“Pri meni ni nič enostavno.”

Občutek, ki me je spremljal, je bil popolnoma isti, kot prej, preden sem uspešno zaključila reč, ki me je zadnje leto tako zaposlovala. Zasledovalo me je, ozirala sem se, gledala prek rame, kot bi na nekaj pozabila… No deloma še vedno…

Potem pa sem včeraj prebila ven iz kalupa. In to na tak način, da me je najprej dvakrat butnil sršen, potem pa je v hišo usekala strela. Dramatično, kot je pač v mojem življenju bolj ali manj vse, ampak sila efektivno. Eno, za drugim, v roku pol ure.

Kaj narediti v primeru pika vem, takoj, ko je začelo žgati, sem nad ognjem segrela jušno žlico in si, dobro razbeljeno, pritisnila na kraj kjer sem bila pičena. Strup je termolabilen, kljub rahli opeklini, sem takoj začutila olajšanje. Stvar sem nekajkrat ponovila.  Seveda jo je sršen skupil in za svoj prestopek plačal z življenjem. Mati ga je neusmiljeno ubila. Tup. Jaz ga ne bi. Saj ni bil kriv. Kriva sem bil sama.

Potem pa sva z materjo sedeli v kuhinji, ko je začelo grmeti.

Mati: » Verjetno bi bilo dobro izklopiti elektriko.«

Jaz (ki ne prenesem pretiranih paranoj in pesimizma): »Bejž, bejž…. A kdaj to doma počnemo? A je kdaj usekala strela?

Tri sekunde…..

Tresk.

Zagledala sem jo, kako je šla od okna k vtičnici. Strelo. Belkasto modrino, ki se je oglasila s takim zvokom, kot če pregori žarnica. Seveda amplificirano krat šestinosemdeset in pospremljeno z oglušujočim treskom.

Strele obožujem, včasih sem v nevihtah, s kakšnim pirom pod pajsko, hodila na teraso gledat, in poslušat kako grmi. Med tem ko je večina pametnih ljudi bežala noter in se tresla nekje na varnem.  Včasih sem padla v otroški občutek in šla v poletnih nevihtah skakat po lužah. Spomnim se ene take prigode. Sebe in nekdanjega ljubimca filozofa, kako sva, v poletnih cunjah, sredi naliva vesoljnega potopa, bosa, preskakala vse luže v Rožni dolini. Bila je momentalna norost, ampak zabavne vrste. Dež je bil topel…. Občutek pa je bil…..Mnja….Občutek svobode otroka.

Tokrat pa sem pogledala Lajko, ki jo je ob tresku in vidni streli skoraj kap. Skrivala se je pod mizo, kot kupček nesreče, se tresla in hipervenitilirala. Ubogi pes. Kako mu le pojasniš, da ni konec sveta? Potem pa sem se, kot vsakokrat, ko sem jo videla tako razburjeno, odzvala s tem, da sem padla v stanje nekontrolirane nervoze. Seveda narobe. Če bi ji, kot njena gospodarica, znala kot navadno dati občutek varnosti, je ne bi bilo strah. Ampak včasih tega neznosnega strahu za ljubo mi bitje ne kontroliram preveč dobro…. Ker je bila tako nemirna, da je na trenutke kazalo, kot, da jo bo kar kap, smo se na hitro pobrali v avto, ko pa smo prišli vanj, v faradejevo kletko, se je vsula toča, kar je bilo, kar se pasjega strahu tiče, seveda pika na i. Nepopisen ropot toče po avtomobilu in hektolitri vode, ki se je izlivala iz neba….

Lajko smo le s težavo pomirili, saj se je doma cela epizoda ponovila še enkrat. Nisem se mogla otresti občutka, da me strela spremlja. Bili smo namreč očitno hitrejši od fronte. Tako, da smo na nek način doživeli ponovitev. In kolikor sem se že kdaj šla »ride the lightning« in kolikor že mi je bil svoj čas omenjeni album všeč, imam za lep čas poln kufer neviht. V tem momentu namreč, sedim na kavču, s spuščenimi roletami zaradi Lajke in Tartinijevim vražjim trilčkom v ozadju- klasika jo namreč pomirja. Upam, da to ni pridobitev novega strahu, strel je prej nikoli ni bilo strah. Le petard. Je pa pri pasjih strahovih tako, da rastejo na podlagi slabih izkušenj…. No, saj niti ne vem. Verjetno je pri ljudeh podobno. Le s to razliko, da pes ne racionalizira na podoben način.

Ja. Bil je izredno čuden dan. Nič začudljivega pravzaprav. Nekako sem morala pač prebiti iz večletnega kalupa. Sicer pa je šlo, kot v zadnjem obdobju precej pogosto, do te mere nervoze, da sem se zvečer, po kozarcu vina, popolnoma razkrojila in opazovala lasten bivalni prostor poln mravelj, ki se jih zadnji teden ne morem znebiti…. Lezle so vsepovprek. Po tleh, po mizi, po steni, okenski polici, lezle so v računalnik in po meni….. Prav nič več se jim niti nisem upirala. Zgolj padla sem v nek kafkovski oziroma grumovski občutek predmetnosti in nedorečenega. Mirna žena, ki se že leta in leta dela, da je živa, čeprav ni…. Hehehe…. Domislica me je zabavala, ker se mi zdi z mojo osebnostjo tako zelo skregana. Kot, da bi bi bila lahko tako dolgo tiho!  Ampak, ali je res skregana? Kje si? Kdo si? Bo šlo?

…. V nogi, na mestu pika, oziroma dveh pikov, me je pošteno kljuvalo, konec koncev, sem pomislila, hudiča saj to je  za 14 osjih pikov….recimo…. Takoj za to mislijo pa sem se z bolečino sprijaznila, saj bi bila, če strupa ne bi deloma uničila, še veliko hujša…..

Počasi bo treba metamorfoze speljati do kraja in v prave smeri. Da se pomotoma ne bi izlegla kot muha enodnevnica. In da bom lahko že enkrat potrdila misel o sorodnosti človeka in metulja.

Po več mesecih sem spala kot mrtva. Ne pomnim kdaj sem nazadnje.