Vstopi vame grobo.

V svitu novega dne, ko bodo ptice zaspano vzletale z rosnih vej.

In pusti v meni seme, devetkrat ugnezdeno, pripeto z ostrimi kavlji.

Zavrtalo bo luknjo vame.

Tisto, ki me bo odtlej praznila.

Usmerjala moj fokus, upanje, ljubezen in prihodnost.

Vstopi vame v nasladnosti jesenske mehkobe.

Naj bo čas mojega rojstva, čas moje smrti.

Zraslo seme bo moje nasledstvo.

Ono.

Kruto in nezavedno me bo izpilo.

Oropalo samozavedanja in samozadostnosti.

Izvotlilo, posrkalo.

Ljubko.

Z nedolžno lepoto zajedavca.

Kot vesolje posrka vase vse kar ima polnost.

Poslušala bom ščebet ptic, žuborenje dežja po peščeni poti…

Gledala sprano mavrico na razpotju dneva, razmočene rožnate deževnike na asfaltu, jih vonjala…

Ter se prepričevala, da je bilo vredno.

Da je to vse kar je in vse kar šteje.

Kljub daljnemu odmevu žarenja in hladnemu zadahu.

Z jasnim spominom nase kot sem.

Želela si bom potešiti to silno praskanje v meni.

Vstopi vame potihoma.

Saj bom pozabila kako se je zgodilo.

Čas bo minil...

Življenje bo večje od mene in moji bogovi odtujeni.

V vrtoglavem prepihu bom, kot list, rekla veji:

"Spusti me."