Prehodil je že dobršen del mesta in pomislil, ali bi si morda zvil še en joint, ali pač ne. Zagledal je poslopje nekdanje osnovne šole, ki so ga pred nekaj leti zaprli in ogradili z visoko žičnato ograjo. Pred časom, se je neke noči, ki je bila pravzaprav po temperaturi, vonju in zvokih, na moč podobna tisti noči, celo zadet je bil verjetno sila podobno, ustavil ob ograji in razmišljal o nečem, ko se mu je sredi tega nekaj, pogled zagozdil na luknji v ograji, na delu pred nekdanjim košarkarskim igriščem. Prav prijetno zapuščeno je bilo videti. Splazil se je skozi in tam ostal nekaj ur, pokadil enega, dva ali tri…. Kdo bi vedel in kdo bi štel. Od takrat je tja pogosto zahajal, da je vadil edino stvar, ki ga je tisti čas kolikor toliko veselila.

Na igrišču, zdaj že iz strani močno zaraščenim z vsem živim, če bi bilo to na celini, bi rekel,  da z robidovjem, tako pa pravzaprav ni imel pojma kaj bi lahko bilo tisto otoško invazivno rastje, ki bi potegnilo ekvivalent s celinsko robido. Kar je bilo pomembno, je bilo to, da daleč okoli ni bilo žive duše in je imel ves čas na svetu in dovolj prostora za to, da se je počutil sproščenega.

Iz nahrbtnika je potegnil štiri palice, na prvi pogled zelo podobne kegljem, ali velikim vžigalicam, na odebeljenih koncih ovite z vrvjo in pločevinko z mešanico parafina in petroleja. Z mešanico je namočil konec vsake od njih in prijel po dve v vsako roko. Globoko je vdihnil in se prisilil, da so se mu iz glave umaknile vse misli. Glava kot balon. Fokus. Potem pa je zamahnil in močno zalučal eno od palic k višku, za njo drugo iz druge roke, potem tretjo, nekako med ali pred tem je ujel prvo, vrgel četrto in ujel drugo in tako naprej in naprej, dokler se ni nekoliko raztresel in mu je ena padla po tleh, tej pa so obvezno sledile še ostale tri.

»Jebemti.«

Takole po opisu, se zdi stvar precej enostavna, v resnici pa je bilo zanjo potrebnih precej spretnosti in koncentracije. No. Če temu lahko tako rečeš. Navadil se je, da je to počel s prazno glavo, v kaj bolj kompleksnega se ni spuščal. Niti vedel ni zakaj naj bi se. To je bila stvar, ki jo je vadil nekaj let in prinašala mu je čudno sprostitev in zadovoljstvo.

Ko je nekaj časa takole metal palice in se mu je zdelo, da se je dovolj ugrel, se je ustavil, iz žepa privlekel vžigalnik in jih prižgal dejansko kot velike vžigalice. Refleksno je roke malce bolj iztegnil, da ga ognjeni zublji ne bi opekli in ponovil, kar je počel prej, tokrat veliko bolj pazljivo. Če bi ga dobro pogledali, bi na njegovih ustih opazili bežen smehljaj. Zvok plamenov, ki so v metu navzgor parali zrak, je bil hipnotičen in svetloba ognja, ki je pri hitrih premikih v temo risala koncentrične kroge, prav tako. Pravzaprav je bilo zares očarljivo in naravnost adiktivno. Navadno mu je uspelo, morda zaradi posebnega užitka, ali pa zaradi višjega praga budnosti ob tem, veliko dlje metati goreče palice, od neprižganih. Njegovo nepisano pravilo je namreč bilo, da je v trenutku, ko ga je polomil, prenehal, pospravil svojo robo in odšel stran od tam.

V Krku se je odvijal Festival uličnih umetnosti.  Precej brez razloga in motivacije, se ga je udeležil kot eden od nastopajočih. Čakal je, da pride na vrsto in sam zase slonel na kamniti steni ene od hiš, ki so obrobljale, s kamnom tlakovan mestni trg. Opazoval je turiste. Italijane, ki si jih prepoznal že na daleč, bodisi zaradi glasne govorice, bodisi fizionomije in stila oblačenja. Pravkar se je približal par motoristov. Oba sta imela obute, vremenu popolnoma neprimerne usnjene škornje. Sicer pa sta bila videti veselo. Družine z otroci so postopale po trgu in se zvedavo ozirale proti mestu, kjer so pripravljali manjši oder. Živopisan hrup ljudi in njihove barve, ki so variirale od najsvetlejših, do smolnato črnih, so dajale vtis večne spremenljivosti. Zamorjeno je vlekel cigaret, ki je bil tisti dan menda že vsaj dvajseti in mu je vzbujal rahel občutek slabosti in obupen okus v ustih.

»E, Luc?« je proti njemu zavpila ena od organizatorjev in prav tako nastopajoča. »A se ne bi malce uredil, namazal, karkoli?« Tam za stojnico imam svoje stvari, lahko ti pomagam.«

»A moram?« je tečno vprašal in si v mislih postavil vprašanje ali se je res MORAL prijaviti za nastop. Honorar, oziroma delež nabranega denarja, bo, v to je bil precej prepričan, zelo majhen. Torej to ni bil pravi razlog. Kakorkoli je obrnil zadevo, se mu je začelo dozdevati, da se v njem nekaj dogaja. Da si nekaj želi priti na površje. Morda ambicija, ali želja, da bi nekaj pokazal. Da bi svojemu početju dal nek namen. In po svoje je bila ta misel, po dolgem obdobju malodušja, precej strašljiva.

Pokimala je in z roko naredila kretnjo, ki je delovala kot ukaz. »Pridi sem.«

Nejevoljno se je premaknil proti roki in se usedel na zanj pripravljen stol.

»A imaš kakšno željo?« ga je vprašala in si zamišljeno ogledovala njegov obraz.

»Na-a. Naredi kar hočeš. In, Marija, naredi mi uslugo, nočem se niti videti, ker potem bom imel celo predstavo v mislih svoj obraz.«

Zasmejala se je.

»A ni to malce čudaško? Mislim, to pomeni, da lahko naredim kar hočem, lahko ti na čelo narišem kurca, pa sploh vedel ne boš.«

Skomignil je.

»Ok, torej. Večno nejevoljni gospod. Ali je pač zgolj en navaden zafrustriran prdec, ali pa v sebi morda skriva žalost, razočaranje, strah….« Zasmejala se je. »Že vem kaj boš. Monsieur Panton. Žalostni klovn.«

Zanesljivo in s hitrimi kretnjami je začela risati in razmazovati barve, ki so na njegovemu obrazu puščale občutek teže. Kot, bi imel sposobnost čutiti težo snovi iz katerih so bile. Poleg tega, pa so ga njeni dotiki prijetno žgečkali. Prijetno, do neke vrste topline, ki jo je med tem začutil v želodcu. To se mu je večkrat zgodilo, ampak obvezno pri neznancih. Lahko bi rekli, da pri nenačrtovanih dotikih, ki so morda ravno zaradi svoje nenačrtovanosti ohranili pristnost brez okvirja ali pričakovanja. Ko se te v vrsti na poštnem uradu recimo dotakne ostarela ženska  (v njegovi domišljiji čistilka), ki stoji pred tabo, ali pa ko stojiš na troli in se v gneči prisloniš na upokojenega železničarja. Zgodilo se je že, da je o tem razmišljal in se spraševal ali je mogoče takole začutiti človekovo energijo in ali toplina pomeni, da je le-ta dobra.

Nekako je naneslo, da je bila ravno Marija na vrsti pred njim. Oblečena v klovneso, je hodila po napeti vrvi in pri tem zganjala vragolije. Bila je majhna in suhljata ženska. Za predstavo, je imela črne lase spete po otročje, v dva čopka in nosila je…. Dolgo je razmišljal o besedi, potem pa se je odločil za gurtl. Nosila je gurtl, ne steznik, saj je močno spominjal na nekaj iz bavarske narodne noše. Tam, kjer si pri bavarskem gurtlu predstavljaš, da naj bi bile polne joške, je bila precejšnja praznina, zato so košarice  ohlapno štrlele naprej, med tem, ko je taka oprava njenemu telesu dajala naravnost presušen videz. Kratko krilce iz volančkov, je odkrivalo njene, kot dve trski tanke noge, ki pa so bile presenetljivo gibke. Na splošno je bila gibčna. Spominjala ga je na opico. Spomnil se je še enega izraza. Kot bi imela mevlje v riti. In beseda rit ni v zvezi s to žensko pri njem povzročila nikakršne asociacije, pa čeprav se mu je zdela nadvse simpatična. Nič odbijajočega ni našel na njej, niti vsiljivega ne. Počasi je končevala točko in pričela pogledovati v njegovo smer. Pokimal ji je.

Cenjene dame in gospodje! Hvala za vaš aplavz! Predstavljam vam nevarno očarljivega  človeka, s fenomenalno točko! Si vu plaid, monsieur Panton!

Zaslišal je aplavz turistov in stopil na oder. Zdelo se mu je, kot da traja celo večnost, ampak vzel si je čas. Bila je tišina, ker glasbe ni dovolil, da bi lahko njegova publika slišala zvok, ki ga pri metih ustvarjajo plameni. Počasi si je pripravil palice in začel metati. Kot bi se vse upočasnilo in kot bi bil pravzaprav sam. Dobesedno se je delal francoza, kar ga je neizmerno zabavalo. V svojem ciničnem tragikomičnem klovnovskem, od občega sveta nerazumljenem humorizmu, ki ga je uprizarjal v sebi, sam zase. Bilo je idealno. Moški sredi tridesetih, je igral klovna.

Zdelo se je, kot, da je trajalo precej časa, preden mu je koncentracija toliko pošla, da se mu je prva palica odbila od zapestja in pristala na tleh. Tokrat je ostale polovil, pobral tisto padlo in se z vsemi štirimi v rokah priklonil publiki, ki je ploskala. Kolikor je že užival med svojo predstavo, pa čeprav ni užival nič bolj, kot, če bi počel to zgolj sam zase, se je zdaj počutil neumno. Počutil se je oskrunjeno, kot, da je vdor ploskanja in tujih pogledov, njegovemu veselju odvzel tisto intimo v kateri je ždel zadnja leta. Počutil se je razgaljeno in preveč na očeh. Vedel je, da  metanje ognjenih palic ne bo nikdar več kot prej.

Ko se je obrnil stran od publike in stopil proti stojnici, je ujel Marijin pogled. Gledala ga je in zaznal je prepoznavanje. Vedel je, da je vedela, da je to adijo.

Zasmejal se je.

»Žalostni klovn? Prekleto res.«