Vedno prvorazredna :)

OddajLiza Whiteapple, dne 2017-01-10 ob 12:08:06

Po zadnjem zapisu, razmišljam o tem, da mojemu prejšnjemu zapisu, kar na nekaj koncih, nekaj manjka. Malo sem se morda vlekla nazaj, ker, saj veste, boh ne daj, da bi bilo preveč osebno… Ampak, zakaj pa pravzaprav ne? Vsakič se to vprašam in si na kraju odgovorim, da so zadržki neumni. Torej, sem se odločila nadaljevati in na nek način argumentirati svoje razmišljanje o človekovemu dostojanstvu. Naj že v samem začetku poudarim, da tole razmišljanje ni pisano v smislu osebnega pritoževanja. Je bolj oris stanja družbe, ki ga zaznavam. Nečesa, kar je pravzaprav zelo težko razpoznavno. Namreč, preskok v današnje stanje, je od generacije naših staršev, kljub sunkovitemu tehnološkemu razvoju, potekal veliko bolj subtilno, kot bi si človek mislil. Nekako tako se mi zdi, kot, da živimo v znanstveni fantastiki, ki je sploh ne znamo niti natančno opredeliti, kaj šele prepoznati kot tako.

No, pa naj svoj naplet pričnem takole:

Pred tremi, ali več leti, sem s pomočjo nekega poznanstva, ki se giblje povsem v drugih krogih kot moja družina, dobila vabilo na razgovor za delovno mesto pomočnice direktorice nekega podjetja. Za to zgodbo pravzaprav ni pomembno kakšnega. Torej, opravljena po lastni pameti, sem se pripeljala pred nobel stavbo in vstopila v prostor v pritličju, ki je deloval kot nekakšen country club.  

Direktorica me je pustila čakati dobre pol ure, kar je bilo verjetno od nje še precej prijazno, saj je pač navajena, da jo navadni ljudje čakajo tudi več ur, če je treba. Med razgovorom mi je nazorno razložila, da potrebuje nekoga, ki bi počel vse. Vse. Bil bi njen osebni tajnik, skrbel bi za zaposlene, jih imel pod nadzorom ter jim odrejal zadolžitve, nabavljal naj bi robo za bar, ki je v pritličju, sestavljal naj bi reklamne letake in napise, jih grafično oblikoval in skrbel za reklamiranje podjetja… No, ker pa ni bila nikogar pripravljena zaposliti za polni delovni čas, saj veste, časi so težki, naj bi  zaposleni, v tem primeru jaz, vse to opravil v štiriurnem delavniku. Seveda, če bi mi kaj ostalo (dooh…?), bi si delo vzela domov in ga končala v prostem času. Med tem pogovorom, je pristopil mlajši moški z nekakšnim sporočilom zanjo. No, je rekla, to je pa trenutni zaposleni, ki ga bi zamenjali. Nisem mu še povedala, da bo odpuščen. Spomnila sem se, da mi je ta isti moški, malo prej postregel s kavo in počutila sem se prav groteskno neudobno.

Trikrat ugibajte. Tiste službe nisem dobila. Verjetno zato, ker sem si, glede na to, da bi se vsakodnevno vozila v Ljubljano, zaželela povrnitve potnih stroškov. Ali pa je bila morda kriva moja obleka, za katero nisem odštela dovolj denarja, oziroma, ker ni bila kupljena po vzorcu brainwash.

Sem pa kasneje, morda leto kasneje, prav tako preko poznanstva, dobila službo v proizvodji. Pomislite! Direktorica tovarne mi je že med samim razgovorom pela levite o tem, kako da je potrebno imeti diplomo, takrat namreč, je še nisem imela. Nič ni pomagalo, da sem imela opravljene vse ostale obveznosti, da mi je dobesedno manjkal, le tisti zagovor in kos papirja.  Psihologija z veliko začetnico. Kako človeku vzbuditi osnovni občutek krivde. A veste :). Brez diplome vas ne moremo zaposliti na drugem delovnem mestu kot navadnega delavca. Ne. Kje. To bi namreč pomenilo zaupati v človeka. Večno odplačevanje krivde, ker nimaš diplome, ker se nisi mogel šolati, ali ker se nisi dovolj pobrigal, nisi bil dovolj pameten, priden, nisi imel dovolj sreče…. In tako postaneš drugorazredni človek. Aja! Lahko pa si privoščijo človeka razčlovečiti, zaposliti sužnja, ki se že v startu počuti krivega, da  je brez tistega pomembnega papirja, ne pozabimo seveda, da zanj od Zavoda prejmejo 5000 eur subvencije. Ko pri človeku dosežeš, da se počuti kot drek, bo z veseljem zate delal kot suženj. Hvaležen, da sploh lahko.

Osebno, sem se v proizvodnji precej dobro znašla, dokler se nisem začela zavedati teh reči.  Dokler mi ni kapnilo, da se nočem počutiti, kot drugorazredni človek. A veste, en drek me briga za to kdo ima kakšno diplomo.  Zdaj imam celo jaz svojo, ki sem jo v tem času pridobila. Pa na žalost ne čutim nikakršne spremembe. Poznam in poznala sem ogromno ljudi brez izobrazbe, za katere lahko rečem, da so pogosto bolj stvarni ljudje. Velikokrat tudi bolj srčni. Vedo v kakšnem svetu živijo, med tem, ko marsikdo s fino službo in fino diplomo, živi v nekakšni meglici, ki zamegljuje vse ostalo od njegovega sveta. Imajo pa ti ljudje pogosto napako. Pristajajo na to, da so bili postavljeni na rob družbe. In ravno zato, ker dobro poznajo revščino, še naprej delajo kot sužnji. Oni vedo, da je lahko še veliko slabše, med tem, ko višji sloj nima pojma kaj slabo sploh je.

Kar pa me najbolj žalosti, je to, da se potem še ti drugorazredni državljani dajejo med seboj.  Ne tolerirajo tega, da bi si nekdo od njih kaj več privoščil ali upal izstopati. Spomnim se ene od sodelavk v proizvodnji, ki je veliko dala nase. Tako fizično, kakor tudi mentalno. Bila je ena od tistih, med katerimi sem bila tudi sama in ki seveda nismo bili material, ki bi bil varen za dolgoročno zaposlitev, ker se nismo nikdar mogli podrediti do nivoja sužnja. Torej, lahko rečem, da smo uspeli kljub delu nekako ohraniti dostojanstvo. Nekaj nas je bilo tudi takih, ki smo si nosili svojo malico, tisto, ki ni bila pripeljana v firmo, vmes trikrat ohlajena in pregreta, nekvalitetna, tretjerazredna hrana, kosilo ob pol enajstih dopoldne, česar seveda nikdar nisem zmogla, kljub fizičnemu delu… In sem si tako naročevala tiste sadne vrečke, v katerih je bilo najcenejše sadje, polno pesticidov… Na koncu sem vsakodnevno, tri četrtine tiste malice nosila domov, kjer je obležala nekje na polici, ali pa sem sadje razdala sodelavcem, kdor je pač hotel vzeti…. Dokler si nisem uredila tako, da so mi tiste pičle fičnike izplačali in sem si malico nosila sama. In potem si si pač prinesel konzervo tunine, doma narejeno solato z ajdovo kašo, avokado, jogurt ali kar pač ti je padlo na pamet…. In nekega dne, se je med prehranjevanjem zgodil incident, ker je sodelavka, ki je malicala hrano iz menze, tej dotični dami, ki sem jo že prej omenila, zabrusila v obraz, da kaj jamra nad svojim standardom, ko pa si prinese takšno hrano, iz katere naj bi bilo lepo razvidno lagodno življenje, ki ga živi. Seveda je sledil prepir. To, kar je bilo najbolj grozno meni, ki sem o tej stvari poslušala, pa je bilo poleg tega, da je šlo pravzaprav le za neumno babjo zdraho, eno od teh, ki so bile v podjetju redno na meniju, naslednje:  Ženska se ni mogla sprijazniti, da se nekdo še vedno trudi zase. Le na komu je, da se vtakne v kaj takšnega? In s kakšno pravico? Sploh pa... Kako si lahko ljudje pustijo, da jih sistem potegne tako globoko, da popolnoma pozabijo nase? A je to prav? Je to v redu? Sodelavki, ki bi morali držati ena z drugo, se prepirata zaradi tega, ker druga prvi zavida njeno človeško dostojanstvo? Razumete o čem govorim?

No, zdi se mi, da je to, o čemer govorim razvlečeno na vseh področjih. Ljudje, ki so na ta način podrejeni, kot drugorazredni državljani, bi morali, kljub osebnim antipatijam držati skupaj. Ker gre za večje stvari, kot osebno ljubosumje. Hkrati pa želim lepo nazorno pokazati, kako nas te površinske stvari potegnejo v neke čudne medčloveške odnose, ki lahko, da so včasih naravnost zrežirani. Občutek krivde je zagotovo vzbujen namenoma. In drugorazredni človek je prepričan, da je to, da se ima rad, pravzaprav grešno.

Torej, moje tokratno sporočilo je, poleg tega, da je ohranjanje človeškega dostojanstva nujno, naslednje: Ne sprijazni se s tem, da si drugorazredni človek! Za svoje življenje si odgovoren le sam in sam premoreš sredstvo, da si daš lastno vrednost! Ne pusti sistemu, da iz tebe dela sužnja!

Sama pa se sprašujem: Ali je morda čas, da se človek začne zanašati le še sam nase? Začne na svoje? Kaj je bolj škodljivo? Morda padec standarda in prevrednotenje stvari, ki jih imenujem osnova, ali vseživljenska drugorazrednost? Zdi se mi, da je to sodobna misel, ki je zelo vredna razmisleka.

Haugh.

profileimage
Všeč mi je
6
Komentarji
52
Ana Kos
0
Jan 14, 2017
Liza, veš, nisem prebrala vseh komentarjev in nisem vedela, zakaj nekakšen prepir! :) Ampak ... aha, res je razlika, kolikšna je videti pisava, tudi zaradi različnih brskalnikov in še česa verjetno.
Ej, zdajle sem šla pogledat v Chrome, kako zgleda tam (tam je ponavadi moj mož, jaz pa na Firefoxu, da imava lahko kaj odprto in da preveč ne pomešava najinih pisanj), ja, tam je pa pisava normalno velika!!
No, saj drugače ni problem, res pa jaz malo težko berem, če je majhno. :)

In potem avokado in drugo ... Imela sem znanko, ki sem ji zelo pomagala v nekem času ... dajala od svojega ... ona je imela majhen dohodek. Res nisem mogla razumeti, da je pa šla kupit lak za nohte! Res nisme mogla razumeti, da je zapravila denar za nenujen lak ... ampak vse te čase, od tega je že 30 let, večkrat pomislim, da morda je bil pa tisti lak potreben - morda ji je dal občutek vrednosti, občutek, da je lepa itd ...
Kdo bi vedel!
Eden zadnje cente vloži v nekaj, drugi v drugo.
Res, kdo bi smel soditi, kdo vse prav vidi!

Ti si si kupila avokado, jaz - če bi ga, ga ne bi upala nikomur pokazati :) V nekih drugih časih ne. Ampak pred kratkim sem kupila eko avokado - za bolnega otroka ... Tako je to. Ene stvari drugače vidim ... predvsem vidim to, da smo ljudje vredni kvalitetne hrane. Ni treba veliko, ampak kvalitetno pa.
#52
Liza Whiteapple
2
Jan 14, 2017
Sicer pa, Ana, nekaj takšnega sem hotela tudi sama povedat, ja. Revščina in občutek krivde, ki ga imajo ljudje zaradi tega. Kot, da so si na nek način sami krivi, posledično celo, kot, da si ne zaslužijo boljših stvari...
Sama takrat nisem bila najbolj revna, ne vem, če lahko tako rečem. Imela sem svoje stanovanje, hrano, obleko, ostalo pa mi je toliko sredstev, da sem si lahko privoščila tudi kakšen avokado :). No, seveda ne vsak dan. Ampak poanta ni v tem. A veš, kakšna sodelavka, ki ima dva otroka, hišo itd, bi mi zlahka rekla, da se mi dobro godi. Ampak tako življenje je moja odločitev, ali splet okoliščin. Ravno tako bi jaz lahko rekla, da se njej dobro godi, ker ima otroke, družino, moža, hišo... Kdo ima več? :D In zakaj ljudje drug drugemu ne moremo dopuščati drugačnosti?
No, pisala sem seveda o določenem družbenem sloju, to pa zato, ker se mi zdi, da je takovrstnih občutkov tam posledično še veliko več.
#51
Liza Whiteapple
1
Jan 14, 2017
No, pa sem jih z lepo besedo dobila po nosu :D. Torej, vidim, da Mike ni edini kateremu se zdi font te objave premajhen. Ok. Bom stvar povečala. In se tudi oproščam, da sem že v prvi fazi tako odreagirala, kot sem. Morda, ker je bil njegov nasvet pospremljen s pogojnikom.
Do zdajle si res nisem mislila, da bi imel lahko kdo ob branju problem. Na mojem računalniku se vidi popolnoma normalno, tako kot še na desetine tekstov, ki jih človek najde na internetu. Ampak. Vzamem v obzir, da pač vsi ne vidimo stvari na enak način. In še nekaj: lepa beseda lepo mesto najde!


#50
Ana Kos
2
Jan 14, 2017
Liza, ja! Saj je znan tisti vic, ko ugrabijo šefa in nihče ne opazi - in ugrabijo čistilko, pa hitro opazijo ....
Tudi doma je ponavadi tako, da so gospodinjska dela, ki jih v glavnem opravijo mame, neopazna - dokler vse teče ...
In potem vrednost del?
Recimo zakaj nekdo poučuje (inštruira) svoj najljubši predmet) nekega učenca za 15 €, medtem ko nekdo drug varuje otroka za 4 €? Ali zakaj je neko delo ugledno samo po sebi, drugo pa ne - ko je vendar pravzaprav jasno, da je vredno vsako delo, ki je dobro opravjeno! No, pa imam spet do-pomislek: kaj pa če gre za zločin, uboj, krajo, laž ...? Tudi tako delo je "dobro" opravljeno, če je narejeno tako, kot "mora biti" - skrivaj, prepričljivo, da zločinca ne najdejo itd ...

Včeraj sem razmišljala ob tvojem zapisz tudi to, kolikokrat pomislim, za koliko denarja pravzaprav človek more nekaj narediti. Narediti eno dobro jopo za 15 evrov (kupiti volno, splesti - medtem ko se za ta denar komot kupi jopo)?
Potem, da so banane v glavnem pri nas najcenejše sadje, čeprav jih pripeljejo od daleč, je popolnoma narobe ... Enostavno nemogoče, po moje.

Potem - seveda sem vedno štela denar - koliko ga bom porabila za hrano - ko vendar to poješ in je mimo ;) Nekako stran vržeš ... (dokler ne misliš, da si vse to najbojše vložil vase!, v svoje dobro!). Zdaj pa razmišljam - ob bolnih ljudeh še bolj - da je človek vreden zdrave hrane, vreden taboljšega.
To sem mislila ob tem, ko si omenila avokado za malico.
No, zame je bil avokado vedno nekaj strašno dragega, česar si ne more privoščiti navaden človek. Zdaj pa imam zadržke do njega le zaradi transporta - tako od daleč je! Prednost dajem hrani od tu, iz našega okolja.

To, da je človek reven, je včasih tako močno, da je čisto prežet s tem. (Ja, to je ena od tem, ki sem jo mislila napisati, pa kar nisem mogla do pisanja priti.) Ampak prav na novo to vidim.

Glede samega tvojega prispevka imam pa eno prošnjo - bi mogoče lahko dala malo večjo pisavo?

Želim ti lepo soboto!
#49
Liza Whiteapple
2
Jan 14, 2017
Ana, zanimivo a ne, ko začneš o tem enkrat razmišljat. Če bi ljudje razumeli, da prav vsako delo pade na prav posebno mesto v sistemu, bi bilo verjetno drugače. Saj veš tisto: Le kaj bi biznismeni brez čistilk? :D Hja, verjetno bi se valjali v lastni umazaniji. Slej ko prej. Pa tega sploh ne vedo.:)

Azra, res ti hvala, pa še odgovor na tvoj komentar:
Ne vem, če smo ga res narobe razumeli. Pred vsem je moj tekst, od A do Ž, narobe razumel on. Očitno je, da ga je nekaj v zvezi z njim že v štartu zmotilo. Namreč, ne razumem kakšna manira je to, da se greš nekomu pritoževat (on pravi sicer, da mi je dal nasvet), čez samo oblikovanje bloga. Meni se zdi skrajno nevljudno in seveda zveni napadalno. Nekako tako, kot, če bi šla jaz njemu v zapise popravljat slovnične napake. Sicer pa, nič hujšega. Je povedal kar misli, jaz sem mu čisto vljudno odgovorila, zdaj pa upam, da se razumeva. Upam tudi, da sem dovolj razložila, da ne bo narobe razumel tudi kdo drug.
To lahko rečem zase, med tem, ko seveda za ostale komentarje ne bom rekla ničesar, ker pač vsak razmišlja s svojo glavo. Upam pa, da ni nastala kakšna zamera. Jaz nisem pretirano zamerljiva. Se pa oglasim, ko mi nekaj ni prav, to pa.
Lp.
#48
Azra .
1
Jan 14, 2017
Abram, se popolnoma strinjam s tabo glede najboljših piscev na PW.
Ne nameravam nikogar od piscev žaliti, saj se najde še kakšen, ki ga rada preberem, toda od PW kakšnega sem spoznala, je ostalo skoraj nič. Resnična žalost.
Ravno Liza pa je oseba, zaradi katere se sploh še prijavim na ta portal in zaradi katere vsaj občasno pogledam objave.
Dobro, tudi zaradi tebe Abram včasih pogledam sem, ampak s teboj lahko komuniciram tudi drugje.
Glede Mika pa mislim, da ste ga narobe razumeli ali pa se je sam malo nerodno izrazil. Mike, nikoli ni bil konfliktna oseba. Ravno zato ga spoštujem.
#47
Ana Kos
1
Jan 14, 2017
Imeti rad sebe! Biti pozoren do sebe. Ja!
Ampak kako dolgo sem jaz potrebovala, da sem ugotovila, da si kaj lepega zares "zaslužim", ne le z garanjem in trudom za druge ...
Tako globoko sem bila v tem, da sem revna, da mi je bilo zelo boleče o tem karkoli reči.
Dejansko šele zdaj morem o tem kaj reči.

Še danes mnogokrat pomislim, koliko dela posameznik vloži v neko delo, da ima tako ali drugačno ceno. In ne razumem, zakaj imajo posamezna dela tako različne cene ...
#46
abram1b2 Cej
0
Jan 13, 2017
mike 1986
Me veseli ,da si si se zamislil.Verjetno si dojel poanto? :)* Ne postavljam se nad nikogar,samo ogledalo postavim.Velja tudi zame:)*
#45
mike 1968
0
Jan 13, 2017
Liza je zadosti stara, da se zna sama braniti, če se počuti s strani kakšnega komentatorja kakorkoli ogrožena.

Jaz nisem zaznal nikakršnega zlonamernega komentarja ali kakor pravi abram, dlakocepljenja.

Vsak naj poskrbi za komentarje na svojih zapisih pa bo vse ok.

Si mi pa dal dragi abram ob tvojih komentarjih marsikaj za misliti.

Če bi imel možnost bi vse svoje komentarje na tem zapisu izbrisal, ampak na žalost ne gre.

Ne da se mi prepirat z nikomer, ker nisem prepirljivec!

Hvala vsem in Lep pozdrav!
#44
kostin mozeg
1
Jan 13, 2017
Vidiš, ko ne upoštevaš dobrohotnih nasvetov.

Če bi pisala krajše stavke, bi bilo tudi manj zagat z vejicami. :P

... ah, ja. Te presnete vejice! Al jih marsikomu ne uspeva postavljat pravilno. Tudi sam sem jih na ta račun že vse prevečkrat slišal ... :/
Mislim pa, da se da razumet, četudi kakšna umanjka ali pa je viška, celo napačno postavljena, če le nisi ... no, ne bom. :D
*abram, nisem spregledal. Bohlonej. ;)

#43
Canis
1
Jan 13, 2017
Hvala Liza! Za vsebino tvojih objav stojim skoraj 99%. Ni bilo mišljeno kot kritika, zgolj kot drobcena pripomba. O sarkazmu pa ne duha ne sluha! Me zelo veseli, da ljudje, kot si ti, na tem svetu še obstajajo. Iskreno! In ja, včasih nas v šoli niso učili popolnoma pravilno. Ni npr. res, da pred vsakim ki- ko - ker - da - če vejica skače :). Le pogumno naprej, s preveč vejicami ali brez njih!
#42
Liza Whiteapple
0
Jan 13, 2017
Mnja :). Sem kar pač sem. V resnici tega nisem nikdar jemala za ravno slabo, le drugačno. Človek se tega sčasoma nauči. Vsekakor, pa si tega nisem nikdar želela uporabljati za izgovor.
#41
Radmila Čučak
1
Jan 13, 2017
če imaš disleksijo je to pozitivno......to pomeni aktivno sodelovanje intuicije ....... desne možganske hemisfere ....nelinearno razmišljanje.....izven okvirčkov logike in naučenih pravil leve hemisfere.........
#40
Liza Whiteapple
0
Jan 13, 2017
Ja. Ni prvič, da se soočam s tem očitkom, oziroma to kritiko. Zame je najbolj pomembno, da pišem, to je moj "drive", to se mi zdi še najbolj primerna beseda. In to se pač vidi. ne izgubljam energije za pretirano dlakocepljenje. Je pa res, da mi ne bi nič škodilo, če bi malce bolj pregledovala preden objavljam :D.
#39
Radmila Čučak
1
Jan 13, 2017
Liza.......niso vejice tako pomembne......na slovnično nepravilnih mestih povzročijo.....da um malo postane in se zamisli...kar je všečno.........jaz uporabljam veliko pikic.......tudi to ni slovnično pravilno......pa kaj :)

#38
abram1b2 Cej
1
Jan 13, 2017
Liza
Ko se zavzema zate,se zavzemam za vsebino napisanega.:)*
#37
Liza Whiteapple
0
Jan 13, 2017
Abram, je že v redu :). Hvala, da se zavzemaš zame :).
@ Canis (btw, zanimiv izbor "spletnega vzdevka"): Najprej en obotavljiv hvala. To pa zato, ker včasih težko ločujem sarkazme od dobronamernih sporočil. Ja. priznam, da so vejice verjetno moja šibka točka. Malo zato, ker včasih vso koncentracijo potrošim pri trudu, da bi napisala nekaj bralcu smiselnega, namreč, prevajanje tega, kar se človeku godi v glavi, ni vedno tako enostavno, kot se morda zdi. In moj stil pisanja je tak, da zmečem iz glave v kosu. Nikoli preveč ne načrtujem, verjetno pa hkrati preveč impulzivno objavim. Malo pa me vejice tudi dislektično begajo. Ne vem zakaj, ampak občutek imam, da so se pravila v letih, od kar sem se o njih učila, malenkost spremenila. Kaj vem. Lahko pa sploh ni res.
No, danes imam čas in bom šla še enkrat reč pregledat. Ni vrag, da kljub moji zmedi, odkrijem kakšno narobe postavljeno.
#36
abram1b2 Cej
0
Jan 13, 2017
Javno povem, da sta zame Liza in kostin mozeg najboljša pisca na PW. Kar napišeta ima zame pravo vsebino.
#35
abram1b2 Cej
2
Jan 13, 2017
Canis
Tebe vejice nervirajo? Mene moti tvoje dlakocepstvo. Sistem korenček palica je že preživel.:) Sam-a imaš napake velike kot bruno. Jih ne opaziš? Ti si en velik scaj. Scanje.Oprosti na mojem dlakocepstvu. Milo za žajfo.
#34
Canis
1
Jan 13, 2017
Liza, velikokrat te berem in tvoje misli so zelo globoke, vsak zapis je vreden prebiranja. Ma če bi poskusila csaj malo vejice skoordinirat?? :) Bi bilo še tisočkrat bolj berljivo.
#33
Pokaži več komentarjev
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2017-01-10 12:08:06 (Jan 10, 2017)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
maj 2020
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj