala zraven nje, na kliniki… In jo božala, ji govorila neumnosti, za katere sem vedela, da so neumnosti... Tisti vihar, tik prej, ko sem jo zadnjič peljala na sprehod, veter, fen, ki je pihal z isto jakostjo kot danes burja… Trenutek, ko sem v polnosti dojela, da je nekaj hudo narobe, njena nemoč in želja po pobegu… Truplo… Jutro… Ko sem vedela, da je mrtva in, da moram ponjo… Voziček, ki so ga pripeljali iz hladilnice… Ženska, ki se je opravičevala, da jo imajo kar v vrečah... Vrečah za smeti, tistih zelenih… Oče, ki je stal za mano, premaknjen, kot jaz, njegove besede, poglej, če je sploh ona… Jaz, ki dvigujem polivinil in se zvijem od krča… Jo pogladim, zagrabim za tačke, ki so na otip iste, jebemti! Iste oblike, gladka dlaka, volumen in fizična polnost…čutim jih v svoji dlani, take kot vedno, le življenja ni več v njih… Trde so in mrzle… Ledene… Zvije me. Zjutraj sem skoraj razpadla. Zbudila sem se v trzljaju in pojedla tablet. Ker sem vedela, da drugače ne bo šlo… Tablet ne maram, nikakršnih, a sem morala… Pot bo dolga… Tja, nazaj, na Viharni vrh, skopati grob… Čudna neprisebnost. Na pol ubita bolečina, ki še vedno reže do hrbtenjače, le tresem se ne več. Sedim čudno mirno, Kot kip. In čakam. Praktična misel, v ozadju: Dan bo dolg…

Vedno sem se delala norca iz tistih scen v filmih, ko nekje, najraje kje na Balkanu, objokujejo mrtveca. Potem pa se zalotim, da tik pred jamo grabim po njej. Jo objemam, dejansko… Kot bi hotela na silo zadržati nekaj, česar ni več… Ne tulim, le občutek je, kot, da moram poloviti tisto, kar še lahko. Si vsak najmanjši drobec vžgati v spomin… Občutek, otip… Vonj… Vonj, ki že rahlo kotira v razpad…Tisti mraz in trdost… To nisi ti, ljubica, a to je vse kar mi ostane po tebi… Spomin. In neka možnost za kasnejšo samotorturo, ki definitivno pride. Raztapljam se v vodi, ki mi lije z oči, kot, da me bo presušilo od znotraj ven, zjutraj sem se videla v ogledalu, pod očmi imam od soli razžrto kožo in z lopato mečem tisto težko zemljo. Kot, da bi se lahko odkupila, fizično izčrpala bolečino... Ni je več. Podoba bledi, že takrat… Grude in kepe blata, ki se mi težko prijemajo na gojzarje… Misel na vse tiste pomisleke, ki sem jih imela že davno prej, kot bi vedela, kot bi molila, da ko pride, zemlja ne bo več zamrznjena… In me je uslišala. Prišlo je takoj, ko se je odtalila. Jama… Ki kmalu ni več jama… Le še razorana, groba zemlja… Občutek je ustrezen.

Vse kar sem si prisegala je šlo v maloro, ni me bilo zraven, ko je umrla… Ni me bilo zraven ni me bilo zraven ni me bilo zraven ni me bilo zraven ni me bilo zraven ni me bilo zraven.. Pizda! Bolečina in krivda in bes in nejevera in sram, kot da sem zatajila tisto, kar mi je bilo najdražje… Kajti človek je človek in pes je pes… Ampak zame to ni pomembno… Bitje je bitje, le druge zaznave ima, druga izrazna sredstva… Povezave so povezave, ljubezen je ljubezen… In nikogar nisem ljubila tako kot njo… Ne na tak način, nikoli. Ljubila sem jo, kot svojega otroka, prijateljico, družinskega člana… Moškega ne ljubiš na tak način, ni tvoj, ni v tej domeni… Staršev tudi ne… Nekaj čistega in brezpogojnega, brez teženj po spreminjanju… Tako bitje, kot je bila, komplicirana in polna tistega humorja, radovednosti, pozornosti, življenjske iskre, veselja, samosvoja in unikatna…. Njene tačke na mojih ramah, ko sem prihajala domov, tista masa mišičevja in moč, življenjskost, impulzivnost in hitrost… vse kar sva skupaj živeli, vsa tista leta… In tisti njen pogled, zadnje mesece. Ko je ležala v cucci in me nepremično gledala… Ona tam, jaz na svoji postelji… Jaz pa sem se spraševala kaj pomeni, ji včasih celo samovšečno prigovarjala, češ naj neha z dramo… Ljudje se ne zavedamo, da smo včasih totalni idioti… Preveč sklepamo po sebi in svojih trenutnih razpoloženjih in interpretacijah. Zdaj vem, da je ona vedela, kot lahko samo vsak ve zase, morda se je poslavljala?? Jaz pa v svojih svetovih… Sranje… In se zapletam tukaj v neke internetne intrige…Tisti banalni občutki, ki si jih ljudje razlagajo, kot neko globje razumevanje… Moja iskrica, volja do življenja, superiornost, če lahko temu tako rečeš…. Ker vem, da nisem zlagana… Moje brezbrižne strasti in prepričanost v lastno bistvo… Trenutek, ki ga vržem takole v eter…  Da se ga znebim, da ga poudarim, ga označim, včasih s tem razčistim sama s sabo, včasih se pred vsem norčujem sama iz sebe, včasih dobim kakšen odziv, ki mi da misliti… Kot, da kdo lahko vsaj približno dojame kaj mislim s svojim pisanjem, kaj je za njim… Kot, da lahko zares dobro razložim… »Pisatelj« večno poizkuša manipulirati z besedami do točke svoje resničnosti… Do popolnega opisa sveta… Hahaah! Kakšna zabloda!!! Kako brezupno! Kaj takšnega niti ne obstaja. Le kaos na trku z drugimi svetovi... Strast, ki je v svoji osnovi popoln absurd.

Na koncu, sem hvaležna vsem, ki so bili takrat zraven mene… Starši so bili podobno prizadeti kot jaz… Konec koncev, je bila skozi vsa leta, posredno, tudi njihova… Družinska dinamika, pač… In vse zdrahe ter prerekanja, ki so bila ves čas okoli tega… Ampak tako je. To so realni odnosi ljudi. Kar se ljubezni tiče, človek ne more biti posesiven. Vesela sem, da sta bila zraven, ves čas. Na kliniki in vse po tistem… Pa tudi drugi ljudje… Prijatelji… Vesela sem, da znam povedati. Skupaj smo kopali grob in zvečer so prišli k nam… Kar od nekje so kapljali. Premaknjena, kot sem bila, nisem najbolje dojemala. Celo pretežni neznanci so se našli, kasneje… Človek pride k tebi in ti izreče sožalje. Te stvari veliko pomenijo… Kdo bi si mislil. V tem momentu se zarežim, ker vem kako to bere povprečen človek. Za psa se reče, da je crknil, lepše poginil…  Jaz pa govorim o sožalju… No, kdor je to doživel, ve zakaj.

Kasneje… ob petih zjutraj, po enormnih količinah alkohola… takrat bi verjetno vase lahko zlila karkoli… sem bila presenetljivo trezna in na nogah… Hodila sem proti domu. Med potjo me je zvilo. Solze in zavedanje. Vračam se nazaj na praznino. Sama k sebi, v tisto popolno žalost in pogrešanje in nedoumljivost… Ne bo mi pobegnilo. In mi ni. Ne mine dan, ko mi vse to, o čemer pišem, ne bi vsaj v obliki hitrih prebliskov paralo možgane… Včasih si pustim, včasih preusmerjam… Čakam in se hkrati bojim trenutka, ko bo postalo motno in nedosegljivo. Le še ena od reči, ki so minile… Ona je minila. Kako nedoumljivo, zame.

Človek nikoli ne ve kako se življenje obrne, pa čeprav nekaj sluti. Situacija se počasi spremeni, iz slabega se manifestira nekaj drugega… Neko novo občutje… Počasi plezam ven… Dobivam veliko odgovorov skozi veliko naključij… Preklopim na svoj drugi pol in se nagnem k temu, da lahko verjamem: Naključij ni. Bolečina ostaja, a hkrati čutim, da sem drugačna. Da sem dobro, super, pravzaprav. Bolj jaz in bolj svoja. Rajši se imam. Zdaj sem sama in to sprejemam. Če sem dobro, to izrazim. Magari stokrat. Življenje je prekratko za to, da bi se krojila po pričakovanju. In neumno kakor se sliši… Upam, da mi ne bo nikdar zmanjkalo domišljije za to, kako biti otrok, kako čutiti svet, to kar me obdaja, dovzetna za druge govorice, izraze, odpiranja… Kako biti naivna :). V tem je čar. In v tem je, zame, med tem ko večina ostalega sveta grabi za materialom, prisilno formirano ljubeznijo, lastništvom, ko padajo nujne obsodbe in karakterizacije in etikete, skoraj vse kar potrebujem.

 

 

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
6
Liza Whiteapple
1
May 03, 2017
Ana, ja. Tako pač je. To, verjetno v tej, ali oni obliki, ne uide nikomur. Lep zapis!
Lara, Hvala! In vem, ja :). <3
#6
Lara Arh
1
May 03, 2017
Non tutti i mali vengono per nuocere, kar že preklemano dobro veš. Čudovit zapis. <3
#5
Ana Kos
1
May 02, 2017
Življenje živali ... je lahko krajše, lahko daljše ... Kakšna želva ima lahko zelo dolgo življenje, ne vem pa, če joka za gospodarjem, ki umre. Pes pa lahko zelo zelo žaluje.
Če sta možnosti samo dve, da umreš ti pred svojim psom ali obratno - kaj bi izbrala?
Pa itak sta samo ti dve možnosti ... izbiramo pa lahko presneto malo ...

Izgube čutimo dolgo .. vsaj meni se zdi, da večina od nas tako doživljamo ...
Jaz pogrešam našo Matildo.
Hkrati pa življenje teče naprej .... in lepo je tudi z žalostjo vred, ki je je obilo ... Z vsem tistim res pristnim.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/99862/ganljiva-zgodba-o-pasji-zvestobi
#4
Liza Whiteapple
0
May 01, 2017
No... Mišljena je bila neka izvirna naivnost, ki pa jo bom vsekakor poskušala ohranjat. To pomeni, da si ne delam predsodkov, vnaprejšnjih sodb, da se poskušam izogibati pretiranih definicij stvari... Kakorkoli, vse je v zaznavi, se strinjaš? :)
Sprejetje, ja. No... Ker pač življenje ni linearno in ni niz dogodkov, ki bi eden drugega dokončno izključevali, je to sprejetje včasih precej v oblakih. Ampak... Ja. Gibljemo se v to smer. Definitivno. Kar se pa drugih tiče... Jasno mi je, da ima vsak svojo predstavo, za katero meni, da je edina možna in edina pravilna. Vsekakor nimam nikakršnega namena padati pod tuje opise :). Še moji so včasih zelo atmosferski, :P
Lp.**
#3
abram1b2 Cej
1
Apr 29, 2017
Liza:)*
Mislim,da nisi naivna,ampak si na točki sprejetja same sebe,po načelu biti vedno pošten do sebe in ostalega sveta.Živeti v sebi in se ne izolirati od sveta.
Živeti polno,zadovoljna sama s seboj v vsaki življenjski situaciji. Mislim,da si se prenehala obremenjevati z drugimi in sama s seboj. Sem kar sem in tega se zavedam in to sem jaz. Kakšna sem vem samo jaz. in to mi zadostuje.:)**. Sprejetje?
#2
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-04-28 01:04:32 (Apr 28, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj