Mohamed z goro v želodcu

OddajLiza Whiteapple, dne 2017-01-12 ob 20:23:47

Za ta zapis, me je verjetno navdihnil tekst, ki sem ga danes prebrala tukaj na PW. Dotaknil se me je na točki, ki je povzročila, da sem začela razmišljati o sebi in sebi lastnih mehanizmih. Potem pa sem se med večerno hojo zalotila pri, na nek način sorodnih mislih, če je to sploh pravi izraz ter se, tvegajoč, da bom delovala pokroviteljsko, lotila pisnega razmišljanja. Lahko rečem, da temu ni tako, lahko tudi ponovno previdno rečem, da moj namen ni nikomur soliti pameti, pa vem, da s tem kaj dosti ne naredim, saj si tako in tako vsak o vsem naredi svojo lastno predstavo. Torej, upam, da bo tokrat padlo na ustrezno mesto in da je jasno, da je vsa ta pisarija naperjena predvsem v moj osebni center in ne ven iz njega.

Zakaj človek venomer tekmuje sam s seboj? Pa najsi bo to fizično ali mentalno. Zdi se, kot da vsaj določen tip človeka ni zadovoljen, če se neprestano ne poriva v situacije manjšega ali večjega nelagodja, celo odpora. Za primer lahko ponudim tek, ali hribolazenje, v skrajnih primerih alpinizem… Stvar pa je z lahkoto tudi veliko bolj interna, kot na primer nenehno premlevanje in miselne akrobacije, ki te nikdar v popolnosti ne zadovoljijo.

Impotentnost, v smislu nemoči, je zame gotovo občutek, ki me od vseh najbolj položi. Po naravi sem akter, torej se najbolje počutim, če ukrepam in delujem. Zlasti ob problemih. V kolikor se mi zgodi, da ničesar ne morem narediti, sem obupana. Sedim na mestu in se dobesedno požrem od znotraj, saj nisem človek, ki bi se zmogel zlahka prepričati, da bo tudi brez njegove intervencije vse v redu. Ker pa je navadno narava mojih epizod ravno takšna, da zares ničesar ne morem storiti, ali pa sem v nekakšnem mentalnem stanju, ki me zavira pri delovanju, se zgodijo obdobja zapiranja in mirovanja, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da sem tudi dejansko mirna. Prej nasprotno.

Po drugi strani, pa je večno prisoten občutek omnipotentnosti, oziroma neke arhetipske omnipotence, ki si ga ljudje razlagamo različno. Lahko gre za boga, ki je že kulturološko gledano tudi pri skeptikih večno prisotna pojavnost, personificirano usodo, naravo, v smislu sile ki je vseobsežna itd… In seveda vprašanje: Ali je to v meni, ali zunaj mene?  Smešno je, da nam je to vsem skupno. Na ta ali oni način, s temi ali drugimi besedami. Morda le kot genetska posledica zgodovine mnogoterih verovanj, ali pa nekaj v obliki nekakšne pripovedke ali urbanega mita. Pred tem ni nihče varen, ker gre le za občutek, za slutnjo. Če se še tako braniš, pridejo situacije, ko se tej misli nikakor ne moreš upreti in jo popolnoma ovreči.

Tako drzni človek venomer tekmuje sam s seboj. Na nek način izziva in premika meje lastne sposobnosti in omejenosti. V zvezi s tem premagovanjem, ali metanjem v neprijetne situacije, sem zasledila izraz mazohizem, ki je beseda, ki bi jo zelo verjetno za podobno reč uporabila tudi sama. S tem seveda ne ciljam na bolezensko samozadajanje bolečine, no včasih je težko potegniti natančno mejo med tem in  boleče vztrajnim zavračanjem nečesa. Vprašanje je kaj to nekaj v resnici je in ali bi si iskren odgovor človek sam sebi sploh upal priznati. Če pomislim, so te situacije lahko edini način, kako se človek premakne iz mrtvila. Tek lahko, čisto po jungovsko, simbolično primerjam z letenjem, hribolazenje s približevanjem k božjemu, ali oddaljevanjem od posvetnega… Gotovo je mogoče takšno simboliko poiskati pri kakršnikoli vrsti mazohizma. In prav zares je nekako tako. Tisti, ki se podajajo v omenjene aktivnosti, dobro vedo, da ko enkrat končno prebiješ mimo telesnih tegob in bolečih omejitev, dejansko nekaj na tem je. Lahko, da gre le za evforijo.

Nikoli tudi ne bom pozabila določenega pogovora s svojo prvo cimro, ki je bila izjemno verna in alpinistka. Pravzaprav, ne morem pozabiti svojega vprašanja, namenjenega njej, na katerega seveda nikoli nisem dobila ustreznega odgovora. Vprašanje se je glasilo: Ne razumem popolnoma, kako pri vernem človeku te stvari delujejo. Ko tekmuješ z goro… S kom v resnici tekmuješ? S sabo ali z bogom? Če z bogom: Ali to ne pomeni na nek način zbijanja njegove omnipotentnosti? In če s sabo: Ali to na nek način ne pomeni prebijanja iz človeškega in tekmovanja z bogom?

Lahko pa stvar poskusim ponazoriti še malce z drugačnega vidika. Malo bolj ezoterično, za tistega, ki ga suhe besede dolgočasijo. Predstavljam si nekakšne energetske kokone v katerih bivamo in so energetsko skupek vsega kar si napletemo skozi naša življenja. Tudi, če tole s kokoni zveni privlečeno za lase, v energijo verjamem, je celo znanstveno dokazljiva in neizničljiva. Torej. Recimo, da imam slabo obdobje, ki me prisili v nekakšno, na pol vegetativno stanje. Kako narediti premik? Tako, da se vržem v sprva neudobno situacijo, kot izziv lastni omejenosti in ta kokon pretrgam. Spremembe so vedno boleča stvar. Tudi mišica ne zraste brez muskelfibra. Evforija je v tem primeru navdušenje ob pozitivnem premiku. Morda tudi nenaden energetski presežek, pridobljen s pomočjo ponovno sproščenih energetskih poti. Kdo ve.

Prepričana sem, da so človekovi mazohizmi, pa kakršnikoli že, le simbolično izražen strah. Če znaš te simbole razvozlati, si lahko lepo odgovoriš na svoje osnovno vprašanje, ki se glasi: Kaj za vraga je moj problem? In navadno je problem prav globoko zakopan strah, ki mu ne znamo določiti izvora.

Torej, zase vem, da se mi je hribolazenje vedno upiralo. Malo zato, ker sem astmatik in me je leta nazaj, že ob manjših vzponih pogosto dušilo, malo zato, ker moji spremljevalci niso bili nikdar tako potrpežljivi, kot bi si takrat želela, malo pa tudi, ker se mi je davno tega v gorah zgodilo nekaj grozljivega. Torej, zagotovo me je strah, pa čeprav si želi moj odrasli jaz to na vsak način racionalizirati. V tem primeru pač ne gre ne Mohamed na goro, ne gora k njemu, kar je velika škoda, saj mi je jasno, da bi mi verjetno ravno to, od vsega najbolj koristilo. Premagovanje strahu je osnova za človekovo rast in suverenost. Vprašam se: Ali je človekova osebna moč v resnici le skupek premaganih ovir? In ali se, če gre Mohamed na goro, le-ta na nek način naseli v njemu? Kot simbol omnipotentnosti, ki v resnici niti ni tako daleč od malega človečka, kot se sliši?

In ko se takole, med, zaradi čudnega obdobja, ki mislim, da se hvala bogu zlagoma končuje, preredkimi epizodami hoje, zalotim hoditi brez občutka lastnega telesa v prostoru, se zavem, da sem prebila v stanje, ko je vse mogoče. Od tam lahko vlečem življenjske niti, za trenutke, ko tega ne čutim. Ravno iz tega občutka izvira moja priljubljena (izposojena) fraza zajahati val. Ker, ko to občutje ujameš za rep, takrat se začenjajo stvari dogajati. Dokazano in potrjeno od več ljudi. In še nekaj. Moj mazohizem je polivanje z mrzlo vodo. Vsakič, ko to izvedem, si naredim popolni od začetka. Čim večkrat, tem bolje. Spustim misli, brcnem se v rit in zadiham od začetka.  Prav tako rutina. Ko si zgradim svojo rutino, ko si jo podredim in jo začutim kot zelo zadovoljiv način življenja, vem, da sem na dobri poti.

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
12
Lara Arh
0
Mar 06, 2017
no, mene je pa zelo fasciniral tale poba: https://youtu.be/wn5bKALeSyM
#12
Liza Whiteapple
1
Jan 16, 2017
Taja, dobro, slabo? Ugotavljam, da velikokrat govorimo o istih stvareh, v različnih filmih :). Se strinjam s tabo.
Lp.
#11
Taja in ...
2
Jan 15, 2017
Liza, imaš prav.
Mogoče sem res malo slabo napisala. Pipkam na telefon, pa so mi vse besede odveč :-) Poudariti bi morala, da smo ljudje skupek vsega kar smo doživeli ali imeli privzgojeno ali...in da vse svoje akcije prilagodimo izkušnjam. Izredno težko je razločevati, kaj dejansko smo pridobili skozi leta bivanja in kaj smo res mi. In večina vseh naših premlevanj, odvisnosti, notranjih težav izhaja prav iz neuravnoteženosti mad našo "enostjo" in našim egom. Gospod ego, ki bo naredil vse, da zapolnemo našo praznino. Začne se oklepati vsega kar nas obdaja in seveda lastiti. Od tu izhajajo vsi tisti "imeti." Imeti čim več resnic, čim več mnenj, imeti čast, imeti prav, izkoristiti celotni čas, imeti...imeti...imeti čim boljše rezultate, dosegati ekstreme lastne zmogljivosti.
Še to bi morala dopisati.
Lp
T.


Abram ;)
Večino dneva to počnem. Razmišljam in opazujem. Zato sploh nisem vedela, kaj ti komentirati v blogu, veš.
Lp
T.
#10
Liza Whiteapple
1
Jan 15, 2017
Taja, sicer ne vem, če sem dobro razumela to kar praviš, ampak, če sem: Akcija navzven, je za moje pojme nekaj popolnoma drugega. Zame to nima nobene povezave s kontrolo, vsaj ne nujno. Zame je lahko akcija navzven tudi zgolj izraz lastnega bivanja :). Nekakšna iskra, ki preskoči, če se izrazim bolj poetično. Je pa res, da smo različni tipi ljudi. Mogoče se razlikujemo tudi po tem, kako močno se trudimo najti svoj lastni izraz in pa koliko pri tem potrebujemo zunanji svet. Sama sem bipolarno introvertirana ;).
Lp.
#9
abram1b2 Cej
1
Jan 15, 2017
Taja in..:)
Tu na PW vas kar nekaj dobrih piscev kjer se takoj opazi, da razmišljate in se zavedate kdo ste.:)* Najraje berem realne realna življenjska razmišljanja. :)*
#8
Taja in ...
2
Jan 15, 2017
Abram je zadnjič zapisal v blog, da naj filozofiramo :-)
V osnovi gre samo za spoznanje, koliko želiš obvladovati okolico. Manj jo želiš, manjšo potrebo imaš po akciji navzven. V večini primerov gredo stvari same po sebi kot splet dogodkov in reakcij drugih soudeležencev v življenju. In uspešnejši je tisti, ki zna bolje manipulirati s čustvi drugih. To je kar se tiče interakcij. Sem potrebovala met cegla na glavo, da sem ugotovila, kaj pomeni "biti". Zdaj se tega držim zelo, zelo močno. Sicer pa pri samem sebi ne vidim prav nobene težave pri preseganju samega sebe. Temu pravim osebni razvoj. Pa če je to hribolazenje ali pisanje ali notranji svet.
Lp
T.
#7
Ness Blue
2
Jan 13, 2017
Saj pomoje ne razmišljava tako različno, le ubesediva vsaka po svoje, tu pa potem pride do tistega wtf :D
#6
Liza Whiteapple
2
Jan 13, 2017
Štekam kaj praviš. S to razliko, da jaz zadnja leta občasno razmišljam o t.i. bogu ter o možnostih, o tem kako in kaj bi lahko bilo, kaj točno simbolično si pod tem vzdevkom sploh predstavljam...Ker se temu enostavno ne morem izogniti. In ker mi je postalo vseeno. Nehala sem se trmasto oklepati nekih miselnih vzorcev.
Načeloma pa sovražim besedo bog, je simbol vsega, kar mi gre skrajno na jetra. In če bi se še naprej upirala tem mislim, kot sem se, bi ti povedala tako, kot sem rekla včasih: Če bog je, mi dol visi zanj, prav tako njemu zame. Naj bo, če je, mene ne moti, zame tudi ničesar ne spremeni.

Kar se tiče energij... Samo sliši se ezoterično, je pa nekaj absolutno normalnega in fizikalnega. Te reči so me zanimale že kot mulo in pač vanje verjamem. Seveda, boh ne daj se s kakšno magijo petljat, ali o tem preveč fantazirat :D. Precej bolj stvarno je, kot se sliši. To, o kokonih je bila čista metafora, samo, da bi nekaj razložila, nič drugega, boh ne daj, matr :D.

Boga in vero navadno omenim v kontekstu tistega prvinskega strahu in smrtnosti. Ker sem nagnjena k tesnobi, sem se začela na veliko spraševati o tem, kaj je tisti strah. Je pa zanimivo, da sem imela ves čas, tudi, ko sem si površno odgovorila, da nimam pojma kaj mi dogaja, zakaj panika in od kje pride, ves čas občutek, da mi je na nekem globjem nivoju popolnoma jasno kaj me muči. Saj vsak to ve, mislim. Le plasti duševnosti se na tak način prekrivajo, da je včasih bolje ne vedeti, ker bi priznanje povzročilo potrebo po razčiščevanju.

Kakorkoli, tudi sama sem precej kontraindiktorna, kar se tiče teh razmišljanj, ne vem, ali je sploh možno, da ne bi bila, ker bi to potem nujno pomenilo, da sem vernik, ali nevernik. Plus verjetno je zanikanje boga najbolj moreče odgovorna in osamljena reč kar je možnih :). Mogoče le iščem izgovore.

