Sedel je zgoraj, na nekakšnem balkonu podobnem podaljšku stopnišča, ki je vodilo k njegovemu stanovanju, tako, da so mu roke nemarno bingljale čez kamnito ograjo. Gledal je tla srednje velikega atrija pod njim in pljuval v pesek, s katerim so bila posuta, ali pokrita, oziroma bogsigavedi kaj. S slino je poskušal naciljati korito v katerem je rastel grm rožmarina, ne da bi se za to zares trudil. Bilo je le neumno zapravljanje časa in odprta zapornica miselnemu toku, ki je iz varnostnih razlogov potreboval tak navidezen okvir, kamufliran z nemarnim brezdeljem.

Atrij, kjer sta se s stenami stikali dve dvonadstropni, kamniti hiši, se mu je zdel, kot navpičen oglat rov, v katerem je bilo, na vrveh, katerih število se je enakomerno stopnjevalo v razmerju z višino hiš, cikcakasto razobešeno perilo. Rov v nebo, je pomislil in se zahihital blesavo domiselni misli. Včasih je skozi ta rov gledal zvezde, kar je bil, če si je bil pripravljen kdaj to priznati, eden od redkih razlogov, zakaj mu je bilo tam všeč. Zmeraj manj jih je bilo. Predvsem mu več ni bilo všeč biti niti del samega sebe, kaj šele mesta kot je Krk.

Razlog za razcep, ki je iz njega naredil skrajno kompleksnega in nezadovoljnega človeka, povsem po nepotrebnem, da se razumemo, je bil deloma v kompleksnosti in neskladnosti njegovih družinskih okoliščin. Če uberemo psihoanalitičen pristop obravnave ter pri tem pozabimo na ves nesmisel pri tem, ga kot osebnost tako z lahkoto opredelimo in razložimo.

Rojen je bil v problematičnem zakonu med hrvatom in slovenko, kot sin edinec. Zakon njegovih staršev je razpadel dve leti po njegovem rojstvu, po čemer je iz Zagreba z materjo Marto odšel v Ljubljano. Svoja zgodnja leta je preživel v maminem intelektualnem okrilju, sredi Ljubljanske hohštaplerije. Živela sta v stanovanju, ki sta si ga lahko privoščila le tako, da je Marta zanj mesečno zapravljala dobršen del preživnine, ki ji jo je nekdanji mož Hrvoje, izplačeval za sina edinca. Zanjo je bilo vse v videzu. Kakor jo je videl svet, tako je lahko gledala sama nase, zato je na vse kriplje vzdrževala podobo negovane, samostojne, inteligentne ženske. Bila je umetnostna zgodovinarka, s strastjo do literature, tako, da je sina že od malega posiljevala s knjigami. Posiljevala pravim, ker se niti ne bi moglo reči, da je bilo malemu Lucijanu to odveč, vsaj ne v letih zgodnjega otroštva. Se mu je pa to v letih, ki so sledila malodane uprlo in zagabilo. Predsodka pred prebiranjem knjig, se je znebil šele mnogo let kasneje, po sreči, saj se je v poznih letih njegovega življenja izkazalo, da so mu bile le-te ena od redkih uteh, izoliranega in osamljenega življenja, ki si ga je ustvaril.

Naj se vrnem nazaj v ljubljanski čas. V čas idile, če se tako izrazim, saj je navadno prav čas zgodnjega otroštva tisti, katerega se nadvse radi spominjamo in ob tem nostalgično vzdihujemo. No, njegov čas idile, je bil poleg šolskih obveznosti, zapolnjen z raznoraznimi dogodki in otvoritvami razstav, ki jih je organizirala Marta, na katerih je na žalost moral biti prisoten, saj si večinoma zanj ni mogla privoščiti varuške. Običajno se je nekako zaposlil in zatopil v nadvse nenavadne in pred vsem tujim očem nevidne igre, ki se jih je šel sam s seboj, da si je krajšal čas. Živel je v svetu odraslih. Tudi doma. V svetu Martinih lepih oblačil, razmetanih po stanovanju, prižganih svečk na nočnih omaricah in kredencah, črnega vina v kozarcih na visokih pecljih, materinih ljubimcev, zadušenih stokov, ki so ponoči prihajali iz njene spalnice, navadno takrat, ko jo je obiskal kak moški in lastnega strahu ob misli, da ji ti moški prizadevajo bolečine. Velikokrat zato ni mogel spati. Kaj pa otrok ve o odraslih strasteh in neznosni vrtoglavi pozabi, v kateri se ženska znajde ob moškem, ki jo spolno vzburja v taki meri, da se ne meni več niti za na pol spečega edinca, ki istočasno, ali nekaj minut za tem, v svoji mali sobici z blazino duši solze ob misli, da bo nekega dne, neke noči, nek moški, mamo tako ranil, da bo umrla in ga pustila samega.

Lucijan, je Marto slepo oboževal. Zdela se mu je najlepša ženska na svetu, popolna, vsevedna in vsemogočna. Njen nasmeh, ga je znal pripeljati do stopnje absolutne sreče in miru, ki ga kasneje ni čutil nikoli več. Bolj kot ga je zanemarjala, bolj so se mu zdeli dnevi, ki si jih je zanj odtrgala od svojega sila pomembnega družabnega življenja, neprecenljivi. Čudoviti. Kot bi svet obsijala s čudežno svetlobo, ki je prosevala ven iz nje in vse obarvala drugače. Celo tema, ki se je je tako zelo bal kot otrok, se je ob takih dnevih zdela lepa in žametna. Zanjo bi naredil vse na svetu, vse na svetu za njeno odobravanje, ki je bilo tako redko.

V popolnem nasprotju z njegovim očetom.

Deloma zaradi razdalje med Ljubljano in Zagrebom, deloma pa zaradi trenja, ki se je zgodilo vsakokrat, ko sta se Hrvoje in Marta pogovarjala po telefonu, je očeta videval redkeje kot je bilo predvideno. To, kar je bilo zastavljeno, kot dvakrat mesečno, se je sčasoma prelevilo v enkrat na dva meseca, kasneje, pa zaradi Lucijanovega očitnega nelagodja in prejokanih noči, ko Marte ni bilo v bližini, na bolj ali manj nekajkrat letno. V resnici ni bilo krivo to, da Lucijan očeta ne bi imel rad, le bal se je, da mami ta čas, ko ga ni bilo, kdo ne bi naredil kaj žalega. Ta misel se mu je v mladih letih tako globoko zasadila v male, otročje možgane, da je bila vseskozi prisotna in naravnost hromeča. Hrvoje, se je na vso moč trudil za sinovo naklonjenost, pa mu je žal manjkalo tistega prefinjenega intelektualnega cinizma in očarljivosti, katere je bil otrok navajen pri Marti. Bilo je mnogo joka in še več ljubeče očetovske vdanosti v usodo, ko je Hrvoje jokajočega otroka pripeljal nazaj v materino zavetje, odločen, da mu zavoljo lastne ljubezni ne bo prizadejal nepotrebne bolečine in se skrušeno umaknil v svoj osamljeni svet, brez edinca, po katerem je tako hrepenel. Zato končno ni več vztrajal pri rednih očetovskih vikendih.

Hrvoje je bil sin industrialca. Doštudiral je ekonomijo in pravočasno, v skladu s pričakovanji družine, opravil vse specializacije in magisterij, ki je bil vstopnica v svet posla, ki je očetovo firmo povzdignil v internacionalne sfere. Kasneje, tik preden je spoznal Marto, je nekaj let spretno mešetaril z delnicami, kljub pomanjkanju izkušenj in kvartopirskega poguma, potrebnega za špekulacije, je poznal veliko ljudi, ki so se hudičevo spoznali in si upali. Zaposloval je, vlagal je. Za časa Tudžmana je premikal sklade, nabavljal in prodajal. Imel je srečo. Zaslužil in priigral, je bogastvo. Bil je pameten in stvaren človek. Manjkalo pa mu je smisla za abstrakcijo, kar se je nekako poznalo že pri tem, da je svoje bogastvo v celoti vezal in se usedel nanj. Kar je zasluženo, je tukaj, si je mislil. In izkazalo se je, da je bilo tudi to, na dolgi rok dobro, saj je, med tem, ko so se ostalim soigralcem v svetu financ  rušila tla pod nogami, sam ostajal bolj ali manj na istem končnem znesku premoženja, ki pa se je z leti prijetno obrestno večal.

Resnično. Prav nič hazarderja ni bilo v njem, kar je bilo za njegov položaj sila nenavadno. Marta se je sprva zaljubila v njegovo bogastvo in gotovost, v obliki financ, tudi v smisel za humor, če smo iskreni, čeprav mu je kasneje očitala ravno to, da je preresen. Preresen, presiv, preokoren. Pogrešala je večurne debate in filozofiranje, ki je pri njem zadelo ob zid stvarnosti, ki je ni prenesla. Eterično in zemeljsko, je govorila. Fuj in fej. Zemlja me odbija. Tako rjava je in navadna. Med njima ni bilo dolgotrajne harmonije, pravzaprav le nekaj mesecev, ki sta jih obarvala s spolno slo, naslado, spakovanjem, ljubkovanjem, hihitanjem, držanjem za roke in nenehno potrebo po fizičnem kontaktu in ki so bili pravzaprav povod za njuno poroko, kmalu za tistim, ko je Marta jokajoč oznanila, da se ji bo v naslednjih devetih mesecih obseg trebuha znatno povečal. On pa se je smejal. In jo gledal kot sedmo čudo in hodil okoli kot mesečen. Kot to delajo zaljubljenci, pač. No, dobro je vedeti v kaj si zaljubljen, je kasneje rekla. Telo je minljivo in glava s tem nima nobenega opravka. Za to ne rabim moža. Telo je lahko le instrument, glava pa te na žalost več ne prenese, Hrvoje. Nekako tako je zvenela, ko je odšla z otrokom, takrat dveletnim Lucijanom. Paralo se mu je srce, Mali je bil še premajhen, da bi razumel kaj se dogaja, on pa je razmišljal o smrti.

Do očeta je imel Lucijan nekakšen rezerviran odnos, ki ni nikoli preklopil v zaupno, ali vsaj resnično. V času, ki sta ga preživela skupaj, sta vljudno igrala vsak svojo vlogo, ki se je zdela primerna in povsem, previdno nerazburljiva. Navadno ga je Hrvoje vozil na izlete, v živalske vrtove, včasih ga je s seboj vzel v tujino, kjer so se z njim ukvarjale prikupne, pogosto menjajoče se tajnice, katerih vloga, je bila za Lucijana obvezno begajoča, saj je nemalokrat pri očetu zaznal ton pretirane dobrodušnosti, kadar se je naslavljal nanje. Pa v resnici ni bila begajoča očetova prijaznost, pač pa neprestana spremenljivost prisotnosti dopolnjujočih se polov, ki so že v startu zbeganemu otroku, ponujale prav čudne in nenavadne pojme o razmerju med moškimi in ženskami v odnosih, ki bi, tako si je mislil kasneje, morali dajati vzgled za otrokovo predstavo o partnerskih odnosih.

Najlepši čas svojega otroštva, pa je preživel prav z očetom, v tisti hiši na Krku, ki jo je Hrvoje podedoval po dedu. Lucijanov praded, je bil otočan. Bolj natančno, bil je ribič. In poletja, ki sta jih, na Martino silno veselje, po njenih besedah si je tako namreč malce oddahnila od stalne odgovornosti in s tem stavkom močno dreznila v cono »neodgovornosti« in občutka krivde, ki ga je gojil Hrvoje, ker sta se z sinom premalo videvala, so mu deloma vračala tisti iztrgani občutek "imeti očeta".

Presenetljivo je bilo to, da je otrok v očetu zbujal spomine iz daljnega otroštva, ki ga je sam preživljal na otoku. In z neznansko radostjo, je pozabil na poslovni svet v Zagrebu ter z malim lovil ribe, ga učil plavati nad in pod vodo, loviti mrkača in rakovice. S čolnom sta se vozila po turkizno modrem morju in iskala osamljene zalivčke, kjer sta se vsidrala kakšen ducat metrov od obale in brodila po vodi, tako, da je Hrvoje, v eni roki, stegnjeni nad glavo, nosil torbo z malico, da se le-ta ne bi zmočila, tisto malico, ki sta jo kmalu za tem, kot dva otroka, željno odvila iz stanjol papirja in požrešno pojedla, kot bi bila najboljša hrana na svetu. Veliko sta se smejala. Mali Lucijan je bil razposajen in kar žgolel je od kapljic mrzle vode, s katero ga je škropil Hrvoje. Uspel se je otresti nenavadno strašljive resnobnosti in skrbi za Marto. Hrvoje, pa je bil srečen. Ganjeno srečen in hvaležen za tisti čas, kot, da bi vnaprej slutil spremenljivost in težo let, ki prihajajo. Ta poletja so postala tradicija in malemu Lucijanu edini svet in doživljanje brezskrbnosti in topline, ki bi ga lahko označil z besedo dom.

Morda je ravno zaradi teh spominov pri očetu in sinu, naneslo tako, da je kljub razdoru med njima, ki se je zgodil veliko let kasneje, Lucijan, po očetovi smrti podedoval tisto stanovanje na Krku. In zato je kljub nestanovitnosti in neracionalni begavosti, tam tudi pristal in ostal.