Obujanje

OddajLiza Whiteapple, dne 2017-04-12 ob 23:36:15

 No, nadaljevanje moje zgodbe. Da se odlepim od zodiakov :).

Pretekel sem vse stopnice, preskakoval po dve, tri, ven iz vzorca, da le ne bi pomislil na tisto vožnjo z dvigalom, sedem let nazaj, ko sem šel v bolnišnico k Maji, ki se ni več zbudila… Pa čeprav je bila druga bolnišnica in drugo dvigalo… Razločno sem se spominjal svojih iracionalnih misli takrat… Vprašanj o dvigalu in ogledalih… Kot, da bi lahko tako grobo in na silo odvrnil resničnost…Manično sem odklanjal nadležni miselni vzorec, ki se mi je ponujal, dvome, strah, besedi kaj če in krč, ki je počasi grabil in se stegoval za mano…V nekakšni polovični prisebnosti, kot, da se ne dogaja nič posebnega… O, kako človek genialno prekrije krute realnosti. Z adrenalinom, ignoranco in slepim upanjem, ki ne popusti niti takrat, ko je že jasno, da je prepozno. Potresel sem z glavo, zadihan. Nehaj!  Kaj boš rekel, ko prideš? Kako se boš soočil? Kaj si boš rekel, če se je že zgodilo, pa tega sploh ne veš…?? Stopnica, dve, tri, skok, pekoča pljuča in srce, ki ga čutiš v grlu, nezmožen loviti tempo lastnega dihanja… Ooo… Spet sva tu, Max, telo te ne dohaja.

*

Od začetka. Vdih. Spominjam se trenutka, ko sem jo prvič zagledal. Ja. Tistega popoldneva, ko je s prijateljico čakala v vrsti za bone… Dve avši, sem si mislil, niti pogledal nisem v smer veselega kokodakanja in hehetanja… Dve damici, obe visoki, ena svetlolasa in druga z vranje črnimi lasmi… Obe na prvi pogled privlačni in kot da v življenju nimata niti ene same skrbi… Takšne ženske so se mi podzavestno upirale. Samozavestne in s tistim očitnim zavedanjem lastnega vpliva na okolico… Verjetno sem se jih na nek čuden način bal, ker so mi lahko konkurirale… Vse to sem opazil brez, da bi se zares obrnil v njuno smer… Tako, zgolj kot ocenjevanje okolice… Ali pa je bila le neka konvencionalna laž, ki si jo človek ponavlja kot mantro, da bi se zaščitil pred svetom v katerem se ne počuti varnega…  Pa sem jo seveda vseeno pogledal. Ne vem zakaj ravno njo in ona mene. Z vprašanjem na obrazu, kot bi jo grobo dregnil v pleksus. Malce se je zresnila, vprašanje pa je bilo še vedno. Tudi jaz sem se vprašal. Brskal in tipal po spominih, saj se mi je zdelo, da jo od nekje poznam… Že zelo dolgo… Le spomniti se nisem mogel. Nekaj me je potegnilo, da se nisem mogel odtrgati s tistih modrih oči in nelagodnega izraza na obrazu… Ni bilo neodobravanje, bolj kot bi se me ustrašila… Potem pa se je obrnila in odšla, sama. Kaj, sem si mislil, kam greš, počakaj… Pa ji nisem mogel kar slediti. Njena prijateljica me je začudeno opazovala, z nelagodnim izrazom na obrazu… Kaj se je ravnokar zgodilo?

*

Omahljivo sem odrinil vrata oddelka za intenzivno nego. Svetlo zelene stene, prebeljene s pralnim beležem in tisti vonj… Malce me je zvilo, pa sem se hitro spravil k sebi. Ne, Max. Tokrat ne. Počasi, kot bi bila tla lepljiva, sem prehodil tisti hodnik, resnobne medicinske sestre so hitele sem ter tja, ter rožljale… S čim le, sem pomislil… Slišalo se je škripanje kolesc vozičkov in zamolklo mrmranje nekih ljudi… Ta vonj! Pred vrati sobe, v kateri sem jo nazadnje videl, je stal Damian, obrnjen s hrbtom proti meni  in skozi steklena vrata gledal v notranjost. Prepoznal sem ga. Ozrl se je za zvokom mojih korakov, ki so gumijasto-škripajoče odmevali v tistem polpraznem hodniku… Kot bi z zvokom iz etra vlekli ječanje duš, ki so se tam ujele, zataknile… Smešno. Fantaziram. Njegove oči so bile udrte. Tudi njemu ni bilo všeč, to sem videl. Ko me je zagledal, je ostal miren. Obrnil se je nazaj proti sobi in me pozdravil.

»Živijo.«

»Živjo,« sem rekel zbegano, ne vedoč, ali naj bi bil nanj jezen.

»Kako je?«

Skomignil je z rameni. »Nič dosti novega. Pred uro in pol se je premikala, kot, da se ji nekaj sanja…«

»Kaj pa to pomeni? Ali sploh kaj pomeni?«

Spet je skomignil.

»K njej grem…« sem rekel in se namenil proti vratom.

»Veliko sreče pri tem.«

Skozi steklo sem v sobi zagledal njene starše.

»Tudi mene več ne pustita zraven… Sem jima povedal kaj se je zgodilo…. Mislim… še zdaj ne morem verjeti… Ampak dejansko sem ji jaz to naredil…« Zatresel se mu je glas. »Stari je norel… Še dobro, da nista poklicala policije…«

»Pa ti pustita biti tukaj?«

»Zdi se, da ju je kar na enkrat vsekalo… kot, da me ne bi več niti opazila… Sam pa… Ne morem nikamor…«

»Ja, vem…« sem rekel. Tip se mi je skoraj zasmilil.

»Ja, ja… To pravi nekdo, ki je šel lepo domov spat… Kaj bi se mučil in celo noč sedel v bolnici, a ne… Ne rabiš me farbat, Max… Poznam tip človeka, kot si ti…«

Sploh me ni ni ganilo kako je to izrekel. Čudno. Le smilil se mi je. Tako bedno in na nek način vsiljivo je visel tam za tistim steklom… Kriminalec in zavrnjeni ljubimec, partner… Jaz pa sem ga razumel. Vsaj kako se počuti. Zdelo se je, kot bi čez noč izgubil svoje dostojanstvo in se postaral za dvajset let. V čem sva si sploh tako različna? Oba ljubiva isto žensko… Jebi ga… Kako lahko ljudje svoja sovraštva hranijo v nedogled? Zazdelo se mi je brezumno. Pa saj sva človeka… Odrasla… Vsaj naj bi bila…

»Kaj se je pravzaprav zgodilo, Damian? Bolj ko razmišljam… manj verjamem, da si to naredil namenoma…«

Pogledal me je skeptično. Na obrazu se mu je nekaj premaknilo. Rahel trzljaj, kot, da bi svojo mimiko še pravočasno ujel nazaj v primež, tik preden bi se razpustil in zajokal od čudnega olajšanja. Moški, če se da, ne jokamo. Jokajo ženske in otroci. Le okamenimo.

Stresel je z glavo.

»Malce sem se izgubil… Mislim… V svoji jezi… In ponižanju… Lažje bi prenesel, če bi bil kdorkoli drug, samo ne ti… Na tebi je nekaj, kar skrajno preziram… Od kar vem zate. Bilo je neznosno in kot strela z jasnega… Roka se je kar sprožila… Grozno. Tega nisem naredil nikdar prej… Kar padla je… Spotaknila se je ob prag med kuhinjo in dnevno sobo… In se očitno udarila z glavo ob nekaj… Ob tla…  Še zdaj ne morem verjeti, kot bi se mi sanjalo….«

»In potem?? Si jo kar pustil?«

»Ne… Potem sem jo tresel… Ustrašil sem se. Nesel sem jo na kavč…. Spil tisto žganje do konca in gledal… Zdelo se mi je, da spi… Mislil sem, da je bolje tako… Tišina…. Potem sem šel spat…. Ni mi jasno kaj bo zdaj… A se gre zaradi česa takšnega v zapor? Vseeno mi je… Samo, da bo ona ok…«

Deloval je zbegano. Na nek način je bilo, kot bi se pogovarjal z otrokom, ki stvari ne razume dobro. Odločil sem se pustiti pri miru in odločno odprl vrata v sobo. Presenečeno me je pogledal, skoraj zarotniško…  Kot, da bi pričakoval, da se bom obrnil na peti in jo zapustil, odšel in se nikoli več vrnil, ker je tako lažje… Da sem takšno bitje, ki to stori… Sam si si kriv, Max… Saj to veš. Ljudje imajo s tabo slabe izkušnje… Ne bi bilo prvič, da bi osebo, ki jo imaš rad takole zapustil… Moj notranji glas mi ni prizanašal. Na silo je potegnil na plano kader kranjske bolnišnice, z Majo na postelji, vso prepikano in prozorno… In brez volje… Takrat sem vedel, da nima volje za življenje, morda sem zato odšel… Pf… Izgovori!!! Zdaj sem drugačen. Zdaj bom naredil tako kot človek. Kot čutim. Si upal….Vstopil sem. Dva obraza, ki sta se, kot bi ju predramil iz trdnega spanca, najprej odsotno, nato pa skoraj ogorčeno obrnila proti vratom. Zdelo se mi je, kot da je je manj, kot prejšnji dan… Pa ne telesno, bolj v smislu neke prisotnosti, ki jo čutiš v zraku… Stopil sem k postelji in se omahljivo približal njenemu obrazu… Kaj je zdaj. Max…. Ženska, ki jo ljubiš, za božjo voljo… Dotakni se je, objemi jo! Naredi že kar čutiš, tega ti nihče ne more prepovedati ali vzeti. Sklonil sem se.

»Kako si, princeska?« sem ji na pol zašepetal v uho in se zasmejal.

»Ja, ja… Saj vem. To ti ne bi bilo všeč…. Ampak vedno si bila princeska, pa saj to veš… Ločil bi te med stotimi ženskami, že na kilometer… Le po gibanju in drži… Po živahnosti in tej naivnosti, ki ti je ne vzame niti največje sranje…. Taka si, Taja…. Drugačna, grozno drugačna… Zame edina ženska, o kateri bi lahko tako razmišljal… Kje si, ljubezen?«

Spet del spomina.

*

Vstopil sem v lokal. Prej sem ji poskusil slediti, pa je prehitro izginila za vogalom. Adijo pamet… Sledim neznanki… A si normalen? A so kolesca na mestu? Ampak obupno sem si jo želel spoznati. Kar na enkrat, z lepega. Kot bi mi nekaj brbotalo v želodcu. Usedel sem se za mizo in naročil pivo… Potem pa se je prikazala na vratih. Nasmehnil sem se. Kot bi bila dogovorjena. Vedel sem, da je nekaj preskočilo. Usedla se je za sosednjo mizo, kot bi nekoga čakala, niti ne vem, ali je le igrala, ali je dejansko tako bilo… Jaz pa sem se začel kar pogovarjati. Z bokom obrnjen proti njej, tako, da sva se gledala le iz profila.

»Kdo si?«

Narejeno začudeno me je pogledala in se nasmehnila, s pogledom v steno.

»Hehe…. Kaj pa vem… Nisem  prepričana. A veš… Človek, ki se v tej meri zanaša na lastni spomin kot jaz, se v primeru, da na tem področju nekaj zataji, marsikaj vpraša… Kdo si v relaciji z lastnim spominom? In kaj, če ta ni resničen? Si sploh še ti? «

Smeh… Smejal sem se kolobociji stavka, ki je bil, pa čeprav meni zelo logičen, sila nenavaden pričetek nekega dialoga.

Gledala me je, kot bi ji bilo nerodno… Nekaj je iskala na meni, kot bi me tipala s pogledom…

»Ali se od kje poznava?« Zasukala se je in me pogledala frontalno, tako, da sem se tudi sam obrnil.

»Ne, da bi vedel… Od kje bi se pa lahko?«

»Ne… Čakaj… Ni to. Vem, da te ne poznam… Nisva se še srečala… Tega bi se spomnila… Ampak tako znan se mi zdiš!«

Zasmejal sem se. Njen zadnji stavek sem raje ignoriral.

»Ali si me prej hotel kaj vprašati? Tak občutek sem imela… Tam, na študentskem servisu… Preden sem odšla…«

»Ja. Kdo si.«

Prijazno se je nasmehnila in mi pomolila roko.

»Taja.«

 

 *

Poljubil sem jo na bledo lice. Presenetilo me je, da je topla. Nekako ni šlo v kontekst. Skoraj bi pričakoval hladno kožo trupla, z elektronskimi piski aparatur v ozadju, utripom srca, tistega zasvojljivega, ki si te podredi, dokler ne ostaneš brez lastne zavesti… Spet sem se spomnil Maje in njenega elektronskega utripa, ki je v meni sprožil paniko. Toplota me je razveselila. Bila je tako telesna.

»Se spomniš, Taja? Kdo si?... hehe…. Kaj pa vem…« Nasmehnil sem se in jo z divjim upanjem, ki sem ga od nekje potegnil, prijel za roko.

»Joooj, Taja… Tisti odgovor… Tako se ljudje ne pogovarjajo na prvo žogo… Ko se boš zbudila te peljem tja na kavo… Se spomniš?«

 Le nekaj minut sem bil tam, kar sedel sem in ji govoril nekakšne stavke, besede, ki se jih nisem niti dobro zavedal. Bilo je, kot bi se njena starša kar nekam razblinila, dokler nisem zaslišal nervoznega pokašljevanja. Obrnil sem se v smer zvoka.

»Dovolj bo za enkrat. Obiski so samo za družino,« se je spet oglasila njena mati.

Poskusil sem jo ignorirati, da bi pridobil še kakšno minuto.

»Hudiča, pusti ga! Kaj pa ti sploh veš o tem kaj bi ona hotela… Konec koncev jo je on pripeljal na urgenco…« je na pol zamrmral njen oče, kot bi se bal preveč kljubovati.

»Ne vem! Saj v tem je problem! O njem ničesar ne vem. In dokler ne vem, ne mora kar tukaj sedeti… Kaj pa če je kak kriminalec??! Prosim… Dovolj je bilo! Pridite spet jutri!«

Sklonil sem se k njej.

»Ne pustijo mi biti tukaj… Pa saj veš, da sem ves čas s tabo, a ne? Prosim, zbudi se! Boš videla… Vse bo ok… Zbudila se boš in bo vse ok… Konec potrtosti in življenja v tri dni… Tega je konec. Zdaj samo še lepe stvari… Jaz in ti…. In življenje….«

Ko sem to govoril sem mislil resno, istočasno pa se mi je v glavi oblikoval posmehljiv dvom… Ali je sploh lahko vse lepo? Nee…. Kakšna jajca, Max… Lažeš nezavestnemu človeku… In kaj je huje od lažnih upanj?

»No… Pa saj veš kaj hočem povedati, veš tudi, da vse vedno ne more biti  lepo… Saj nisi neumna, hudiča… Saj veš, a ne? Je pa lepo tole… Midva…. Fak, no… Ne! Lepo je, če si budna!« Zahihital sem se. »Matr, prepiram se sam s sabo…«

»A me slišite??« me je od strani zoprno zbodlo v uho.

»Grem, ljubezen… Rad te imam.« Pobožal sem jo po laseh, popravil koder, ki ji je neubogljivo silil proti robu postelje in se stežka odlepil od nje.

»Nikamor daleč ne grem. Vrnem se popoldne, ne jutri.«

 

 Zunanji svet se mi je zdel, kot v balonu. Čuden, nesnoven pritisk, ki je mojo zaznavo iz vseh strani topo zamejeval, se je transformiral v nekaj opni podobnega. Spotaknil sem se ob robnik in pomislil kako nerealno je vse skupaj, še vedno. Kaj naj? Nimam kaj drugega kot počakati. Kaj čakaš? Ali je sploh kakšna razlika, če čakaš? Bi bilo vseeno če bi kar nadaljeval s svojim življenjem in se pretvarjal, da se ne dogaja nič posebnega? Verjetno ne. Ampak potem bi si imel marsikaj očitati. To je tisto. Zato ljudje v skrajnih situacijah pogosto kar občepimo. Je to prav? Kaj je prav? Čutil sem, da je edino kar lahko naredim to, da ji dam vedeti, da sem tam… Kolikor je to v moji moči, seveda.

Nejc je sedel za šankom in prebiral časopis. Njegov obraz je bil nenavadna mešanica dobre volje in nečesa, kar bi lahko mogoče opisal z besedo upanje. Ja. Kot bi se v njem končno nekaj zganilo. To sem instinktivno zaznal, čeprav v resnici nisem imel pojma kakšen človek je postal in kaj gre navadno od njega. Ozrl se je v mojo smer.

»No? Kaj si opravil? Je vse v redu? So te spustili zraven?«

»Ja. Sem kar vstopil. Nisem nikogar spraševal. Damian se je znašel v nemilosti… Očitno je staršem povedal kako se je zgodilo… Taja pa… Kar leži tam. Nič. Vsaj nič vidnega.«

»In zdaj? Kakšen plan imaš?«

Stresel sem z glavo.

»Počakal bom. Ne grem nikamor. Glej… Verjetno imaš svoje plane, ne skrbi zame, jaz bom ok…«

»Poslušaj, sem ti že rekel… Kakšne plane pa misliš, da imam? Kaj, ko bi se presedla ven na teraso in kakšno rekla? Hitreje bo minilo, kot, če bi tukaj sedel sam.«

Časopis je lično zložil, tako, da je tisto mehko polo potiskanega papirja lepo pogladil po pregibih in jo pospravil nazaj v stojalo za revije. Očitno je pil kavo, z dvema vrečkama sladkorja. Vse to sem opazil mimogrede, med tem, ko sva naročevala pijačo… Kaj bi človek pil takole sredi dopoldneva… Misel na kavo mi je obračala prazen želodec… Pivo? Je to sploh sprejemljivo? Sredi dneva? Spomnil sem se starih časov in ugotovil, da tega že zelo dolgo nisem naredil. Pa ne, ker bi si karkoli obljubil ali se česa bal… Preprosto mi ni kapnilo, da bi. Človek za žejo pije vodo, kvečjemu čaj… Pivo sem kdaj pa kdaj odprl ob večerih… Ko sem bil zadovoljen s svojim dnevom… Za nekakšen akcent ali zaključek. Začudilo me je kako naravno je prišlo do takšnega odnosa. Brez kakršnekoli prisile ali slabe misli. Tokrat pa sem začutil željo, da bi se malce razvozlal, že kar tam, sredi dopoldneva. Spet, kot da nisem imel prejšnji dan dovolj… Nejc me je posnemal in nisem si znal odgovoriti na vprašanje ali je zanj to nekaj običajnega, ali podobno kot pri meni.

Usedla sva se za mizo na terasi, sredi naključne skupine ljudi, nekaj pijancev, ki so se očitno med seboj poznali in ostalimi, ki so povsem verjetno tam pristali naključno. Večina, razen pijancev seveda, je pila kavo. Zanimivo, kako hitro drugim obesimo tak vzdevek. Pijanci. Pogledal sem svojo steklenico in se malce zamislil nad svojo mislijo. V resnici ni pomembno, Max, pa saj to veš. Ni pomembno kaj piješ, ni vredno občutka krivde in samomesarjenja. Sam dobro veš kje je meja in kaj so ključne točke… Žarek poletnega sonca je svetil izza tende in na mojo ramo vroče risal svojo obliko. Bilo je skoraj lenobno. Začutil sem utrujenost. Nejc me je meril s pogledom, v katerem je bilo nekaj znanega in nekaj česar si spet nisem znal razložiti. Nisem se niti pretirano trudil. Videti je bil miren. Spet drugačen, kot zjutraj. Zaznal sem odtenek nostalgije. Srebal je svoje pivo in jaz svoje… Nekaj časa sva bila tiho, kot bi bil pogovor popolnoma brez pomena. Potem pa se je zasmejal.

»Se spomniš, ko sva na cesti proti Tolminu pobrala tisto štoparko?«

profileimage
Všeč mi je
5
Komentarji
6
Liza Whiteapple
0
Apr 14, 2017
Abram, me veseli!! :)**
#6
abram1b2 Cej
1
Apr 13, 2017
Ker je tvoja zgodba življenjska, mi obujaš kup spominov.Že samo iz tega vidika mi je všeč . Uspela si prebuditi skoraj pozabljeno v meni.:)*******
#5
Liza Whiteapple
0
Apr 13, 2017
Pravzaprav je season 3 ;). Samo od prve je že kar nekaj časa minilo. Hvala :).
#4
mark nowotny
0
Apr 13, 2017
To Be Continued... S02E04 :) :) :) .. drugače pa čist, več kot uredu!
#3
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-04-12 23:36:15 (Apr 12, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
september 2020
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj