Ne bom ponovno pisala o »aferi Rog«, me je pa eden od taužentih spremljajočih člankov, danes tako razkuril, da si resnično nisem mogla pomagat, da cenjeni avtorici ne bi posvetila prav posebnega zapisa.

Mislim, čas bi bil, da bi se ta kulturniška megla pri nas končno že malce razkadila in da bi na sceno prišli malce bolj iskreni in človeški ljudje. Utopija, saj vem… Pogreje me fakin vzvišena poza nekaterih samooklicanih intelektualcev. Vem, težim, ampak moram.

Prebrala sem članek oziroma kolumno neke slovenske pisateljice in me je prijelo, da bi jo dodobra oklofutala za tiste ohole in vzvišene besede....  Bom kar citirala prvi del njenega, brez dvoma spretnega, ampak zame naravnost pokvarjenega zapisa. Piše o navadnih, za njene pojme neustvarjalnih ljudeh, ki imajo redne, osemurne, dolgočasne zaposlitve:

»Da me jebeš, ne razumem, v čem najdejo razloge za vztrajanje pri svojih malih, bednih življenjih. Če bi bila sama na mestu kogarkoli izmed ljudi, ki so jim dnevi podobni kot jajce jajcu, od devetih do petih v službi, sobota za počitek, nedelja za depresijo, ki pride z zavestjo o še enem identičnem tednu, in tako po toboganu do penzije in iz penzije v smrt, bi šla nemudoma na streho prvega nebotičnika in skočila. Vsa tragika tega dejanja bi bila natanko v njegovi netragičnosti – zapravila bi življenje, ki je bilo tako in tako vnaprej zapravljeno, odrejeno, odmerjeno, predvidljivo, nadzorovano, nezanimivo. Videl si enega in si videl vse.«

A si lahko mislite?

To v brk vsem tistim, ki dejansko vsakodnevno služijo kruh, ali pa si tega vsaj odkrito želijo, povrh vsega pa ob tem morda celo ustvarjajo....

Vprašala bi jo par stvari, da me jebeš. Kljub temu, da vem, da se ljudje njenega kalibra niti slučajno ne ukvarjajo z ljudmi mojega tipa ☺.

Natančno v čem pa je ona drugačna? A ona pa ni v sistemu? Ne liže vsenaokrog riti, da ji uspe progurat v najbolj eminentne slovenske cajtnge? Si  morda konstantno ne širi svoje socialne mreže? Ni na vsakem eventu, dogodku, branju? Ne kalkulira kje se bo pokazala, kdo jo bo videl in kako ji bo to koristilo? Oprostite ampak, če vsega tega ne počne,  kdo ji po tem takem plačuje fensi stanovanjce in s čim plača račune? Pa tudi, če s svojo ustvarjalnostjo… Lahko reče, da ni koristoljubna? A veste kako se reče temu z drugo besedo? Naj napišem prvo začetnico?

O tem pišem, ker je ženska tokrat z omenjenim člankom resnično zasekala v temo. Očitno ima hudo dobro mnenje o sebi in srčno upam, da je ne povozi čas, ker se bo znašla v nezavidljivi situaciji. Marsikdo bi rekel, da sem le zavistna. Ne. niti slučajno. Poznam jih nekaj, ki jim je na področju kulture ali ustvarjanja uspelo, pa sem vesela za vsakega posebej. Dokler ne postanejo tole, čez kar sem malo prej pljuvala. So razlogi zakaj sama tega nikdar nisem niti poskušala. Tako lahko rečem, da nikomur ničesar ne dolgujem in ni se mi treba tresti, kdaj bom »iz mode«, oziroma kdaj bom padla v nemilost publike, od katere je odvisen moj vsakdanji kruh. Sploh pa mi nikomur ni treba ničesar dokazovati, kar je neprecenljivo. In ni se mi treba gibati v krogih, ki me iritirajo.

Njej in podobnim,  bi poleg vseh nič kaj izbranih ali vljudnih izrazov, ki se mi po prebranem članku pojavljajo v glavi,  namenila nekaj besed:

Spoštujem vaš način življenja. To je vaša odločitev, vendar pa vas ne jemljem resno, dokler ne priznate, da ste v istem sistemu kot vsi ostali… Vi svobodni umetniki ☺!  In to v kakšni kuhinji! Da ste pravzaprav oportunistične pizde, da izkoristite vsak moment, saj to na nek način vaš stil življenja zahteva! Ok. Ko boste priznali, bomo na isti valovni dolžini. Kultura je  velika industrija, kot vse ostalo. In ker se gibljete v pretežno ozkih krogih, ki so do ostalega sveta vzvišeno namrgodeni, še bolj pomagate eden drugemu in svojim. Povsod je isto.

»Da me jebeš, ne razumem, kako župan misli, da mu bo uspel podvig rušenja Roga, brez da bi ob tem opazili, kako je to dejanje v popolnem neskladju z vsem, za kar se pred očmi javnosti zavzema – za raznobarvno in strpno mesto, odprto do različnosti, gostoljubno do beguncev. Da ne bomo opazili, kako poskus rušitve Roga ni nič drugega kot poskus vzpostavljanja nadzora, nadaljnjega birokratiziranja kulture s pomočjo razpisov, na podlagi katerih od multikulturnosti, kreativnosti in različnosti ne ostane nič. Vemo, kdo so prvaki kulturniških razpisov – prav takšni uradniki, ki razpise pišejo. Malo zame, malo za prijatelje, natanko tisti nebodijihtreba, zaradi katerih kultura ne bi popolnoma nič izgubila, če si jutri najdejo nov poklic.«

Ja, spoštovana avtorica članka, ja! Res je, pa še kako je res. Vsaj večina reči iz tega odstavka drži.

Ampak ona je tako globoko v ustroju, da niti ne opazi, da piše tudi o sebi. In očitno ji to, da tja spada tudi ustreza, dokler je njej v prid, ker iskreno pogledano, nič drugačna ni od ostalih kulturnikov. Ko pogledaš pod fotografijo, ki je v članku objavljena, si presenečen. Ali pa ne. Čakaj malo. O čem ona piše?☺  A je to, da ima avtorica fotografije isti priimek kot ona naključje? Fino poskrbite eden za drugega, ni kaj.... Nič ne rečem, kdo pa ne bi? To kar bi jaz pričakovala, je zgolj, da se malenkost spustite z vaše človekoljubno-pravičniške poze in nehate preveč javno moralizirat ter na vsak način nabirat točke. Konec koncev, vsak ampak vsak dogodek se da nekako obrniti sebi v prid, ali ni res? ☺

Avtorici članka pa: Kdo te bo sploh še resno jemal, ko pa sama sebi hodiš v paradokse? In ko se nekdo s tabo ne strinja mu rečeš:  Ej stari, tebe je pa ta javna uprava čist oprala....« To zato ker ima dejansko službo, a ne.... Ker ima tako življenje, da bi se bilo za tvoje pojme bolje fentat.

Da me jebeš, zaslužiš si eno dobro iztreznitev. Ker draga moja (čeprav tega zapisa v vsej tej silni blogosferi verjetno nikdar ne boš detektirala), kolikor že lahko spoštujem tvoje pisanje, ki mi je bilo prej pretežno všeč.... Pa sem sama zelo zahtevna bralka…. Iskreno povedano, takšne prevzetnosti, lažne morale in oholosti, pa že dolgo ne.