Plašč pod plaščem

OddajLiza Whiteapple, dne 2017-03-31 ob 23:52:24

                

Zbudil sem se v avtomobilu, parkiranem na dvorišču ogromne stavbe, pod orjaškim, cvetočim kostanjem. V ustih sem imel okus po presušeni mrhovini in počutil sem se, kot bi mi v glavi razneslo malo vesolje. En, dva, tri…štiri,  sem pomislil in se podzavestno pripravil na pričakovani udor misli, za katere sem slutil, da pridejo. Kot bi nekje iz ozadja topo odzvanjal prejšnji dan, a ga še nisem uspel potegniti na plano. Vsaj s prvim pogledom ne. Zdelo se mi je, da sem moral iz tistega lokala pripeljati tja, pod tisti kostanj, le, da se nisem spomnil kako in kdaj. Kljub soparnem jutru me je streslo.

Suho sem pogoltnil, a premakniti se nisem mogel, nisem hotel, če sem iskren. Pritisnil sem tipko na radiu in obrnil gumb za glasnost, kot bi hotel, da zvok malenkostno prekrije grobo misel. Simple man, ha… Južnjaški rock se mi je zarezal v trebušno prepono, ki je trznila v krču. Nisem vedel ali bi raje bruhal ali jokal. Pa nisem ne eno, ne drugo. Simple man, jebeni simple man… Preprosti človek… Le kdo je v tem svetu sploh še lahko preprost, brez te groteskno zavozlane patetike v ozadju? Kaj se sploh gremo? Pomislil sem na sanje, ki sem jih smelo in samozavestno potegnil iz zakopanega območja in nanjo, ki leži v bolnici, nanje, ki so jo obstopili, kot šakali in nase, ki sem se počutil odrinjeno. In pomislil sem na to čudovito in morilsko, platonsko ljubezen. Ker na nak način, je to bila, kljub nekaj detajlom… Čista in zidealizirana, stik dveh ljudi, ki sta se našla, kot voda in pesek, v nekakšnem časovnem žepu, ko se je vse skupaj zdelo tako naravno in mogoče… Besede, pogledi, kretnje, misli… In tisto vlečenje, kot vakuum, ki te vsega zaobjame in obrne odznotraj navzven, s tihim pokom, kot bi odprl steklenico, tako tihim, da ga skoraj ne zaznaš, a si ga vseeno zapomniš za vse večne čase… Tisti pok ljubezni… Stik, klik, razumevanje, ko človeka prebereš na daljavo, brez besed in tega nikdar več ne pozabiš…  Kaj je sploh vse skupaj? In ali imam dejansko pravico, do takih čustev in misli? Ali ni življenje enostavno preveliko? Za naju, za to, da bi našla pot, ki se vztrajno izmika in vijuga, tako, da v vsakem primeru vedno ostanem sam….

Kaj naj naredim? Pomislil sem, da bi se verjetno moral vrniti v bolnico, a ne tak… Smrdel sem po postanem in verjetno sem bil videti, kot bi me povozil tramvaj. Zakaj tramvaj, sem se vprašal. Ne vem. Všeč mi je beseda. In potem je prišel dvom. Kaj le naj jim rečem? Kako razložim? Verjetno je Damian že povedal vse, česar si želijo slišati… Le najpomembnejšega ne. Zaznal sem obrat v črevesju in odpor, ali strah, ali nekaj podobnega. Vprašal sem se ali bi si ona sploh želela, da sem tam. Vprašanje me je zabolelo. Kaj bi se lahko v tem času spremenilo? Po drugi strani pa… Zmešnjava njenega življenja, sredi katere sem se popolnoma nepripravljeno znašel, je bila verjetno večja od mene. Kaj sem mislil, takrat v Semiču? Zdelo se je tako lahko in tako naravno… Kot, da nama je vesolje po toliko letih, bolečinah, zablodah in vprašanjih, dolžno milostno podariti mir in logičen razplet zgodbe. Čutil sem, da mi zmanjkuje trdnosti. Prvič v nekaj letih. Takole se nekaj zgodi, nekaj, česar si nisi nikdar predstavljal in te vrže v stanje iz katerega ne znaš več splezati.

Zravnal sem se na sedežu in se pretegnil. Hrbtenica je tiho zapokala, kot bi enega za drugim odpel kovinske gumbe. Stišal sem radio in zapeljal vzvratno. Ugotovil sem, da se nahajam le nekaj ulic naprej od bolnišnice. Odprl sem obe okni in odpeljal v ljubljanski promet. V glavi sem imel le željo po vodi in čistih oblekah. Potem mogoče… Potem se lahko vrnem.

Prva oseba, ki mi je padla na pamet, je bil prijatelj izpred let, s katerim se, odkar sem prišel nazaj v Slovenijo, nisva več videla. Morda bi mi lahko posodil kakšno cunjo in me spustil pod tuš. Tako mi ne bi bilo treba nazaj domov. Nekako se nisem mogel pripraviti, da bi se premaknil daleč od tam. Pripeljal sem pred njegovo hišo, obotavljivo, s tisoče pomisleki. Kako bo, po toliko letih, kaj naj rečem, kaj bom našel… Besede, ki so se izgubile, stvari, ki sem jih nekdaj delil… Stvari za katere se vprašam, ali so sploh stvari, ali so kdaj bile stvari, resnične stvari… Ali le narisane v tisti situaciji, v tistem filmu takrat, na robu nečesa, čemur smo rekli življenje, šmrkavi in z noro visoko dvignjenimi glavami maloumnih samozadovoljnih mulcev, ki so imeli polno rit vsega, popolnoma nepripravljeni na to kar jih čaka… Ker tisto ni bilo nič materialnega, nič takega, da bi zares predstavljalo grožnjo, takrat… Noro, ko zdaj pomislim. Noro in zamotano in nepredstavljivo. Človek si nikdar zares ne more predstavljati oblike kladiva, ki ga na kraju poči po glavi…

A bilo je nekako nujno in nekako čudno v kontekstu. Zdelo se mi je, kot, da gre vse skupaj po neki srhljivo predvideni poti, kot bi si skoraj lahko vnaprej predstavljal, kot  intuicija, kot plašč pod plaščem, nekaj znanega, kar skrivaš sam pred sabo, pa tako naravno in logično je….Zakaj zadrževati in zakaj imeti pomisleke? Ali se ni vse najhujše že zgodilo? Zakaj vedno pričakovati, da bi me svet zavrnil?

Pozvonil sem.

Podoba, ki se je pojavila pred vrati je bil on, Nejc, pa vendar njegova karikatura, zalita v salo, oblečena v nekaj brezobličnega… Tisto pa, kar je bilo razbrati iz obraza…. Tisto pa je bil rezultat vpetosti in prisilnih jopičev. Različnih, verjetno. Nekaj trenutkov je minilo preden se je zavedel kaj se dogaja in kdo sem, občutek sem imel, kot bi gledal njegov upočasnjeni posnetek. Izraz na njegovem obrazu je izdal takojšnjo zadrego in narahlo, komaj vidno je zlezel vase.

»Živjo.« Kaj se ti je le zgodilo, prijatelj, sem pomislil.

»O…ho. Kaj pa ti delaš tukaj? A nisi nekje v tujini?« je izustil precej hladno.

»Že nekaj let ne…« Sem rekel v zadregi. »Sem se pa držal stran od Ljubljane, ja… Večkrat sem te nameraval obiskati…Pa saj veš kako je…«

Odsotno me je gledal.

»Kakorkoli. Kaj? A greš naprej?«

Sledil sem mu v hišo.

»A si sam?« sem vprašal.

»Ja. Mama je lani umrla. Rak na kosteh. Šla je v pol leta, « je rekel brez, da bi me pogledal.

»Žal mi je, nisem vedel….« nekaj sem moral reči in vedel sem, da bi lahko veliko več, pa nisem znal ali vedel kako... Začutil sem silno težo nedoločenega razpoloženja hiše. Bilo je, kot, da je tam notri težko dihati. Pa nisem mogel več kar tako oditi.

Bilo je pretežno razmetano, vse povsod kupi cunj, knjig in nekakšnih revij ali časopisov… Spomnil sem se kakšna je bila ta hiša včasih…. Njegove matere… Spomnil sem se njega, kakršen je bil včasih. Brihten, živahen dečko, vse ga je zanimalo. V času faksa, sva se pogosto skupaj zakajala in se klatila okrog… po študentskih domovih, po naravi… Malo morje slik se mi je odprlo… Spominov… Na morje, na gore, na šotorjenje, na ostala mrtva znanstva, ženske, besede, čustva in tisto zanesenjaško voljo do življenja takrat…. Nejc me je razumel. Tudi jaz njega, vsaj mislil sem tako. Bile so reči, skupna zanimanja, neka energetska usklajenost, če lahko temu tako rečeš, nekaj, kar te vleče v bližino nekoga… Človek pred mano je bil drugačen. Senca. Sledil sem mu navzgor, po skrajno umazanih stopnicah. Spomnil sem se njegove sobe. Smrdelo je. Imel je dva računalniška zaslona in kup ovitkov video igric, ali nečesa podobnega… Na omari poleg postelje, sem opazil več škatel zdravil… Antipsihotiki, pomirjevala, antidepresivi… Kaj se dogaja s tabo, človek, sem pomislil… A kar vse to si mečeš po grlu? Vse? Kot bi hotel popolnoma blokirati vse kar prihaja do tebe. Vse, vse, vse… Vem kako ti je, dobro vem, spominjam se… Začutil sem cmok v grlu. Najraje bi ga objel, pa ga seveda nisem. Nerodno, kot dva tujca, sva se usedla vsak na svoj konec postelje, potem pa se je prestavil na stol, pred pisalno mizo.  Bil je prizadet. Obupno prizadet. Počutil sem se obupno krivega, pa čeprav sem vedel, da ga je prizadelo življenje in sam sem bil le majhen, majhen delček v vsem tem…

»Oprosti Nejc…. Da se ti nisem nič javil. Bal sem se… Kaj pa vem… Si ok? Kako se držiš?«

Trznil je z glavo, kot, bi odganjal neko misel. Pogledal je s tistim motnim pogledom, polnem nečesa, kar je v meni prebudilo željo po joku in vedel sem, da mu nobene tablete ne pomagajo zares. Potem pa je stresel z glavo in pokimal s pretiranim gibom.

»Jaz sem super. Nihče mi ne teži, delam, kar mi prija… Tablet imam dovolj….« Zarežal se je. »Dobra roba, si kdaj poskusil? Helex, Apaurin… Vse dobiš, kar hočeš… Komu se da sploh še okrog skakati za drogami…«

»Nikoli nisem jedel tablet, ne… Skoraj nikoli, no.«

Spomnil sem se kako sva se skupaj zadela s konjem. Zanj je bilo prvič. In jaz sem bil tisti, ki sem ga povlekel v to sranje… No, hotel je sam, to že…. Pa vseeno. Vedno sva vse počela skupaj… Takrat pa sem že začenjal tisto štorijo z Majo in drogami… In kasneje Tajo… Ko sem se spreminjal, se je hotel spremeniti tudi on… Kakšna traparija… Nikdar mu ga ne bi smel dati… Že takrat bi ga moral pustiti naj gre po svoji poti, ki ni šla več vzporedno… Moja je bila premočna. Živ bog me takrat ne bi ustavil…. Streslo me je. Veliko let sem v sebi nosil krivdo za to.

»Aja… Točno. Ti si končal na igli…. In slišali smo, da te je mama vozila na terapije, v Ljubljano, hehe!« To je rekel rahlo ponižujoče.

»Ja. Ampak zdaj sem clean. Že nekaj let. Pusti.«

Pokimal je.

»Super, super…« Zarotniško se je nasmejal in se sklonil bližje k meni. »Če hočeš, ti dam kak tablet, se ga malo skupaj zadaneva, a? Kot v starih časih?«

Kar bolelo je, tako neprimerno je bilo vse skupaj. Počutil sem se skrajno trapasto in skoraj vzvišeno, ker se absolutno nisem imel namena zadevati.

»Nejc… Pravzaprav sem tukaj z drugim razlogom…«

»Ja?« Brezizrazno me je gledal.

»Ne vem če se spomniš… A se spomniš, že dolgo nazaj, še preden je umrla Maja… Ko sem se dobival s Tajo? Tisto, ki sva jo enkrat srečala na Barju… A se spomniš?«

Gledal me je, kot, da ne bi dobro razumel kaj ga sprašujem, potem pa se je iznenada zasmejal. Kar malo prenaglas.

»Ja, ja… A tista, z lasmi do riti? Takrat te je dobro obrnilo, ja… Nikoli nisem razumel kaj je bilo takšnega na njej… Hočem reči… Žensk je bilo vedno dovolj, pa še doma si imel Majo…Tisto pa… Kot bi se zavestno mučil… In, ja. Bila je dobra pička. Lepo se je pogovarjala in vse…Pa vseeno…«

Zmahnil sem z roko.

»Kaj? Kaj je z njo?« Je vprašal. »A ni ona tudi nekaj eksperimentirala s konjem…? Jebeni konjušarji, hehe… Kdo pa ni… takrat...«

»V bolnici je. Včeraj sem jo peljal tja. V umetni komi je….«

»Samo ne reci, da se je predozirala… Ker to, Max, to, bi bila pa svojstvena ironija, a veš… Lady killer, heheh…«

Stisnilo me je, ker je bilo v tem nekaj resnice, vsaj čutil sem tako.

»Ne, ne… Kje. Maah… Dolga zgodba… Prejšnji mesec sva se srečala, po sedmih letih… In… težko razložim. Ona je imela tipa…«

»Kaj, ona je imela tipa, pa si jo položil, to hočeš reči?«

»Nekaj takega.«

»In? A je bilo prvič, da si naredil kaj takega?«

»Ne… Pri njej je drugače.«

»Aha… Ja, saj se spomnim… Že takrat si to govoril…« Zarežal se je, kot, da govorim neumnosti.  »Ok… torej?«

»Pogovarjala sva se o tem, da bi pustila tipa in prišla živet z mano…«

»Kam pa? A domov k mami?«

»Ne… Kupil sem zemljo v Beli Krajini… Veliko časa je minilo, Nejc…«

Zasmejal se je.

»Jebeni veleposestnik. Lahko bi si mislil… Maxu bo tako ali drugače vedno teklo.«

»No… Kaj sem hotel reči… ,« namenoma sem preslišal njegov zadnji stavek. »Predvčerajšnjim je povedala tipu… Pač kaj se je zgodilo… In tisti idiot jo je udaril, tako, da je padla in se z glavo udarila ob tla… Pustil jo je celo noč,  menda nezavestno… Včeraj, naj bi se dobil z njo v Ljubljani, klical sem jo, pa sem nekako vskočil v to sranje… Hvala bogu… A veš… bruhala je, pa skoraj ni mogla hodit…. Priletel sem tja in se zataknil z njenim tipom… Svašta, kak idiot, res… Noge bi mu polomil… Mislil sem, pretres možganov, definitivno… Pa sem jo pač odpeljal. Med potjo je začela izgubljati zavest…. Počeno lobanjsko dno in možganske krvavitve…. Včeraj so me vrgli ven iz bolnice… Njena mama… Niti pozna me ne… Kot, da ji ne bi bil nič… Jebeni tujec.  Sploh ne vem kaj se dogaja. Zapil sem se ga in se zjutraj zbudil dve ulici naprej…«

»Ja fak stari… Tebi se pa dogaja.« Je rekel.

Na nek način je bilo, kot bi se pogovarjal s steno. Od njega ni prišlo nič. Morda na začetku nekaj jeze, zdaj pa še to ne več, kot bi si premislil, kot bi ugotovil, da imam dovolj na grbi tudi brez tega. Ampak to je bilo vse.

»Hotel sem te prositi za tuš in majico.« Zasmejal sem se. »Če je možno, če ti ni odveč… Potem bom šel kampirat pred bolnico.«

»In kaj boš tam? Sklepam, da ne boš ravno dobrodošel…«

»Nee…. Damian je tam… Njen bivši… in starši, ki sem jim skrajno zoprn in odveč…. V to sem prepričan…«

Podrgnil se je po na kratko ostriženem temenu in izpustil zrak, kot bi bil pred veliko dilemo.

»A veš Max… A veš… Kje kurca si hodil vsa ta leta, brat? Včasih si mi bil brat, jebemti! Potem pa se je zgrnilo vesoljno sranje in… Vsak pokasira svojo porcijo, to razumem… zdaj že… Ampak nikoli si nisem mislil, da bom ostal brez ljudi, ki so mi največ pomenili… Eno je to, da je človek u kurcu… Dobro, si rečeš… Nima prostora zame….zdaj…. Ampak…Ti kupuješ jebeno zemljo in planiraš romantiko…. Kje si bil? Nisi nikoli pomislil na to, da bi poklical?«

Njegove oči so se zdele tako polne bolečine in tiste pristne zamere, ki sem jo prej slutil v ozadju… Bile so na robu… Kot bi bile do vrha napolnjene z vodo, kot bi manjkalo le še malo, da bi se vsul slap… Pa se ni… Zbegalo me je. Nisem več vedel, ali so le steklene, ali si le domišljam, da ga vsaj malo gane… Hkrati pa sem začutil kako meni, z vso silo, morda ravno zaradi njegovega primeža, zaradi tistih oči in tistega kar je šlo od njih, voda prebija na površje… Malce sem se sklonil in se prijel za glavo.

 Od nekje je nekaj priletelo. Majica. Moja majica izpred let in let.

»Tako in tako je bila nekoč tvoja.« Je rekel. »Tuš pa veš kje je.«

Stal sem pod slapom vroče vode, za katero se mi je zdelo, da pri stiku z zrakom izpareva in se mi  skoraj odbija od kože, pri tem pa pušča le toploto, ki mi je tistega dne neizmerno prijala. Stal sem v banji, ki je bila na robovih prekrita s skorjo umazanije… Pa sem se odločil ta detajl enostavno izpustiti. Kot bi toplota naredila most v meni, nekakšno podporo ali birglo, tam kjer sem se počutil najbolj izčrpanega. Hkrati pa se mi je predvajal bežen spomin. Niti sam nisem vedel od kje je prišel. Hiša na vrhu hriba, za našim naseljem… V svojem življenju sem šel tam mimo neštetokrat. Podoba dveh starčkov, ki sta od kar pomnim tam živela. Velikokrat sem se vprašal ali imata sploh avto in če ga imata, ali kdo sploh še vozi. Kako od tam prideta do trgovine, in kaj storita, če je treba k zdravniku… Zanju sem upal, da imata otroke, pa v resnici ne pomnim, da bi tam kdaj videl še koga drugega razen njiju. Ženica je navadno sedela za vrtno mizo, med tem, ko je možakar pospravljal okrog hiše…. To je bila tako običajna podoba, da si nisem mogel predstavljati, da bi se lahko kdaj kaj spremenilo. Nedolgo tega sem šel spet tam mimo… Po dolgem času. Moral sem si malce zbistriti glavo in sem naredil krog za naseljem. Opazil sem, da je možakar sam. In vedel, da žena ni v kuhinji in ne v dnevni sobi… Nekaj mi je enostavno povedalo, da je ni več. Počasi in sklonjeno je grabil okrog dreves… Jaz pa sem imel v grmu debel cmok.

Odprl sem oči in poizkušal iz meglice razbrati dimenzije prostora. Da bi se malce umestil in ozemljil preden zaprem vodo in stopim nazaj v dejanski svet.

 Nejc je sedel za mizo v sobi in me čakal. Deloval je drugače kot prej, kot bi vmes v prostor spustil malce zraka in se malo zbistril. Njegov pogled se mi je zdel malo bolj človeški, bolj poznan, pomislil sem, da je verjetno tisto, kar je zaužil med tem popustilo.

»Hvala, stari, « sem mu rekel.

Pokimal je in se popraskal po neobritem obrazu, kot bi se ravnokar prebudil.

»Kaj pa sedaj?«

»Zdaj bi moral nazaj.«

»Lahko ti grem delat družbo… Vem kako je po teh bolnicah… Človek v takšnih situacijah nikdar ne bi smel biti sam…«

Presenetil me je, hkrati pa me je zabolelo, ker sem, kolikor sem ga poznal, dobro vedel, da verjetno zanj, ko mu je umirala mati, ni bilo nikogar.

»Ah… Verjetno imaš drugačne plane… Kaj pa vem, saj bom ok…«

»Daj no, Max… Vem kako je. In vem kakšen si. Nikdar ne boš pokazal kako je v resnici… Mogoče pa sva kljub vsem sranju še vedno lahko prijatelja…«

Stopil sem k njemu in ga objel, če ne bi morda rekel kaj premehkega... Vprašal sem se kako je možno, da so ljudje okoli mene v takih trenutkih lahko tako odprti, jaz pa nekako nikdar ne morem dokončno ven iz te svoje lupine… In vraga, koliko zablod in nesporazumov je ta moja poza že povzročila… Vesel sem bil, da imam nekoga.

Peljala sva se. Zvijal si je nekaj cigareti podobnega in njegova podoba je bila sicer bolj njegova, a še vedno… Nikakor nisem mogel posvojiti dvojnega podbradka in okroglega vampa, ki se je pod majico mehko gubal v obroče… Bil je on in ni bil. Tudi kretnje, zvok glasu in besede niso bile več take kot nekdaj. Bile so malce ubite. Včasih poudarjene. Bolj malomarne in dokončne, brez vprašaja na koncu…. Kot, da je življenje izgubilo možnost vprašaja in potuje le še po predvideni tirnici. Človek, ki sem ga skoraj brez besede opazoval, si je ob tem oddahnil. Da ni več vprašaja… A vseeno je šel z menoj. Morda sem v njegovo življenje spet nekaj privlekel. Skoraj zadovoljno se je hahljal sam pri sebi, ob tem, ko je nek idiot po radiu streljal kozle… Sam se nisem mogel nikakor toliko skoncentrirati, da bi poleg ceste in hipnih vtisov zaznaval še kaj drugega… Ena in edina konstanta v moji glavi je bil njen glas, tik preden je utihnila. Besed se nisem spomnil. Bil je le ton in ponavljalo se je vedno znova. Njena podoba. Silhueta. Trenutek, ko se je med umivanjem rahlo sklonila, na ramo ji je padel koder las… Kodrali so se v popoln sveder. Stal sem za njo in ga narahlo potegnil, da se je raztegnil in odskočil nazaj, kot vzmet… Svetloba z okna na koči, mi je prihajala izza hrbta in se za nekaj trenutkov ujela v njene oči, ki so poblisnile v tisti rumeni modrini… V očeh ima sonce, sem takrat pomislil in se spomnil kolikokrat sem jih opazoval, tiste modre oči, z rumeno kronico okrog zenice... Nenavadno… Lahko sem se celo spomnil delcev prahu v tisti svetlobi…. Padali so počasi, kot, bi bili breztežni. In bilo je več kot mesec dni nazaj… Tistega zadnjega stavka pa se nisem mogel spomniti.

 Parkiral sem na parkirišču in v parkomatu vplačal za pet ur parkirnine.

»A si zmešan?« Je rekel Nejc, ko sem mu pomolil parkirni listek.

»Kaj pa naj…«

»A misliš tukaj kampirat? A si prepričan, da te bodo sploh spustili k njej?«

»Ne. Pa vseeno. Če ne bom tam, bom pa kje blizu…. Pravzaprav… A me počakaš v tistem lokalu nasproti?« S prstom sem pokazal na drugo stran ceste. »Grem sam. Za vsak primer. Verjetno so tam njeni starši in bivši tip...«

»Meni je prav.« Je rekel. »Pokliči me, ali pa pridi za mano.«

Pokimal sem in se napotil proti vhodu.

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
3
Taja in ...
1
Apr 02, 2017
:-)))
To si moram zapomniti. Zelo prav je imel.
Lp
T.
#3
Liza Whiteapple
1
Apr 02, 2017
Hvala, Taja :). Res je. Čeprav, zase ugotavljam, da čas vse preuredi... Veliko ostrine se izgubi in ostane le neka nedfinirana topost, plus drame pridobijo priokus komičnosti... Dokler rastemo, je vse dobro. Ko sem bila punčka, sem očeta zbegano spraševala, kaj se zgodi z ljudmi, ko so stari... Ali umrejo? "Ne... Toliko časa rastejo, da postanejo velikani, " je rekel. Zdaj cenim metaforiko tega stavka. Morda bom nekoč velikanka :).
#2
Taja in ...
1
Apr 02, 2017
Mi je bilo vedno zanimivo, kako se težki spomini zalepijo na nas, medtem ko lepi kar nekam odjadrajo. Ni to smešno? So kot puščice, nekateri te samo oplazijo, drugi ti odprejo prsni koš.
Aja, všeč mi je nadaljevanje.
Lepo nedeljo ti želim.
T.
#1
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-03-31 23:52:24 (Mar 31, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj