Ko sem zračno-razvodenela, se spomnim neke mehkobe,

ustnic, rok, dotika, tkanine, okusa po sladkem, vonja po svežem jasminu in sandalovini...

In neke grobosti,

folije pod zobmi, mehke, razmočene kože na grobi brisači, suhega piska krede po tabli…

In dlačic, ki se dvignejo ob tem hipnem vzburjenju in razburjenju,

tako občuteno telesnem in vrinjenem v neko vmesno vesolje zaznav...

Ko sem le plazma in magma in monolit,

ki se vzdigne iz mlake raztopljenih iluzij...

*

Eyes whide shut in trepalnice, ki podrhtavajo pod temnim trenjem...

Le občutenje,

Svet kot čutilna platforma.

Ni nesmiselnih vprašanj, dvomov, misli, samocenzure...

Paradoksalno smisel proti nesmislu.

In jaz proti vsemu.

In mikrokozmos proti univerzumu.

*

Vse je v sozvočju.

In v vsem je upor in vzgon in gravitacija.

Odbojne vrednosti.

*

Tisti trenutek, ko vem, ker čutim.

Resnica, ki ni na pladnju.

Intimnost samosti in osamljenost v množini.

Plavajoč kos plutovine...

Dvigajoč se, potapljajoč se,

v smeri s tokom, skoraj brez upora...

Kamen spotike.

Mlečna cesta in temna materija.

Cvetni listič in okorel apnenec.

Antilopa in puding.

Zmaj in opica.

Vrata in kmečka lastovka.

Jug in sever.

Sever.

Severni veter, burja.... Življenje...

Južni veter, fen... Smrt.

*

Po smrti vstanem.

Resurrection, master level.

Here we come again.