Članek
Ukoreninjanje
Objavljeno Jul 08, 2016

                                           

 

… Sedela je in opazovala močan veter. In drevesa. Te trdno ukoreninjene kreature, ki s svojimi vejami segajo na skrajne robove predstavljivega, raztegnjene med etrom in zemljo. Valujejo in se upogibajo, pa vendar ostajajo trdno pripeta. Počasna, mirna, hladna bitja. Njihov čas beži drugače. Do ljudi niso ravno prijateljska, zakaj bi le bila? Le ljudje si to domišljamo ter objemamo debla in do njih gojimo prijateljska čustva, brez, da bi se pri tem zavedali, da se prav lahkomiselno odpiramo bitjem, ki nas pravzaprav ne zanimajo dovolj, da bi jih zares čutili…. Drevesom za to ni prav nič mar …

Gledala je ta svoja bitja. Svoja seveda, le po merilu materialne lastnine. Takoj ji je postalo žal za besedo, ki je vzniknila v njeno misel. Nekaj jih je, ki jih že leta rešuje pred sečnjo, nekaj tistih, ki v njej vzbujajo domačnost in ponos, brez neumnih iluzij o kakršnikoli dobrodelnosti. Rada jih gleda kot fenomen, kot nekaj veličastnega, nerazumljivega in nepopisno kompleksnega. Te kupole, sestavljene iz, na tisoče polprosojnih listov, v neštetih odtenkih zelene, vsak diha zase in skupaj z drevesom, vsak v vetru valuje s svojim ritmom in svojim šumom… Če napneš ušesa in si želiš prisluhniti.

Tu je Ogromna smreka, ki sta jo, ko je bila stara štiri leta z materjo našli, kako se je zasidrala in vrastla na deblu jablane ter jo presadili na rob posesti, ogromna stoletna tepka, ki so jo starši že ničkolikokrat želeli posekati, ker so se zbali, da bi se njene veje zlomile in padle na streho hiše. Pogled iz spalnice se odpira na njeno deblo, poraslo z bršljanom, po katerem se sprehajajo mravlje - njej najljubši pogled na svetu. Tepka je zavetnica hiše. Topla in spokojna, kolikor drevo pač to lahko je…. Pred leti je oče, prav tako ničkolikokrat posekal dve bilki, ki sta uporno silili izpod šupe, pa sta vsakokrat na novo zrastli in si sčasoma prislužili možnost za preživetje ter se združili v eno mogočno deblo, ki daje hiši senco…. Kako obupno človeško ... Prisojati si takšno moč odločanja ... Hkrati pa, če jih ne bi izbirali, bi nas preplavila. Svoje korenine bi zarila v temelje hiše in jo počasi počasi zrahljala in zasedla ...

Mogoče jo drevesa gledajo na isti ali podoben način. Poglej, poglej kakšen človek je zrastel iz tistega pižmovca... Gotovo ne vedo, da jih vsa ta leta brani in občuduje.... Kakor tudi človek ne pozna vseh blagodejnih vesoljnih vplivov nase ... S tem je zadovoljna. Da jo morda dojemajo, kot nekakšen blagodejni vpliv.

… In potem je pozornost spet usmerila nazaj na veter.

Nekaj je bilo v tem vetru. Kot bi svet za trenutek spremenil svoj kalup in kot bi oživel na povsem nematerialen način ter s svojim premikajočim se etrom trgal njeno zaznavo na kose…

V življenju je bila večkrat na točki, ko je čutila odsotnost življenja v njenem bivanju. Bilo je, kot, da ga gleda od zunaj in kot, da je le korak stran od dejanskega živetja.

Vsakokrat, ko pa je, zdi se le za bežen trenutek, zaživela, jo je splet okoliščin vrnil nazaj na isto točko. Umirjanje in opazovanje od zunaj. Opazovanje in občutek, da je življenje zunaj nje. Blizu, a skoraj nemogoče dosegljivo.

In ko je opazovala norenje ljudi na katere se je navadno navezovala, norenje, tako se ji zdelo najbolj primerno poimenovati to, kar ji je očitno manjkalo, se je spraševala, ali je to tisto življenje in ali se tudi njim zdi, da ves čas tečejo za vozom… Včasih je misli težko smiselno povezati v logične stavke, v nekaj kar bi ustrezno razložilo ta občutek.

Potem pa je prišlo kot klofuta. Spomnila se je nečesa, kar ji je v nekem nepomembnem pogovoru, ob ponovni selitvi, rekel znanec: "To si pač ti!"

Kako veš, znanec? Kako veš, da sem to jaz, s kovčkom, ki je prirasel na utrujene roke?

Spakiram v lične škatlice in grem.

V lične škatlice in kovčke...

In moja roka dobro ve,

Da lažje je nositi kot spustiti…

 

Ve, da živi v iztrganem svetu, vesolju. Nomad, boem, begajoča duša. In zdaj ji postaja jasno zakaj ji je toliko ljudi reklo, da je eterično bitje, ob čemer se je včasih le cinično nasmehnila. Resno? Eterično bitje? Frfotajoče, ovito v nekaj svilenega, s prameni las, ki plavajo v rahlem vetriču, ki sledi njenemu koraku?

Potem pa se je pri treningu borilne veščine učila ukoreninjanja…… Pri čemer je potrebovala veliko časa, da si je pojem lahko sploh pravilno opredelila. Zdaj ve za kaj gre. In ve, zakaj ima pri tem težavo.

Ona je namreč vedno živela kot balerina, na konicah prstov, vedno se je opazovala v ogledalu, vedno je strogo kontrolirala svojo držo, pozicijo nog, rok, vratu, kot nasmeha na licu, majhno razliko v višini dviga obrvi, ton smeha, cigareto v roki…. Drsela je po gladini nečesa nevidnega, kot pripeta na niti…. Pa vendar, v jeklenem primežu tistega nedorečenega.

Zdaj pa je čas za ukoreninjanje. Čas, da stopala postavi plosko ob tla in poskuša, da se ne bi ob vsakem vetriču odlepila in zopet dvignila na prste. Čas za dom.