O prijateljstvu, nedolžnosti, pred vsem pa o smrti v vseh oblikah

OddajLiza Whiteapple, dne 2017-04-20 ob 01:00:57

                                                     

Novo nadaljevanje je malce daljše kot navadno, naj mi oprostijo, ampak teksta ne morem razbiti na krajša poglavja. Klanjam se in prosim za malo potrpljenja ;). A ni hecno, kot po naključju spet neka tematika preteklih dni :D. Da ne bo kdo mislil, da sem zdaj to pisala, lol. Že en čas nazaj, namreč....

Zasmejal sem se. Iz totalne teme je potegnil nek, že zdavnaj zakopan spomin. Takrat sem bil še jaz, še tist Max, ki naj bi postal nekaj drugega… Cesta in poln prtljažnik piva, nekaj trave… Pozno popoldansko sonce in muzika do fula… Verjetno je bil Bob Marley, ali pa Max Romero… Dan zamaknjen v nekakšno časovno gubo, kjer sva se tisti čas pogosto znašla… Na poti nikamor in kamorkoli. Bil sem umirjeno zasanjan, tako, da se mi ni ljubilo niti hitro voziti. Panorama mi je bila ljuba, prijatelj zraven mi je bil znan do obisti… Brez vprašanj v glavi… Kam, kako, koga briga… Nekaj bo, nekaj bo, brat… Nekaj svobode…Ne sprašuj me, raje navij joint in muziko.

Nekje sredi tega občutka, se je ob cesti znašla ženska, ki je  štopala. Ni se mi ljubilo ustavljati, ali s kom celo na silo pogovarjati… Skoraj sem že zapeljal mimo.

»Ustavi, no! Glej ga… Si pa en pezde…«

Nejc se je ozrl nazaj in videl sem, da se je sumljivo zainteresirano zagledal vanjo.

Mhm, sem pomislil in se zahehetal. Očitno mu nisem dovolj, hehe… V resnici nisem imel nič proti. Ustavil sem. Tako in tako se bo on pogovarjal. To je bilo več kot očitno. Priskakljala je k avtu… Ni bila ravno moj tip ženske. Imela je presunkovite kretnje in na njej je bilo nekaj krčevitega.  Blondinka s črno obrobljenimi očmi, tako, da je tista modrina šarenic kar malo izbuljeno sekala iz beločnic, oblečena v vrečaste, hipijaste cunje, doma pobarvano majico in okrog vratu vse polno ogrlic, vrvic in obeskov… Kadila je cigaret, ki ga je, tik preden je prišla do avta, odvrgla v grmovje. To me je vedno zmotilo.

»V avtu je pepelnik, « sem rekel.

»A?«

»Čikov se ne meče okrog, zlasti ne v grmovje…« Trudil sem se, da ne bi zvenel preveč zateženo, a misel se je povedala sama, še preden sem se uspel ustaviti. Nejc me je dregnil v komolec.

»Kam pa kam?« je dobrovoljno vprašal.

»Jaz grem v Kobarid,« je rekla. »Do kjer pač gresta.

»Ok. Skoči not.«

Sklonil se je nazaj in na hitro premetal robo na zadnjih sedežih, tako, da je izpraznil eno sedišče.

»Aja… Jaz sem Tjaša.« Usedla se je in si negotovo ogledovala notranjost avtomobila. Nervozno si je popravila pramen las in navzdol povlekla majico, kot bi poskušala zakriti nekakšno pomanjkljivost na sebi.

»A sta iz Tolmina?«

»Ne-e..,« je rekel Nejc. » Road trip, hehe. Večkrat greva takole… Usedeš se v avto in pač greš… Potem pa prideš kamor prideš… Postaviš si ciljno točko, vmes pa pustiš, da se stvari odvijajo po svoje… To počneva.«

Zasmejala se je.

»Kul.«

S kotičkom očesa sem opazoval dogajanje, pa se nisem mogel spustiti iz občutka v katerem sem bil. Ni mi bilo do čvekanja…. Vsaj ne takole v tri dni… Smalltalking, mnjah… Poslušal sem dialog med njima in hihitanje, zdaj z ene, zdaj z druge strani in se lepil na malenkosti. Na primer kako je Nejc oživel… Kako si je želel prav določenega ženskega odobravanja… On, ki tega ne bi nikdar priznal… In kako je ona prav narahlo drsela v nekakšno površno spročenost in ležerno čebljanje v dialektu, ki mi je bil sicer simpatičen, a precej tuj… Vedel sem, da se bo, če se oglasim situacija v trenutku spremenila.

»A sta se mislila peljat v kosu do Tolmina?« je vprašala.

»Hehehe… Nič nisva mislila. Lahko, da bi se vmes kje ustavila…«

»A se ustavimo in gremo na pijačo?«

»Pijačo? Lahko se ustavimo in zvijemo joint…«

»Aha… Ne pijeta?«

Smeh… Nejc se je prestavljal na sprednjem sedežu in se smejal, kot bi le še čakal kdaj ga bom spustil iz avtomobila, ki je postal očitno premajhen.

»Max… A ne pijeva?«

»Mhm?« Obrnil sem se nazaj. »Če boš pivo, je v prtljažniku.«

Pijeva, ne pijeta… Zdelo se je kot pogajanje in šlo mi je na jetra. Začutil sem, da se moram nekje ustaviti, da bi se namestil nazaj v tisto razpoloženje, ki je počasi izzvenevalo.

