Nekako čutim, da moram sama sebi napisati nadaljevanje. Na svoj zadnje objavljeni zapis, namreč. Tisti, kjer odkrito in sem prepričana, da za marsikoga, izjemno neokusno, pišem o lastni mesojedosti.

Dandanes je človek velikokrat primerjan z mikrobom, človeštvo pa z izbruhom nekakšne zahrbtne bolezni, ki uničuje planet. Ali pa skupkom različnih bolezni mogoče, morda nekaj takega kot AIDS. No, v tem kontekstu sem jaz verjetno mesojeda bakterija. Vsaj ena od njih.

Ne vem če se spomnite francoske risanke o človeškem telesu, z naslovom  Il était une fois... la vie (Nekoč je bilo ... življenje). No, jaz sem tista zelena oz. črna puhasta ali bodičasta reč, ki se kotali okrog. V risanki po žilah, celicah… No, saj zlahka naredim primerjavo. Če so žile recimo ceste, celice pa sobe, stavbe, mesta…. Ok :). Malce sem zatripala. Vrnimo se na začetek.

Kljub temi o kateri pišem, pišem pa izključno o sebi, si niti najmanj ne želim vegetarijancem govoriti kaj naj jedo. Še manj pa si želim, da bi oni meni. Vsak ve zase in tako je prav. Pa smo tam.

Naj malce pojasnim svoj pogled na prehranjevanje in posledično tudi na kuhinjo. Bom za prvi primer uporabila kar primer iz mojega prejšnjega zapisa.

Torej. Preveč zapeči in s tem uničiti čudovit kos mesa, ker se marsikomu krvav zdi grešen, se mi zdi smrtni greh. Pa dajmo raje v navednice. »Smrtni greh«. Da se izognem kakšni čudni karakterizaciji tega zapisa. Če jaz svoj kos mesa pojem manj zapečen, kot bi se »večini«, ki za moje pojme niti ni relevantna, zdelo primerno, zaradi tega ne bo umrla nobena žival več. To je dejstvo. Denimo, da bi bilo možno le (po logiki nekaterih), da bi s tem fasala kakšen mikrob. Nore krave, morda. Ampak to tveganje rade volje prevzamem nase. In da se vrnem nazaj na žival…. Samo zaradi tega dejstva, zaradi mojega načina konzumacije njenega dela telesa, ne bo nič na slabšem, kot je že itak… Jo bom pa s svojim načinom kvečjemu počastila, tako, da z njenim mesom ne ravnam kot svinja s praznim mehom.

Ne gre zgolj za omenjeni primer. Gre za prevladujoč odnos do vsega skupaj. Pa naj razložim malce podrobneje. Procesirana hrana v primerjavi s surovim mesom je, kot bi primerjal žaganje s kosom masivne hrastovine.

Tak odnos je začel prevladovati s pojavom kapitalizma in amerikanizacije, ki se je očitno zavlekla tudi v postsocialistične družbe, heh, in to zelo uspešno… To pa zato, ker so bili naši predniki pogosto lačni, ker izhajamo iz prej revnega, ruralnega življa, preprostega, ker jih je bilo mnogo med vojno po taboriščih, ker nam je po vojni sistem vcepil nasilno politizacijo vsega in veliko pomanjkanje duhovnosti oziroma sploh možnosti zanjo….Ker nam je po osamosvojitvi nekaj let šlo predobro, ker si ni nihče prizadeval- mu ni bilo treba- za izobrazbo, za izboljšanje šolskega sistema, ki bi omogočil večjo razgledanost raje…. No, kako je dandanes vemo. Situacija ni dobra. Ljudje, ki so nerazgledani in brez denarja, pa malikujejo hrano. Kot edino dostopno sredstvo. Pa ne hrano - hrano. Procesirano hrano. Amerikanizirano. Drogo za množice. Prazno, škrobnato, desetkrat predelano. Nekvalitetno. Žagovino. In takšna hrana, hrana uspešnih trgovskih verig, je dostopna vsem. V velikih količinah.

Po drugi strani, pa se višji sloj pogosto izkazuje ravno v odklonih, glede hranjenja. Vegani, vegetarijanci, bio, eko, ajurvedsko, bla, bla…. Skratka New age. A ni škandal, da je na kraju veeeedno nekako povezano s človekovim finančnim stanjem? Zame osebno, je najlepše, ko v DM-u naprimer, pri blagajni stojim za fino gospo, ki plača za pravkar nakupljen, poln vožiček vege-bio-eko reči, račun, ki znaša dvesto eur…. In se smejim. In si mislim. Oh, denar očitno poskrbi za vse, Tudi, človekovo vest utiša. In noben vegetarijanec, ki kupuje take prehrambene produkte ter s tem spodbuja takšno masivno proizvodnjo, etiketo in tržno nišo, me ne bo prepričal, da je to v dobro planeta. Pokažite mi enega vegana, ki živi na minimalcu! Jaz ga ne poznam, pa jih poznam kar nekaj. Zdaj pa.... Ali sam način prehrane tako blagodejno deluje tudi na materialno blagobit.... Ali se pa meni blede ;).

No, jaz bi se rajši, kot, da se vtikam v ljudi in jim sodim glede na to kaj jedo, premaknila z dileme »jesti ali ne jesti« k vprašanju »kako jesti«. In hrano enkrat za spremembo, namesto, kot statusni simbol, pogledala, zgolj kot to kar je. Gorivo.

Najbolje je, če je raznolika. Bolj nedotaknjena je, bolj je hranljiva. Manj dodatkov ima, bolj je pristna in več od nje imamo. Ampak saj isto velja tudi za ljudi, a ne? :D

No, odvisno v kakšni družbi ;). Ponekod je dvoličnost visoko cenjena, ker prinaša rezultate.