Nenormalno mrzlo je. Kar tresem se. Teniske imam mokre, seveda, kaj pa.

Spomnim se jutranjega sončka v rodnem mestu in mavrice, skozi katero sem se peljala na poti v Ljubljano. Ljubljana. Čudno, ampak veliko spominov povezanih z Ljubljano, spremlja voda v zraku. Takšna ali drugačna. Megla, pršenje, ali pa dejansko dež kot zdajle. Lije kot iz škafa.

Spremlja me tisti, meni dobro znan občutek otopelosti, ki se mi zgodi vsakokrat, ko uspem doseči nek večji, težji cilj. Razmišljam o tem, zakaj se moja notranjost na reči ni sposobna odzivati v skladu nekega normalnega abonmaja človeških čustev in reakcij.  No, pa saj ni še konec. Stvar bom zares dokončala konec tega meseca, vsaj upam. Morda bom takrat od veselja skakala v zrak? Če sem iskrena, v to močno dvomim.

V predmestje prestolnice, se peljem s trolo. In zgodi se mi fascinanten premik zaznave. Zavem se raztegljivosti in spremenljivosti  človeške percepcije. Neverjetno je. In vprašam se, kaj le ljudje venomer iščemo zunaj sebe, ko pa imamo v sebi vesolje možnosti. Seveda, če sploh uspemo razbiti tista jebena rožnata očala s katerimi so nas opremili že tako rekoč pri rojstvu, da se nam pogled na te silne možnosti razkrije. Iz prezaposlenega stanja, ko so se mi možganske funkcije avtomatsko, iz varnostnih razlogov, skrčile na sorazmerno ozek krog pozornosti, se je stvar kar na enkrat močno razširila. Plosk. Kot bi mi odstranil plašnice. Mežikam in požiram podrobnosti in malenkosti, ki se v tem deževnem dnevu, dogajajo vzporedno z mojim svetom.

Na obronku Golovca se sprehaja možakar z dobermanom. Obute ima gumijaste škornje. Opazim kako na mokri, blatni, gozdni poti skoraj pade, ker njegov pes jezno odreagira na mimoidočega, spuščenega zlatega prinašalca. Če bi bila pes bi tudi sama renčala nanj. Tako zlat je… Če bi bila pes bi bila zlahka doberman. Čudoviti so.

In v misli mi pride slika izpred desetih minut, ko sem pred Konzorcijem čakala trolo. Cestar v nepremočljivi pelerini,  ki fluorescentno oranžno odseva v sivini dneva, z nekakšnim dregalom na palici,  v ozek jarek, lino,  špranjo, tik za robom pločnika,  preden se začne vozni pas za trolo, tlači smeti. Čike, nanesen organski drobir,  prah…. Ni edini. Zagledam še dva, ki počneta isto. Le zakaj to počnejo in čemu služi tista špranja? Izgleda kot majhen tir, ki potuje ob pločniku in sledi cesti…. Kdo bi vedel zakaj in kam…

Gledam kapljice ki polzijo po šipi trole. Ene drsijo ravno navzdol, kakšna se malce zatakne ob umazanijo in upočasni tempo, kakšna pa, skregano s pametjo, zavijuga v S.... Kot življenja ljudi. Ena gredo premočrtno, druga, kot moje, pa sledijo vsaki možni serpentini… Ponovno pomislim, da se pravzaprav neživa narava, v svojih premikih ne razlikuje tako zelo od žive. Premico poti imata obe. Obe imata sedanjost in obe zgodovino. Prihodnost? Ali ima vodna kaplja prihodnost? Kamen se zlahka povrne v prah kot človek…..Vodna kaplja pa je neskončna…

Dan se pretvori v nekaj zmerno prijetnega. Doma grem najprej na trening, sicer malce cincam, ali se mi danes to sploh ljubi ali ne, pa kot navadno neodločnost zaključim z mislijo, da obstaja razlog zakaj hodim na treninge. Ker to rada počnem. Torej, gotovo mi bo dobro delo. Preoblečem se in krenem.

Po treningu, nekaj praznovalnih pirih in bolj ali manj sproščenim čvekanjem s prijateljem, konec koncev ni vsak dan kot danes, konec koncev ne oddajam vsak dan nečesa s čimer sem se ukvarjala skoraj eno leto,  se doma, že v pidžami, precej zbita, javim na telefon. Kliče ON. Pravi, da ga z rešilcem peljejo v našo bolnico.

To ni panika. To ni skrb. To je spet tista čudna otopelost. Avtomatično se oblečem, zajaham bicikl, kar izgleda po nekaj pirih malce nenavadno, morda celo komično, ampak še vedno primerno, in pospešeno odbicikliram proti urgenci. Ugotovim, da nimajo parkiral za bicikle. Pravzaprav ni ničesar kamor, bi se dalo kolo prikleniti, zato ga priklenem kar za drog, sredi manjše okrogle zelenice pred stavbo. Mislim, da me nekdo čudno gleda, ko zakoračim na, z lesnim drobirjem posipano rjavo površino, znotraj (okrasnega??) kroga zelenice.

Urgenca je pretirano bela in sterilna. Kar zvije me. Pri okencu povprašam po imenu in napotijo me k ambulanti št. 4. Vse je strogo resno, seveda, kakšno pa naj bo, belo-zeleno, smrdi po bolnici, postaja mi slabo, pa ne vem, ali sem preveč premešala pir, ali pa je to, kot navadno moja reakcija na bolnišnice. Usedem se na klop pred ambulanto in čakam.

Prav kmalu se odprejo vrata in ven stopi ON, zvit v dve gube, z epruveto v roki, in popolnoma belimi nosnicami. Namenjen je v WC,  epruveta pa je za urin. Presenečen je, ko me zagleda. Vprašam se zakaj ima bele nosnice. Pa ne bele- kokainsko bele, pač pa je koža na njegovih nosnicah popolnoma bela.

Še vedno čakam. Iz ambulante se sliši stokanje in vpitje. Očitno je nekaj hudo narobe, vsaj boli ga očitno obupno. Nabira se mi cmok v grlu in nihče mi ničesar ne pove. Zeleni napisi na vratih delujejo žolčno, pa vendar (zalotim se namreč v glavi oblikovalca), precej bolje, kot, če bi bili recimo rdeči. Zalotim se kako v mislih menjam napise v rdečo. Moji možgani so neverjetni in moje misli popolnoma neprimerne trenutku. Ne morem več poslušati njegovega vpitja. Zatisnem si ušesa in si rečem, da bom tako in tako videla,  če bo kdo stopil iz ambulante. Opazim, da imam solzne oči.

Koliko bolečin, travm, skrbi, trpljenja, joka je videl ta prostor? Klic, ki sem ga prejela bi bil lahko tudi drugačen. Lahko bi bil kdorkoli, Oče, mati, družinski član.... Lahko bi bila jaz sama.  lahko bi bil le razlog za prav ta klic drug. Lahko bi bila prometna nesreča, infarkt, možganska kap…. Pa ni. Na srečo ni, čeprav niti ne vem kaj je. Zavem se, da vsi, od prvega do zadnjega, pa če si to želimo priznati ali ne, pravzaprav ves čas čakamo. Čakamo na to, od kje, kdaj, kako in komu bo priletelo ter kako ga bo zadelo.

Odprejo se vrata, na vozičku ga peljejo na CT, pripeljejo nazaj, v krču je in komaj zaznava. Vstanem in se narahlo dotaknem njegove roke, prebodene z iglami… Zdrzne se in se celo nasmehne.

Po dveh urah čakanja ga končno peljejo na oddelek. Po žilah mu spustijo nekaj proti bolečinam, trojno dozo, sumim, da tudi narkotike. Zadet je kot opica in se reži v tri krasne. Zdaj se tudi jaz smejem, z zdravnikom vred. Pove mi diagnozo. Dobro je. Vse bo ok. Upam. Spremim ga na oddelek, se na poti ven izgubim v bolnišničnih križiščih, zapaničarim, končno najdem ven, odklenem bicikl in se v lahnem dežju namenim v temno noč. Med potjo razmišljam. To so vse malenkosti… Pa čeprav so videti sila resne in sila boleče. Resne stvari šele prihajajo.

A man thinks that by mouthing hard words he understands hard things.

Herman Melville