Morda je to, da sem se lotila opisa svojih občutkov ob branju knjige o kateri sem toliko brala nekoliko pretenciozno. Če me vprašate zakaj mislim, da bi koga moje misli o njej sploh zanimale…. Ne vem. Verjetno ni razloga. Morda se na tak način nekako samoumeščam v mašinerijo okolja v katerem bivam,  na katero pa me na srečo veže le velika ljubezen do literature…. Na srečo, ker mi je svoboda vedno veliko pomenila.

Na platnici vidim recenzijo določene literarne kritičarke, nad katero sem milo rečeno razočarana.... Ona je vse kar sama nisem in zavestno nisem. Očitno, da je pojedla veliko veselih drog, moje droge pa.... So bile vesele, kot je veselo življenje samo, torej nič kaj pretirano. Sama se zato ne grem antologij tesnobe, kot ona in še kakšna prevzetna in ohola izobraženka… Tesnoba je vtkana v moje tkivo, s tem da živim pozitivno, sama sebi vsak dan sproti, mukoma dokazujem, da sem človek z izjemno slo po življenju. Kar pa, kot si lahko predstavljate, truda večinoma niti ne poplača. Torej, prej omenjena gospodična bi me verjetno lovila na pomanjkanju »aktualne kulture« in zanjo bornem izrazoslovju. Ne morem si pomagati, da se ne bi vprašala, ali je po poklicu komparativistka. Če je, ji ploskam, pa čeprav jo pomilujem, ker si je na tak način, kot pisateljica pustila tako temeljito oprati možgane…. No, ploskam pač, ker opravlja svoje delo. Če pa to ni, in je njen dolgi naziv v stilu multipraktika, le tista neumna oznaka, ki ti jo na nek način vsilijo, da jo lahko napopajo vrh tvojega članka, pa je zame koncentrat vsega pretiranega v kulturniški slepi ulici. Nazivov in naslovov si človek namreč ne podeljuje sam. Podeli ti jih življenje, kot recimo pri Indijancih, ali izobrazba. Priznam sicer, da mi je bilo nekaj njenih tekstov zelo všeč, se mi je pa pred kakšnim letom zamerila s člankom, v katerem sem zaznala zahrbtno negiranje tistih »bolj čislanih«, predlaganih za Kresnika (za katerega mimogrede, sem bila pred letom dni še prepričana, da je eminentno literarno priznanje) in nekakšno pripravljanje terena za preboj. To se mi zdi žalostno, je pa hkrati letos postalo očitno, da je kar nekako simptomatično za obstoječo »sceno« in literarno smetano.

Prvi del knjige mi vzbuja mešane občutke. Kljub neznanski sorodnosti, ki jo čutim do avtorja, kljub temu, da je njegovo pisanje zame včasih, kot bi brala samo sebe. V občutku pri branju ostaja nedoločena praznina, prav tista, ki jo  čutim pri lastnem pisanju. Nekakšna nedoločena nezadostnost, ki nikakor ni ne intelektualne, ne čustvene narave, ali morda bolj preračunljiva rezerviranost, ki jo kljub temu, da je njegova pripoved sicer brezkompromisna in resnicoljubna, sama razumem kot nekaj pravzaprav zelo brezjajčnega. Ja. Kot bi mu manjkalo čisto malo, da bi si upal biti resničen. Tako je tudi z mano. Prav tako čutim izrazito potrebo po samoti, žene me neka divja in nejasna sla po tem, da bi pisno ustvarila nekaj neprecenljivega, nekaj, kar bi lahko pustila za sabo.... Prav tako prihajam iz družine severnjakov, ali vsaj njihovih potomcev, četudi sem hči najmanj zadržanega od treh čustveno precej zadržanih bratov....

Vprašam se, ali k temu občutku določenega manka, morda kako prispeva tudi prevod in ali bi se nekatere dele dalo prevesti v knjigi bolj primernem ritmu, po drugi strani pa o norveščini nimam pojma in se zavedam, da je o teh rečeh težko govoriti, če nimaš nekakšne oporne točke. Zavem se, da sem prebrala kar nekaj Skandinavcev, ki jih je prevajal isti prevajalec in dokler nisem prebrala te knjige, nikdar nisem imela ene same pripombe.