»Lahko se ustavimo.«

Zagledal sem pot, ki je na desni stran ceste zavila v gozd in zapeljal nanjo. Ženska se je malce zdrznila in gledala z debelimi očmi, vse dokler nisem pripeljal na neko poseko in ustavil.

»Tako. Pavza.«

Spravili smo se iz avta in se nekaj časa prestavljali, kot, da nihče ne bi dobro vedel kaj in kako naprej. Iz prtljažnika sem vzel pivo ter se namestil na podrt hlod, blizu avtomobila. Ogledoval sem si drevesa okrog poseke in razmišljal čigava neki je hosta in ali bi hudo zameril, če bi na njej zakuril ogenj.

»Zakurimo ogenj?«

»Em… A potem sploh še nameravata naprej? Ker jaz… Naj bi prišla nekako do Kobarida.« Zazdela se mi je prestrašena in nasmehnil sem se.

»Seveda. Ampak, če pa ne, pa lahko štopaš od tukaj naprej. Lahko pa tudi malce posediš z nama.«

Ne vem zakaj, ampak začutil sem, kot, da bi naredil nekaj nezaslišanega. Nejc se je nervozno prestopal.

»Kaj, a ne bi pasal en ogenjček?«

Začel sem nabirati dračje in tanke vejice in jih, nekaj metrov od avtomobila, stožčasto položil za gnezdo, potem pa počasi začel dodajati večje, debelejše… Zalotil sem se kako lomastim med drevesi, s pogledom fokusiranim na tla, iščoč tiste prave suhe veje, tiste, ki jih lahko naslonim ob drevo in s sunkom noge lepo razlomim ter uporabim za kurjavo… Pomiril sem se. Onadva pa tudi, sodeč po glasovih, ki so prihajali s poseke. Nazaj sem privlekel za celo naročje veja, ki so se vlekle za mano in me praskale po golih mečih… Ja. Ogenj.

Ni se še popolnoma zmračilo, a vseeno je bil ogenj nekaj odrešujočega. Lepo sem se naslonil na drevo in opazoval hipnotične zublje, ki so se sukljali v zrak, vpijal sunke toplote, ki je do mene prihajala z valovi zraka in s pogledom spremljal izginjajoče iskre, ki so prasketajoč odskakovale od zemlje k zraku… In dim. Vsake toliko je zapihalo v mojo smer ter prineslo zaveso dima, ki me je popolnoma prekril. Že davno tega sem se naučil, da me to ni motilo. Med tem, ko so se vsi ostali presedali vsakokrat, ko je veter zamenjal smer, sem sam navadno sedel in mirno dihal z zaprtimi očmi. Dim te prečisti, pravijo. In ko ga sprejmeš, te nič več ne reže po pljučih.

Čas je relativno mineval. Onadva sta sproščeno klepetala, jaz pa sem bil nekje vmes. Na pol v svojem svetu, na pol z vklopljenimi receptorji, toliko, da sem nekako sledil temu kar se dogaja. Pustila sta me pri miru. Ne vem kaj je bilo. Navadno sem bil jaz tisti, ki je bil v središču dogajanj. Tistikrat, pa se mi enostavno ni ljubilo. Znočilo se je. Spili smo precej piva in Nejc je vneto navijal joint za jointom… Dozdevalo se mi je, da bo premik vedno težji.

»Kaj pa če bi šli v Tolmin? Imam nekaj prijateljev tam… In poznam nek klub, kamor bi lahko šli…« je kar na lepem predlagala Tjaša.

»Max? Boš peljal do tja? Saj je samo še deset kilometrov…?«

Pomislil sem, da bi rekel ne… Po svoje sem si želel le raztegniti spalno vrečo in ostati tam do jutra… Po drugi strani, pa se mi je zdelo to, z njima zraven, malce brez veze. Postalo mi je že precej vseeno. Morda se pa malce zbudim, sem pomislil. Srečam koga zanimivega… Pustim Nejcu tole frkljo in se poskusim spet malo najti kje drugje? Halo, Max? Zbudi se! Road trip, remember?«

 

Prišli smo pred staro stavbo, nekje v središču mesta… Vožnja me je malce zbistrila. Vesel sem bil, da nas niso kje ustavili policaji. Zaspano sem se pretegnil in se razgledoval po okolici, med tem, ko sta se onadva spravljala ven iz avtomobila.

»Počakajta malo. Bom poklicala Angija. Tukaj ti mora nekdo odkleniti vrata. Privat klub pač… No prostor kjer se lahko kadi in vrti muziko…« Na plano je potegnila telefon in se odstranila nekaj korakov stran.

Zaznal sem odmevanje neke dobro zadušene glasbe, predvsem basov, ki so gotovo nekje tresli stekla v oknih… Nejc je pristopil k meni in me zarotniško brcnil v stopalo.

»Si ok?«

»Mhm. Ja. Ok.«

»Nekam tiho si že ves čas…. Oprosti no… Kaj vem. Dobra bejba… Všeč mi je. Saj ne zameriš, m?«

Zasmejal sem se.

»Ne seri. Uživaj. Nevermind me. Nič mi ne manjka. V svojem svetu, pač.«

Pokimal je in se obrnil proti Tjaši, ki je ravnokar telefon tlačila nazaj v torbico.

»Pride gor. Gremo.«

Prišli smo do stavbe iz katere se je slišala glasba in se postavili pred vhodna vrata. Ozrl sem se navzgor. Delovala je kot stara meščanska hiša, sicer slabo oskrbovana, a še vedno precej impozantna. Nekako je šlo v kontekst. Razpadajoča fasada na pročelju in hreščeči zvoki iz notranjosti. Zaškrtalo je in velika stara kljuka se je premaknila navzdol. Vrata so se za spoznanje odprla in čez režo je nekdo pomolil glavo.

»O, Tjaši!« Tip s čopom naju je pogledal in usta razpotegnil v prijazno smejanje. »Živjo!«

Spustil nas je noter, v temen hodnik, kjer je smrdelo po vlagi. Stene so bile poslikane in polepljene s plakati in po tleh je sem ter tja ležal pohojen čik. Sledili smo mu do vrat, od katerih so navzdol peljale strme stopnice. Kar malo utesnjujoče in odbijajoče se mi je zdelo, dokler nismo vstopili v manjšo kletno dvorano, kjer je bilo okrog dvajset ljudi, majhen oder z ozvočenjem in mešalno mizo ter seveda tipom, ki je očitno vrtel glasbo… Takoj me je zagrabilo. Začel sem se ozirati okrog sebe in skozi oblake cigaretnega dima analizirati luknjo v kateri sem se znašel. Bilo mi je všeč. Luknja, glasna muzika, ki me je vlekla, drum and bass, ali nekaj podobnega… Odsekano in ritmično… Ljudje, ki se mi niso zdeli odbijajoči, prej radovedni ob vdoru dveh novih obrazov… Zagledal sem šank in se namenil po pijačo. Grlo sem imel suho od vožnje. Kamorkoli si pogledal radovednost. Tu in tam kakšna podoba nekoga, ki se je zvijal v ritmu glasbe, nedosegljiv za okolico… Plesalec, sem pomislil. Brez oznake in obsojanja, s toplino in odobravanjem, kaj pa… To sem lahko razumel. Nekoga, ki se popolnoma spusti in prepusti… Plačal sem pivo, med tem pozabil, da sem sploh s kom prišel, se odpravil nazaj v gručo ljudi pred odrom in se v trenutku izklopil. Kot bi se mi telo zmehčalo in povezalo z vsem okoli sebe. Zanimivo. Le razmišljati nisem smel preveč. O sebi, o svojem telesu in svojih gibih… Človek ugotovi koliko škode si dela s konstantno avtorefleksijo in kontrolo… Spustiti in se gibati z vesoljem… Na dan pridejo skrite oblike in zavoji, valovi in vibracije… Tukaj misli in besede ne pomenijo več ničesar. Le še govorica telesa… In tista otroška radost ob tem… Zagledal sem Nejca in Tjašo, ki sta stala poleg mene ter se smejala nekemu tipu, ki se je v prvi vrsti zvijal in vrtel… Vedel sem kaj si mislita in ju pomiloval. Začel sem opazovati tistega človeka in vse kar sem lahko začutil, je bilo zgolj občudovanje do take neobremenjenosti s svetom. Bil je eden tistih momentov, ko na dan butnejo vse žive relativnosti... Tiste, ki si jih navadni ljudje navadno razlagajo na tak način, da se obesijo zgolj na lastno zaznavo, na svoj mali svet.... Jaz pa sem jih videl jasno. Take kot so. Relativne. Nešteto razlag, možnosti, svetov, variacij... Kombinatorika svobodnega uma, sem pomislil in se počutil zares nadvse svobodno. V tistem obdobju me ni nič omejevalo. Počutil sem se blizu nekemu tihemu razumevanju vzorca po katerem se manifestira življenjskost v vseh svojih formah in izraznosti... Blažen, s tistim otroškim veseljem do življenja, ki me je vsega prevzelo. Gibanje v valovih vesoljnosti. Ja. To je nekaj, kar sem izgubil. In ta misel me je tako zaposlila, da sem skoraj čutil vse spone na sebi. Tiste, ki sem si jih ustvaril iz sveta sam… Iz sveta, s svetom, v svetu, nasproti življenju.

Med tem, pa so me zaznali ljudje, ki so mi bili podobni. Kot magnetizem, brez besed. Vsake toliko je kdo pristopil in me brez besed potrepljal po rami, podal joint, ki je prosto krožil med gručo ljudi… Svobodno… Nisem si mogel odgovoriti na vprašanje ali se vsi ostali med seboj poznajo, ali je dejansko tako neobremenjeno vzdušje… Smejalo se mi je.

Potem pa se je zraven mene pojavila manjša ženska. Sicer taka, lisičje narave, to sem takoj zaznal. V oprijetih rdečih hlačah, ki so drzno poudarjale okroglo zadnjico in majico, ki se je tik nad pasom nehala in pustila pogled na kak centimeter kože na trebuhu… Navadno bi bilo to zame dovolj… No, to je, če bi iz njenih ust prišlo nekaj vsaj kolikor toliko inteligentnega… Tam je bil navadno poleg telesnosti odločilen moment. Opletala je s temnimi lasmi in se me vsake toliko dotaknila z bokom, kot bi hotela plesati z mano, kar me je neznansko zmotilo. Bil je vdor v tisto, kar sem doživljal, v tisto mojo samozadostnost in otroško blaženost. Nisem si želel omejevanja. Nisem si želel nikogar, nobene pozornosti, besed, truda… Ničesar. Vrtela se je v bokih in se postavila predme, z rokama pa mi je šla navzgor, od podlakti do ramen… Umaknil sem se in odkimal z glavo.

»Daj no…« se je zasmejala. Bila je prav očitno pijana. Od strani sem zagledal Nejca, ki ji je buljil v rit, se nasmihal ter mi pomežiknil, jaz pa, kot bi pravkar padel z drugega planeta… Tjaša se je delala, da gleda stran, ampak v resnici je bila malce užaljena. Nisem si mogel pomagati, ni mi bilo do nikakršne komunikacije… Želel sem si, da bi odšla in me pustila plesati, kot sem to počel prej…sam…

Pa ni odnehala. Prijel sem jo za rame in jo potegnil vstran. Nasmeh na njenem obrazu se je še pojačal.

»Ne razumeš. Ni mi do plesanja v paru… Oprosti.«

Še vedno se je smejala in počela natanko isto kot prej. Stala je pred mano, krilila z rokama, se zvijala v ritmu in se mi smejala v obraz. Nisem razumel. Kako? A človek ne razume, če mu poveš na lep način? Bi moral bit prasec? Nesramen? Bi se moral kar prilagoditi in prisiliti v nekaj? Kaj? Postal sem jezen.

»Povedal sem ti, da nočem. Tukaj je meja.« Z roko sem potegnil nevidno črto med nama. »To je moj prostor in to je tvoj.« Umaknil sem se dva koraka nazaj, ona pa mi je sledila.

»Kaj, a potem mi praviš, da ne smem plesati zraven tebe?«

»Ne tako. Ne vem kaj bi rada od mene.«

»Plesala s tabo.«

»Rekel sem, da nočem. Zakaj je to težko razumeti?«

Prijela me je za pas, kar me je razbesnelo. Eno je, če te ženska prime za pas, pa čeprav to ni tipična ženska gesta, moškost me je na osebkih ženskega spola vedno rahlo odbijala, ob primernem trenutku, ja, tisto bi se mi morda zdelo seksi, morda, takrat pa sem občutil kot popoln vdor. Odrinil sem jo. Ne grobo, ampak dovolj, da je bilo zgovorno.

»A me ne slišiš, pizda? Mir mi daj!«

Kot bi jo udaril. Skremžila se je, prav grdo in mi pokazala sredinec.

»Preklet idiot!« Očitno ni pogosto doživela zavrnitve.

Besno je odvihrala stran in nazaj proti meni frcnila čik. Razburil sem se. Tako mi je dvignilo tlak, da sem že skoraj krenil za njo, pa sem se ustavil. Prestopal sem se na mestu, piksna piva je bila prazna… Tjaša in Nejc sta nekam izginila… Nisem dobro vedel kaj bi s sabo, ples je naenkrat izzvenel, nisem se mogel več uglasiti… Jebemti, avša blesava, sem si mislil. Kakšna domišljava koza In povrh vsega, brez vsakega občutka... No, vedel sem, da se je verjetno večina moških ne bi branila, ampak vseeno. Vesoljec, kot vedno. Počutil sem se odtujeno. Oziral sem se okrog sebe in ugotovil, da gledam tujce, v tujem kraju, s tujim občutkom.

Prerinil sem se do šanka, da bi vsaj naročil novo pivo, pa sem jo spet zagledal, tisto kokoš v rdečih hlačah. Stala je z dvema tipoma in se na enega naslanjala s komolcem. Vsi trije so me pogledali, ona pa je posmehljivo pihnila. Tip na njeni desni, se je sovražno zasrepel vame.

»Kaj je? A imaš kakšen problem?«

Pogledal sem stran in poskušal ignorirati. Da bi se vsaj kelnar hitro obrnil s tistimi piri, ki jih je naročil tip pred mano… Tista moja jeza, tisto tresenje, vedel sem, da se nikdar ne konča dobro. Navadno sem hitro izbruhnil in marsikdaj mi je bilo kasneje žal. V takih momentih sem videl rdeče in agresija mi ni bila popolnoma tuja. Enkrat sem nekemu tipu zlomil nos. Na tujem terenu bi bilo to seveda norost.

»Halo! Nekaj sem vprašal!« je tip še vedno provociral, ženska zraven pa se je ponosno nasmihala. Blagor ti, sem si mislil. Magnetek za dripce… Kariera za katero je vredno živeti… Dobro boš končala, to kar vidim… Nekdo te bo napumpal in redno boš padala po stopnicah… Čez nekaj let boš, kot bi ti nekdo posesal vso barvo in življenjski sok…

»Ne, nobenih problemov nimam, « sem rekel, brez, da bi ga pogledal. »Jaz ne.«

»A zdaj boš pa še pameten?«

»Zdaj?« Nisem si mogel pomagati. »Sem mislil, da je to zadeva ki je, ali pa ni. Trajne narave… Ampak ti očitno o tem ničesar ne veš…«

Tip je skočil. In takoj za njim še njegov kolega.

Znašel sem se stisnjen ob steno, z roko na vratu. Nekaj me je vleklo za majico in nekaj ljudi se je drenjalo, da bi ustavili pretep. Ničesar nisem naredil. Nekdo me je potegnil vstran in porinil proti izhodu… Nekdo je odletel po tleh… Kot bi se zvoki preveč pomešali med seboj, da bi bilo razločno. Pobral sem se in se začel vzpenjati po stopnicah in za sabo čutil premikanje. Uspel sem še odpreti vrata v tisti hodnik… Malce potekel, zgrešil pravo smer, očitno… Ker sem nekje v temi zalotil Nejca, kako je porival, ob steno naslonjeno Tjašo, hlače je imel spuščene in kazal je rit, ona pa se ga je oklepala z razkrečenimi nogami in s hrbtom drsala ob steno, vsa razmazana… Zaslišal sem pohotni stok in presenečen vzklik, takoj zatem. Koža je belo poblisnila iz teme in kot bi od njiju puhtel vonj po fuku… Toliko sem ulovil, plus njegov presenečeni pogled in roko, ki se je stegnila za mano. Padel sem po tleh in začutil brco v hrbet. Začel je nekaj vpiti, tudi Tjaša. Čudno, ampak vprašal sem se, ali sta se vmes uspela vsaj za silo zakriti, obleči… Nekaj me je potegnilo k višku… Nejc. Stari, vstani!!! Uspela sva zbežati iz stavbe, opazil sem, da si med tekom zapenja pas… Ampak na parkirišču je poleg mojega avta stala policijska marica. Seveda. Kaj pa. Sicer sva se nekaj izgovarjala, ampak ni zaleglo. Kot bi jih kdo klical. Ali jih je ali ne, tega nikdar nisem zares vedel. Preveč sem se razburil in do kraja znorel. Višek nepravičnosti in jebite se idioti in fuck off, pizde pofukane, marš… Odpeljali so naju na iztreznitev na Policijsko Postajo Tolmin. Vse je enkrat prvič.

 

 

Gledal sem ga, sedel je nasproti mene in se hahljal. Očitno je bil spomin prijeten. Dogodivščina. Nasmehnil sem se.

»Stari časi, ja…«

»Matr, tista Tjaša je bila dobra… A veš, da se nisva potem nikdar več slišala? Niti številke mi ni uspela dati…« Zahahljal se je.

»In kako je tisti policaj na postaji celo noč rigal!«

Hahljanje se je sprevrglo v smeh, ki je bil nalezljiv. Poskusil ga je oponašati, kar mu je precej dobro uspelo, jaz pa sem se režal, kot idiot. Kot bi preklopil v stanje smeha iz katerega ne znaš več splezati. Vsakokrat, ko sem ga pogledal, se je le ponovilo, kot bi naložil na ogenj… Bil je dober občutek. Nisem se mogel spomniti kdaj sem se nazadnje tako smejal. Kljub vsemu, kljub situaciji… spomnil sem se, da je bilo včasih pogosto, potem pa se je nekje ustavilo. Saj človek se smeje, a ne tako iz srca. Redko. Zelo redko.

Ko sva se končno ustavila, sem se počutil, kot bi nekaj izpustil iz sebe in hkrati prebil led ter pozabil na leta luknje, ki je bila med nama.

»A si ti sploh imel kdaj kakšno resno žensko, Nejc? Mislim, pusti te priložnostne prigode… Tako, žensko, ki bi jo imel zares rad?«

»Ah… Nekaj sem jih imel zares rad, pa ni bilo iz tega nič… Na zadnje tik preden je šla mama… A veš, sem hodil na nek knjižni klub…«

Zasmejal sem sem. »Knjižni klub?«

»Ja… Sliši se blesavo… Ampak, saj veš, da sem bil vedno knjižni molj… In ta klub je bil ok, ljudje in vse to… Dobre debate… Nekaj s čimer sem se malo vlekel ven… Nikogar več ni bilo. Ljudje so se, ali zadrogirali, ali pa odšli stran… Ne vem kako človek drugače sploh najde koga, s katerim bi se lahko pogovarjal po človeško, a veš… No… In se je enkrat sredi leta prikazala ta deklica…«

»Uau… deklica, je rekel, « sem ga zbodel.

»No… ženska. Moj letnik.«

»In?«

»Bila je tako… Ne vem kako naj to opišem… Nekaj tako lepega je bilo na njej, tisti nasmeh in drža, energija, mir… Bila je mirno bitje. Pa ne tiha, nekje v ozadju si slutil, da je pravzaprav ena živahna žverca… Ampak bolj….kaj vem. Umirjena. Totalno sem se zacopal… Tako, da se nisem znal niti normalno pogovarjati z njo, a veš… Nervozen in vse to… Kot kak najstnik. Ivana, je bila. No, upam, da je še. Nimam pojma.«

»Kako to?«

»Potem je zbolela mama… In takrat sem nehal hoditi na klub… Nisem najbolje prenašal situacije… Kaj naj rečem.. Podrlo me je. Takrat sem začel jemati tablete… Drugače nisem znal. Najprej sem mislil, samo začasno… Dokler se ne sestavim… A veš, prej sem bil nekaj časa prav šanti… Nič drog, le kakšen joint kdaj, pa še to redko, zelo malo alkohola in pol manj me je bilo… Pa saj se spomniš… no… Pa nekako ne vidim več nobenih razlogov, da bi nehal…«

To kar je povedal me je prizadelo.

»Kako si sploh preživel… Vse tisto s tvojo mamo, bolezen in smrt… Gotovo je bilo grozljivo, upam, da nisi bil sam…«

Malce se je zresnil, ničesar ni pokazal. Le hipno senco, ki se ga je za delček sekunde oprijela, kot bi se mu obraz malce zatemnil. Ostal je miren. Nič trzanja ali bežanja stran. Kot bi se zamislil in osredotočil na vprašanje.

»A veš… Moja mama… Veliko je tarnala. Že prej. Nikdar je nisem jemal pretirano resno, nikdar me ni skrbelo zanjo, le na jetra mi je šla. Včasih silno. Občutek sem imel, kot, da živi za svoje bolečine… Tako duševne… vse tisto z mojim očetom… kot tudi telesne, ki so bile na nek način, kot pobeg… Točka, na kateri se je ukvarjala sama s seboj… Ker… Težje se je dejansko ukvarjati, obiti fizično, oziroma okvir in se stvari lotiti celostno… Saj veš o čem govorim…«

Pokimal sem.

»Bila je pač ona. Ko gledam fotografije zadnjega leta njenega življenja vidim, da je bila res bolna. Spreminjala se je, očitno, a postopoma. Postajala je vse bolj siva in neznatna, kot bi se fizično razblinjala pri živem telesu… Najbolj pa njene oči… Na eni zadnjih fotografij, tik preden so ji povedali diagnozo, je v njenih očeh razločno vidno, da umira. Kot nekaj obupanega, nezavedno oklepanje nečesa bežečega, tek za vozom, če hočeš… Pa seveda niti sama tega ni vedela. Vsaj racionalno ne. Še manj pa jaz. Ko živiš z nekom, tega ne opaziš, če nisi zares pozoren. Če živiš tako, kot sem živel jaz.... Spremembe so subtilne in v odtenkih… Malo po malo… Fotografije pa zavračaš, češ, da niso dobro uspele… Ne, a veš… Fotografija ujame marsikaj kar očem ni vidno… No… Potem je bilo pa zelo hitro. Kot bi se mi sanjalo. Saj nekako dojameš in vse… Pa še vedno misliš, kot, da se je nekdo v nečem zmotil. Zavračaš realnost… A veš kaj je pa najbolj zanimivo? Da sem vedel takoj. Tisti dan, ko si je zlomila gleženj, sem vedel kako se bo odvilo. Nekaj popolnoma norega, če zdaj pomislim. Neka slutnja, film… Ko sva čakala prvi izvid mi je bilo jasno kaj bodo povedali, čeprav sem si dopovedoval, da bo vse ok… Vse bo ok… To si govoriš do skrajnosti, tudi ko je že jasno in ko dobro veš, da se stvari končujejo. Ko ti preostane le še poslavljanje… In to narediš enkrat, dvakrat, trikrat… Srce se ti trga in odpoveš na vsaki razumni točki. Najraje bi se sebično umaknil in skril, zaprl nekam, omagal… Ko se dejansko dogaja, ne dojameš. Dogaja se nekje v ozadju, ti pa kot neka nepomembna leteča prisotnost, lebdiš nekje v polprisebnosti… In si potem kasneje očitaš, da nisi zmogel tiste pozornosti, da bi bil dejansko prisoten. S čustvi in srcem. Da bi v trenutku smrti sprejel to kar se dogaja, namesto, da si se brezglavo umaknil na varno točko v svoji glavi… No, jaz sem tistega večera odšel domov. Moj izgovor je bil, da nisem prejšnjo noč nič spal. Umrla je sama. Še zdaj ne vem, ali je bila prisebna ali ne… Ne vem v kakšni sferi se je nahajala, kako je vse skupaj doživljala, koliko jo je bilo strah, a veš… Tisto vseobsegujoče dogajanje lastne smrti… V živo si lahko predstavljam… Premik zaznave in paniko ob izgubljanju sveta, ob izpuščanju… Le kako je to doživljala? Zdaj si očitam, da me ni bilo zraven… ker odkrito povedano, sem vedel… Vedel sem kako se bo zgodilo, pa se nisem mogel prisiliti, da bi naredil prav…«

»Ah prav… Saj nisi vedel. In kaj je zares prav, kaj zares pomeni ali ne pomeni… Ko je umirala Maja sem jaz zbežal iz bolnice…«

»Nisem vedel… Nikdar mi tega nisi povedal…«

»Maah… Takrat je bilo vse pomešano. Bil sem premaknjen. Pa to ni bilo vse… Zbežal sem k Taji. K Taji, ki je bila srečno zaljubljena, na novo… Že nekaj časa… Prespal sem tam in zjutraj je prišel Damian… Počutil sem se kot drek… Zares kot drek… A veš… Ko dobesedno zajebeš vse…vse kar je možno… In še to. Jaz nisem vedel, da Maja umira… Slutil sem, da ni volje, to že… Ni se mi ljubilo. Hotel sem se je znebiti. Takrat nekaj časa nisva bila skupaj… Le znebiti sem se je hotel…«

Pokimal je.

»To so težka sranja, stari… Ampak… Kaj… Ti si se sestavil, praviš… Jaz pa… Ne vem. Včasih razmišljam o tem kam vse skupaj pelje… In ne pelje nikamor… Torej je ok, kakor je… Hipni užitki, tisti najnižje sorte… Večjih nisem sposoben, vsaj ne, brez, da bi se pri tem ubijal s krivdo… Kljub temu, da vem, da nisem v resnici ničesar kriv…«

Gledal sem ga, nasmeh je potihnil. Prikradla se je senca. Vprašal sem se: Ali je še kakšna možnost? Zame, zanj? Spomin na vse tisto, kot nekakšne oddaljene sanje… Krivda, ki je v letih sicer izzvenela, a sem se počutil, kot, da se name zliva v podobi kazni za nebogljenost… In neumnost… In pretirano prepuščanje vsemu, kar se mi je takrat zdelo, da me gradi…

Oh… Kako je življenje neizprosno čudno. Vse potuje v krogih. Vse se vrne. In vse se na prihodu obrne. Blagor tistemu, ki iz vsega tega potegne le lepoto… Ostalo so huda razočaranja. Predvsem nad neupogljivostjo pod težo lastnih zmot. Ugotovil sem, da je človek trpežno bitje, a kaj, ko to trpežnost uporablja za to, da sam sebe v nedogled prepričuje kako mu gre pravzaprav bolje… In bolje… In bolje…

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
17
Liza Whiteapple
1
May 03, 2017
Hvala, Lara :).
#17
Lara Arh
1
May 03, 2017
Odlično, Liza.
#16
Liza Whiteapple
0
Apr 24, 2017
Hvala, Alter ego :).
Pride. Še malo potrpljenja. ;)
#15
Alter ego
0
Apr 23, 2017
Čakam na nadaljevanje ;)
znaš ;)
#14
abram1b2 Cej
2
Apr 23, 2017
Obema Liza in Taja in.. destka od mene za iskrenost. Takšno mero iskrenosti še nisem zasledil na PW. Ženska duša me lahko popelje hkrati v vesolje ,žalost in nepopisno radost hkrati. Hvala obema ! Spoštovanje ;)*** Širina ,ki je ne zmorem obiti.:)**
#13
Liza Whiteapple
2
Apr 23, 2017
Zaradi takih klikov se splača... Jadranje po medmrežju...

Če sem drevo sem breza... Lahko bi bila, morda sem od nekdaj.
Ko me razkolješ na polena, krvavim kot sekvoja :).

V trenutku je vse zapisano. Tam je razumevanje, sočasnost, intonacija, ujemanje... Več od tega, so zgolj približki. Zvezde pa... Mikavne so, a molčijo...

V mojem življenju je potrpljenje redko, vsaj na dolgi rok. Sem zalogaj, to vem. Zato je prav, kot je. Ni me več strah...

#12
Taja in ...
2
Apr 22, 2017
Občasno izgubim meje med resničnostjo in mislimi.
Preveč sem sama. Ne bi mi bilo treba, mislim da me imajo ljudje kar radi in jaz jih vsekakor imam. Le ne znajdem se, zadnja leta pa še toliko bolj. Potem pa vse spustim, le tistih nekaj iz ene roke, me prestavi. Pa še teh se izogibam, zadnja leta še toliko bolj. Če ne bi imela fantov in hodila v službo, si mislim, da bi lahko bila kar vrba. Tu sem prisotna, kolikor sem. Trudim se. Včasih Sju zmanjka potrplenja, redko, a mu. Razumem, da ne razume. Tu nekje sem jaz :-)
Nisem pa nesrečna :-), bila sem, ko sem želela stvari popraviti. Potem pa sem ugotovila, da nam je že vse zapisano v zvezdah ob rojstvu.
Ok. Malo sem se razgovorila.
Lahko noč.
T.
#11
Liza Whiteapple
1
Apr 22, 2017
Ciljala sem na specifične stvari, ki se recimo meni dogajajo... Ko si ravno omenila, da si malo nora :), pa sem pomislila, da sem verjetno tudi sama... Drugače pa tudi jaz poznam ustvarjalne ljudi, ki so super in ok, seveda, pa tudi ne pišejo, niti ne slikajo... Včasih se težko pravilno izrazim... A ni to hecno... Toliko izražanja in obračanja besed... Pa včasih vseeno težko povem tako, kot mislim... Prevod misli v besedo (dobesedni), je kočljiva reč... :D Pa še komičen je ta stavek.
#10
Taja in ...
1
Apr 22, 2017
Ah, ne Liza. Ustvarjalni ljudje vedno najdejo način, da ustvarjajo. Samo načini so različni. Sem bila sedaj ob prijateljici, ki je šla čez težko obdobje (veliko sem se tudi sama naučila ob tem), ki ne piše in ne slika, ampak vsakič, ko razmišlja, se zdravi itd., peče torte in to kakšne. Ni pravila. Psihoze in obsesije pridejo po moje iz ega. Abram o tem veliko piše. In predvsem iz delovanja ega, ki ni v soglasju z našo bit-jo. Takrat prestopiš vse meje. A večinoma se ljudje tega ne zavedajo. Sama se, le včasih ne morem obvladovati. Zmanjka mi moči. Je pa vse to življenje posameznika.Njegova resnica. Zaradi katere dela nemogoče neumnost, a tudi tople, lepe, človeške stvari.
#9
abram1b2 Cej
1
Apr 22, 2017
Taja in .. Liza :)*
Ravno to o čemer pišeta obe vama osmišlja vajino življenje. Našle ste svoj življenjski fokus-kreiranje in izražanje sebe v svetu po svobodni volji z besedo. Vedita,da imaginarno postane na neki točki prestopa še kako realno .V tem lahko odkriješ smisel večno sedanjih valov življenja in stvarstva. Človeku se lahko odpre akumuliran brezčasen genski spomin /duša/ ki ga vodi in uči po poti njegovega življenja. Takrat človek sprejme svoje življenje kot dar in sebe kot sestavni del vsega..Ne sodim rad ljudi,če pa že,lahko povem,da sta obe na dobri poti.Nikoli ne odstopite od tega kar vaju notranje in zunanje izpolnjuje. Čestitam obema ! :)****
#8
Liza Whiteapple
1
Apr 22, 2017
Ne, ne :D, hehe... Sploh ni noro! No, jaz sem ista :D.
Pišem od malih nog, ampak odkar sem odkrila fikcijo, se mi je pa prav Marija prikazala. To je adikcija. In svoboda, ja! Sposobnost živeti v več dimenzijah, po svoje, kot bi živela več življenj... Je sramežljivo postavljanje ob bok stvarnika... Ustvarjati življenja, pa čeprav imaginarna... Je čas, ki ga kvalitetno preživim sama s seboj. Veš kaj se včasih vprašam? Ali ljudje, s takimi nagnjenji, če jih ne znajo izkoristiti v ustvarjalnosti, zapadejo v psihoze? Zdi se mi zelo verjetno...

Ljudje pogosto ne razumejo, ne, pa tudi jaz ne govorim veliko o tem... Gre v območje muh in kapric... :D In čudnih hobijev :D

Lp, L
#7
Taja in ...
1
Apr 22, 2017
Tudi jaz ne...pa si pravim, da se pogovarjam z odaljeno galaksijo L381, ki ima konkretno podobo, eno redkih oseb v življenju ob kateri sem bila res sproščena in mi manjka, a v bistvu vem, da ne gre zato. S pesmijo ali zgodbo ali romanom si do neke mere strukturiraš kaos in nekatere dele iracionalnega, kar omogoči, da obvladuješ predvsem lastne strahove. Povlečeš jih iz teme na svetlobo. Strahovi nam odrejajo naša življenja, torej, na ta način pa lahko racionalizirane probleme celo rešujemo ali pa vsaj amortiziramo. Zame osebno ima prav ta pogled največ s svobodo posameznika. Sposobnost racionalizirati iracionalno v sebi. To slednje ti da branje za samim seboj. In imaš prav s kroženjem. Prideš prad vrata, ki so malo razširjena kot takrat, ko si šel od njih. Nekaj v sebi si racionaliziral.
Tako jaz gledam na pisanje. Zelo velik pomen ima v mojem življenju. Niti ne toliko zaradi samega ustvarjanja kot zaradi branja same sebe. Večinoma ljudje tega ne počno, a jaz sem dejansko res malo nora :-) Res redki me tako poznajo, ampak sem.
Malo sem zafilozofirala :-) Tak dan, urejam teraso in imam pavzo, pa dolgčas mi je.
Lp
T.
#6
abram1b2 Cej
0
Apr 22, 2017
Liza:)*
Dobro povedano! Dopuščati in razumeti vse ostalo kar ni v domeni ego -jaza :)***.
#5
Liza Whiteapple
0
Apr 22, 2017
Taja, ja... Spet bom napisala stavek, ki sem ga menda že neštetokrat. Vse se ciklično obrača, pa vendar ni nikdar popolnoma enako. Hvala :). Kot kaže, gre res v to smer, tega nisem pričakovala... To pač počnem. Velikokrat raje izberem pisanje od ostalih reči :), niti ne znam drugače.... Zgodba je kar stekla. No, pa saj ne bo edini tekst te dolžine. Bo pa edini, ki ga takole delim :).

Abram, dobro opažanje :). Vsak lik te zgodbe predstavlja svoj vidik, svojo izkušnjo, obdobje in način dojemanja. Pišem tako, kot, da bi tehtala ;). Zmetati jih vkup in opazovati kam pelje zgodba, je nekaj, kar me izjemno zabava in zaposljuje...
Živeti z zaznavo, ja! Z mnogo zaznavami. In jih priznavati, prepoznavati... To je lastnost ljudi, ki jih vsepovsod iščem. To, da se fokus spremeni je normalno. Je pa vseeno zaželjeno, da se spremeni na ta način, da še vedno dopušča vse ostalo, kar ni v domeni "jaz".

Lep pozdrav obema in lep dan!
#4
abram1b2 Cej
1
Apr 22, 2017
Taja in.. Liza )**
Sam mislim,da je v življenju odločilna tista skrita notranja moč/,motor življenja/, vkaterega mora biti vgrajena moč osebne zaznave sveta in samega sebe v njemu.Ta sposobnost zaznave samega sebe v svetu,ti omogoča osebne korekcije in osebno rast.Kontrolo nad seboj tudi v najtežjih in najlepših življenjskih situacijah,da se v življenju ne spuštiš v brezglavi dir.To ni kontrola v smislu neživeti, ampak živeti z zaznavo.To pomeni vedno biti prisoten z vso svojo bitjo in z vsem kar si ,tudi z dojemanjem samega sebe.V vsaki situaciji se ne smeš odreči sebi...Sebe odtujiti od samega sebe !! Z leti se življenjski fokus zamenja pri večini,sam sem našel fokus,ki mi omogoča stalnico poznati samega sebe in videti samega sebe v celotnem svojem življenju. DO samega sebe nimam nobenih očitkov,ker sem bil vedno in povsod najprej s seboj in potem z drugimi. To je Liza zelo dobro pokazala in nakazala v podobi Maxa.;)***
#3
Taja in ...
2
Apr 22, 2017
Sama si tudi tako predstavljam življenje, ko se znajdeš po poti, ki si jo prehodil na isti točki, kjer si začel. Sami sebi ne moremo zbežati. Malo koregiramo, malo pokvarimo, nekje popravimo, ampak še vedno pridemo pred ista vrata.
Liza. Dobra si. Knjigo boš napisala.
Lep vikend želim.
T.
#2
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-04-20 01:00:57 (Apr 20, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
julij 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj