Pljuval je v pesek in razmišljal, kot je neprestano počel, ne da bi kdorkoli za to sploh vedel. Morda je res vzbujal vtis brezbrižnega človeka. Takole pri petintridesetih, brez redne zaposlitve, s tisto že malce sivečo brado, ki mu je kljub rahlo ponošenemu videzu precej pristajala in če je bil svoj čas, v očeh marsikoga zaradi nje pač malce zanemarjen tip, se je na njegovo srečo, moda zadnja leta nekako obrnila in je brada postala celo moderna. Hipstersko moderna. Že samo ta izraz, ga je nekega večera, v zanj tipični pijanski nejevolji, skoraj pripravil do tega, da bi se prav na gladko obril, pa je seveda ni nosil zato, pač pa zaradi tega, ker se mu je misel, da bi kakorkoli poskrbel zase, naravnost upirala. Nikdar se ne bi mogel vsakodnevno briti. Zakaj le? Vse kar je bilo povezano z urejenostjo, je pri njem naletelo na odpor.

Zaslišal je malomarno drsanje, na stopnicah, ki so vodile tudi do njegovega stanovanja, na vrhu hiše. Ana. Kakor se mu je zdelo klišejsko, da je prav Ana, menda edino ime, ki ti kapne v glavo, če razmišljaš o ženskah tja od Istre, pa do Dalmacije in če razmišljaš o moških, seveda Ive. Ive i Ana. Pa je bila prav Ana. In veliko jih je bilo, An, tam naokoli. Spodnja soseda. Živela je pod njim ter zvedavo stegnila vrat, ko je na stopnicah zavohala cigaretni dim, ki je vel od njega.

»E. Bok. Šta ima?« Je rekla in se mu nasmehnila skozi mrak, pri čemer se mu je zdelo, da je razločno videl škrbino, ki se je pri tem pokazala in ga je neizmerno zmotila. Pa ne fizično dejstvo škrbine, jebi ga, vedel je, da ljudje nimajo več denarja za najbolj osnovne reči, kaj šele za popravljanje zob in na Hrvaškem je bilo tisti čas celo huje kot v Sloveniji, od koder je prišel nekaj let nazaj. Pravijo, da je za slabe zobe kriva sol v zraku. Ni vedel ali to verjame ali ne. Ne. Zmotila ga je brezbrižnost ob tem. Sprijaznjenje. Dejstvo, da se še vedno sproščeno nasmehne, da škrbine ne poskusi zakriti.

»Ništa.« je brezvoljno odgovoril in spet pljunil čez ograjo.

Večkrat je porival to Ano. Razen tiste škrbine, je bila preklemano dobra baba. No, vsaj po njegovem okusu. Visoka, temnopolta, črnolasa. Nekako gibka in njene okončine so bile dolge, skladne in zelo ženske. Telesno ga je privlačila, odkar se je tja vselil in odkar jo je prvič pofukal. Še vedno jo je kdaj, čeravno se mu je gabila njena malomarna, skoraj vulgarna brezbrižnost. Ni bila preveč zbirčna z besedami. Tudi pretirano inteligentna ne. V sezoni je bila zaposlena kot natakarica v enem od mestnih lokalov, kjer se je otepala turistov, do mere, ko se ji vsake toliko, pač ni ljubilo več otepati in se je komu pač pustila odpeljati v kak šotor ali kak apartma. Nekoč, mu je povedala, so jo porivali trije. In bilo je prav brez veze. S tem ni pridobila prav ničesar, razen nagnusnega vaginalnega izcedka, ki je trajal skoraj mesec dni.

To, da sta bila soseda, je bilo včasih praktično. Kadar se mu je zahotelo fuka, jo je, če je bila doma, poklical in brez izjeme je vsakokrat prišla. In potem mu je zjutraj spekla jajca in skuhala kavo. Tudi napila se ga je kdaj z njim in pokadila joint. V takih priložnostih, mu je o svojem življenju razlagala tako, kot bi se pogovarjal z najbolj brutalno brezbrižnim moškim. To ga je motilo in odbijalo. Pogrešal je eteričnost, pronicljivost in cinizem. Sam ni vedel od kje mu taka ideja o ženskih idealih, pa je kasneje, v neki kanabioidni zadetosti ugotovil, da v ženskah išče lastno mati. Po vsaki taki epizodi, je moral, kljub nekakšnem nehotenem občudovanju do njene iskrenosti, miniti vsaj en mesec, da ga je lahko spet namočil vanjo, brez občutka slabosti ob tem.

Pridrsala je eno nadstropje višje in se usedla na klop poleg njega. Bil je to prav ljubek polbalkon, tak, ki bi se ga dalo zelo lepo urediti, če bi človek uporabil malo barve za les in recimo kakšno metlo, pa se mu ni ljubilo.

»Ajme, Luc… A nimaš metle?« je rekla in si prižgala cigaret.

Naenkrat je začutil potrebo po alkoholu in postalo je jasno, da bo to ena od tistih prilik. Leno se je premaknil do vhodnih vrat, si potegnil bokserke, ki so mu zlezle v rit, ven iz neprijetnega položaja in se malomarno popraskal po bradi. V kuhinjski omarici je imel steklenico gina. Z njo vred in dvema kozarcema, se je vrnil na balkon.«

»Boš malo?«

Pokimala je.

Naredil je požirek smrdljive tekočine, ki mu je refleksno skoraj obrnila želodec. Gina ni nikoli maral, pa ga je vseeno pil.

Pokadil je joint in zlagoma hodil po mestu. Zlagoma pravim zato, ker je imel občutek, kot da drsi brez teže. Izbiral je stranske ulice, da bi se izognil ljudem. Turisti so mu šli na živce. Spomnil se je, kako je prvič po dolgih letih prišel sem jeseni. Novembra. Takoj po tem, ko je izvedel, da mu je oče zapustil hišo, kar se je nekako bolno skladalo, z njegovo osebno dramo, poleg tega, da mu je umrl žalostno odtujeni roditelj.

Takrat so na ulicah sedeli domačini. Zgubani starčki, ki so v narečju kokodakali en z drugim, ob čašicah rakije ali travarice. In spomnil se je žensk oblečenih v črno, ki so kot jata vran, krakajoč  hitele k večerni maši. Donelo je od cerkve, zvonovi… In zvok je zapolnil nenavadno tišino mesta. No, tišino, če odštejete enakomerno šumljanje morja v ozadju in gruljenje golobov. Vdihoval je vonj po jodu in borovi smoli in plaho v spominu iskal očetovo hišo. Starčki so ga zvedavo opazovali. Poleg vsega tega, pa je bil v zraku mir. In po nekajdnevnem pospravljanju hiše, ko se mu je ta mir zalezel v vsako poro na telesu, se je odločil, da ostane. Da zbeži. Stran od vsega. Od Ljubljane, od nje, od polomije.

Ona, Natalija, je bila tisto, kar je iskal celo življenje, vsaj takrat, se je tako zdelo. Ženska, ki je premogla neskončno milino svetnice in grobost moškega. Cinična, zajedljiva, nadpovprečno inteligentna rdečelaska, tista, pegaste vrste, ampak nepredstaljivo privlačna. S kačje rumenimi očmi in jezikom, ki je znal oplaziti bolj od vsake britve, prav tako pa ljubkovati, do meja nepredstavljive ekstaze. No ja. Vsaj zanj, takrat. Naredila je celo vrsto pretresov v njegovi notranjosti. Ko sta fukala, je znala, da, včasih celo hotela, da jo poniža do skrajnosti, da si jo vzame kot kurbo, kot podložnico, spet drugič, pa je prevzela vajeti in si ga podredila kot šolarčka. Gib njene medenice, ga je zmešal do te mere, da ni niti pomislil na kakšno drugo žensko, sanjal jo je tudi, ko je ni bilo zraven, kar je bilo zanj nekaj nepredstavljivega. Ko se je z njim pogovarjala, mu je bila izziv. Venomer ga je provocirala in od njega zahtevala določeno raven razmišljanja. Prvič v življenju je dobil občutek, da ne ve dovolj, da ni dovolj širok zanjo, in zaželel si je, da bi bil. Spet je začel prebirati knjige. Našel si je celo redno službo, zadovoljen s tem, da sta se skupaj vselila v majhno garsonjero in začela živeti precej mirno življenje. Čeprav, so bili alkoholni in travni ekscesi prej zanj nekaj samo po sebi umevnega, je bil popolnoma zadovoljen zgolj s tem, da ji je bil blizu. Pila in kadila sta skupaj, skupaj kuhala, fukala in spala objeta. Redkokdaj sta kam šla. Najprej. Potem, pa se je spremenila. Začela je govoriti o družini, o otrocih, začela ga je gledati drugače, bolj kritično, ocenjujoče. Ni bila več zadovoljna zgolj s tem kar je, želela je več, večjega človeka in pred vsem, želela je otroka. Ta želja se je kot pritisk, neznosen, konstanten in vseprevladujoč, zalezel mednju, v posteljo, za mizo, v pogovor. Kot skoraj otipljiva, skoraj organska prisotnost, tujek, pričakovanje. Ni vedel kako naj se odzove. Ni bil pripravljen biti oče, ne takrat. Želel si je le, da bi živel tako kot sta živela, tako kot prej, v dobrem času. Brez pritiska, brez neme zahteve in neslišnega, neubesedenega ultimata. In potem zaničevanje. Kot, bi ga zato pričela sovražiti.

Zadnja dva meseca sta komaj še govorila. Veliko je hodila ven in čeprav si ni upal preveč razmišljati, je sumil, da se dobiva z drugim. Da jo slači, fuka in ljubkuje nekdo drug, da je sladka do njega, lepa zanj, on pa je bil le še nepotrebna ovira, ki jo vsakodnevno doma pričaka, napol utopljen v jezeru samopomilovanja in upa na drobtinico tistega, kar je nekdaj bilo med njima. Pa seveda tega ni bilo nikoli več. Nekega dne, se je vrnil domov in na hodniku pred stanovanjem našel svoje stvari, nemarno zbasane v kovček, potovalko in nekaj kartonskih škatel. Postavila ga je pred vrata, dobesedno. Kljub temu, da je zvonil in razbijal, se v stanovanju ni niti ganila. Na notranji strani ključavnice, je zanesljivo tičal ključ, tako, da mu ni preostalo drugega, kot da se je pobral. Kam le? Nazaj v mamino stanovanje, kjer je naletel na njenega novega ljubimca, ki se je pravkar priselil. Kljub maminim očitkom in očitni zlovoljnosti, si je za dva tedna priboril svojo staro sobo, za ceno njenih običajnih muh,  svojega ponosa in neznosnih zvokov, ki so pogosto prihajali iz spalnice. Nekoč je zjutraj celih deset minut zavzeto buljil v tla, ker se je mamin gospod Albert, popolnoma brez predsodkov, kot gora mesa, nag namenil pripraviti jajca na oko in se med tem (smešno) praskal po jajcih ter celo nekajkrat nemarno prdnil in mu pri tem početju zraven še hudomušno pomežiknil. Čeprav se je delal, da tega ni opazil, je hudičevo opazil. In ta prizor se mu je zdel nekaj tako vsiljivo invazivnega in na moč odurnega, da si ga še leta ni izbil iz glave, kot simbol za gnus.

Natalija mu je kak teden po tem, ko ga je postavila pred vrata seveda napisala dolg mail, z vso vrsto očitkov in na dolgo in široko razložila, kako ni več prenesla ne njega, ne situacije v kateri sta živela. Vljudno, ampak vseeno brutalno. Zadela ga je v piko, v točko, zadala je smrtni strel. In da bi dokazal vso svojo nevrednost, se je nekaj dni za tem, od matere preselil k prijatelju, ki je prebival v nekakšnem skvotu, na drugem koncu Ljubljane ter tam ostal skoraj leto, vse do dneva, ko se je namenil po dolgih letih spet poiskati stanovanje na Krku, ki je bilo zdaj njegovo in tam ostal.