Knjiga se mi ne zdi zares tako zgovorna ali neinhibirana, kot trdi prej omenjena kritičarka. Morda si avtor tega želi..... Slutim, pa da dobro ve, da piše z določenim zadržkom, pa si pri tem ne more pomagati. To je bržkone prekletstvo tistih, ki namesto, da bi globoko dihali, zrak vase vlečemo v majhnih, plitvih vdihih, neprestano na preži, saj lovimo vsako najmanjšo spremembo v svetu okoli nas, v upanju, da se bo prav v tisti banalni malenkosti odprla možnost za unikatno in neponovljivo stvaritev. S tem povzročimo razsekanost, fragmentiranje, kar je v primeru te knjige proustovsko, melanholično spominjanje, po drugi pa nekaj kar me izrazito bega, saj dobim občutek, da se avtor z vso silno opisnostjo nečemu izogiba. Hkrati, ko to napišem, skoraj začutim zaušnico, ki si jo seveda podelim sama. Precenjevanje človekove unikatnosti ni nič drugega, kot trdovraten in kljubovalen strah pred končnostjo.

V prvem delu me prav tako na nek nenavaden način fascinira nesmiseln prehod od čiste, najbolj romantično patetične poetike, ki jo mimogrede sama na nek izprijen način obožujem, v povsem indiferentno opazovanje in opisovanje nekoga, ki pestuje rahel kompleks večvrednosti. To me zabava. Zabava me tudi njegova odkritost in spust v detajl podoživljanja lastne čustvenosti, ki pa si ga seveda pusti le vsake toliko. Razen tega knjiga ni nič posebnega…. No, ne.  Je odlična. Pa vendar ne tako zelo, kot bi človek pričakoval po branju recenzij. Prebrala sem marsikatero, ki mi je dala več. Ampak ob tem vseeno ne morem, da se ne bi vprašala. Zakaj? Ali morda zato, ker je njegovo pisanje preveč sorodno? Ker vsebuje element tistega, kar kritično obdelujem pri sebi?

Od druge polovice naprej, pa se začenja presenečenje. Zadnji del se prične pospešeno odpirati in neustavljivo vleči, kot črna luknja. Neizprosno, z brutalnimi, naturalističnimi opisi razpada, raztegovanja in ožanja časovne dimenzije ter razmišljanja o nekakšni relativnosti, primerjavi preživetega s trenutnim in težo trenutka v razmerju s preživetim.... Vse to mi je zelo znano in srhljivo blizu. Blizu mi je tudi pisateljev odnos do alkohola in pijanosti, s katerim se lahko skoraj do potankosti poistovetim, grozljiva vseprisotnost smrti in dejanski razpad, strahovi, žalost in dostojanstvo. O spominih na temo vonjav hiš in stanovanj piše, kot bi brala lastne misli, ki jih mislim že leta, ki se jih spominjam iz otroštva..... Ja. Zadnji del knjige pade težko, realno, otipljivo, skoraj kot živeta grozljivka. Truplo oživi, smrt, ki se ponoči mesečna sprehaja po hiši.... Uf... Zdaj razumem stavek Miljenka Jergoviča: "Jebena knjiga!" Vmes se seveda pustim malce opsovati v Skropucalu, saj v knjigi spet naletim na stavek, ki mi nikakor slovnično ne potegne in seveda iz radovednosti lektorski stroki namenim svoje vprašanje glede tega.... Pa očitno napišem preveč vejic in stične tri pike... Kot tudi zdajle in naj se izjasnim, da imam glede teh, mojih štirih ali petih pik svojo teorijo.... Da niso naključno stične…

Za zaključek bom navedla zaključek knjige, ki jo zame, po presenetljivo omlednem začetku, končno res naredi za literarni hardcore, denimo zadnjega leta. Pri tem stavku se še vedno zavedam, da pretiravam in, da ni vredna takšnega občutka. Me je pa prekleto potegnila v vrtinec tesnobe. Ostajam zbegana. Vseeno avtorju damski priklon in avtorski »kapo dol«.

"Zdaj sem videl samo še smrt. Nobene razlike nisem več opazil med tem, kar je bil nekoč moj oče, in mizo, na kateri je ležal, ali tlemi, na katerih je stal mrtvaški oder, ali stikalom pod oknom, ali kablom do lučke. Človek je pač le oblika med oblikami, svet jih izraža kar naprej, ne samo v živem svetu, ampak tudi v neživem, zaznamuje jih v pesku, kamnu, vodi. Smrt pa, ki sem jo vedno imel za največjo v življenju, temno, mamljivo, je le še počena cev, v vetru odlomljena veja, suknjič, ki zdrsne z obešalnika in pade na tla. "