No, prijeten vzpon, torej! Če je v tem sploh point :D. Verjetno, da ne. Kakorkoli.
Lp.
#5
Ness Blue
2
Jan 13, 2017
Heh, pa ne v tem smislu no, da bi ne bilo razumljivo, it takes one, to know one, al kako že gre tista o kompliciranem umu, pravzaprav sem ravno to imela v mislih, kajti moji miselni procesi so ob prebiranju šli nekam po svoje, kot bi se razpršili do nekih točk in jih zaobjeli, kar pa je potem nemogoče strniti v neko smiselno celoto in jo celo zapisati, brez da bi prišel do tistega wtf :D
Seveda se mi tudi vedno zatakne, ko pridemo do nekih energij, božanstev, višjih sil, ne morem, da ne bi vsaj malo zavila z očmi, ne dopuščam možnasti, da te stvari obstajajo, dopuščam pa možnost, da nekdo drug dopušča in ima o tem svoje mnenje, kar je pravzaprav že samo po sebi nekako kontradiktorno. In vem, da sem se tega tudi sama dotaknila s tistim sredincem naravi, a to je bilo bolj v posmeh sami sebi, ne ravno v smislu, da bi verjela v to, če bi se mi kaj zgodilo, se bi zaradi višjih sil, ki bi se zgrnile nadme, pač pa zgolj zaradi lastne neprevidnosti, podcenjevanja okoliščin. In tukaj spet pridem do 'spleta naključij', pa sem spet pri kontradiktornosti - ali obstaja nekaj, kot je naključje, usoda, ali vse krojimo sami? Večno niham med tem dvojim - v življenju narediš, kar hočeš ali v življenju se ti pač dogaja, kar se ti, kar me seveda spravlja ob živce, ker če mi kaj ni blizu, je to agnostičen pristop do življenja, tisto - mogoče nekaj je, mogoče ni… lahko da je, lahko da, kdo bi vedel, bla bla bla. My ass, nekaj ali je, ali ni, če se nečesa ne da dokazati, potem tega ni, konec, pika :D In to je tisto, kar me najbolj jebe, biti v večnem nasprotju s samo sabo, počutim se kot nekakšna vseobsegajoča, bizarna šala, če pa napišem še kaj o praktičnem, racionalnem umu, ob tem, kar si počnem, bo ravno tako izpadlo kot šala.
Pravzaprav točno vem kaj mi je, zakaj je kot je, pa to še vedno nonstop premlevam.
Zdaj pa grem, danes je +2 :D
#4
Liza Whiteapple
2
Jan 12, 2017
Ness Blue, jp, that s me. Včasih moram ven zmetat v tej meri zakomplicirano, kakor je dejansko v glavi. Morda gre za še en mazohizem ;). Zame, ker se trudim napisat kolikortoliko razumljivo in za potencialnega bralca, ki ne more, da se ne bi vprašal wtf :D. Po moje mora bit zelo zanimivo, kako me doživlja zunanji svet, heh... Sicer pa še vedno gruntam kaj bi ti lahko sploh komentirala... Da ne bi zvenelo banalno. Zato tam tišina in tukaj much to do abt everything :).

Abram, ja. Nekaj že bo na tem. Eni celo pravijo, da vesolje urgira takrat, ko nekaj zares hočeš. Hudič je edino, da brezpogojno in brez pomislekov hoteti, ni mačji kašelj ;). No, jaz pa pravim, da pač začutim, da je čas za spremembo in se nekako zmuvam. Potem pa pač po sreči. Če zalaufa, zalaufa, če ne je pa bolj klavern začetek in pač jovo na novo. Življenje je neprestana rabota :P. Hvala ti :).
#3
Ness Blue
2
Jan 12, 2017
Hribolazenje sucks;)
Če bi bilo karkoli več kot tri minute od moje bajte, več kot 15min gor in dol (je pa skoraj navpično!), bi mazohist v meni ne prišel na račun. Duhamornost (kar hribolazenje je) nikakor ni moj trip ;)
Drugače pa dobro, moram še kakšnokrat prebrat, ker zdajle mi možgani v neko čudno smer delajo ;)
#2
abram1b2 Cej
2
Jan 12, 2017
Liza:)*
Sam sem prišel do zaključka, da je večna vesoljna samobitnost najbolj kontradiktorna sama sebi, ravno v lastni človeški individualni podobi. Tvoj izraz zajahati ta val je najboljša prispodoba, za to vesoljno samodogajanje v katerem mi jahamo svoj življenjski val. Krmarji smo samo delno sami, ker je vse v valovanju. Resnično dober zapis,ti je uspel:)*
#1
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-01-12 20:23:47 (Jan 12, 2017)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
maj 2020
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj