Članek
Spomini, vonjave in zakockane duše
Objavljeno Mar 30, 2016

                               

Morje, o morje spomina… Moja Dalmacija davnih spominov, spominov na ljudi, usode, tisto čudno pot, naveze, sorodnost, na brezizhodnost in veter… Na nore misli, sanje, izgubljenost… Trda ležišča in čredo ovac, sredi katere sva se nekega jutra zbudila, nočne nevihte in blodenja po starin mestih, na grlo zabodenega turista, lužo krvi, malega kuščarja, za katerega so rekli, da mu je ime Tarantula, tistega, ki sem se ga želela dotakniti, pa so rekli, da je strupen…. Mravelj, ropotajočega hladilnika, otoka s tisoče cerkvicami, zlovešče vasice z imenom Kali, čudne prostovoljne ujetosti v nekakšen neviden kokon in ljubezni… Pred vsem ljubezni.

Moje ljubo mesto Split, s svojimi ruševinami, amfiteatrom, tržnico, vonjem po razgretem kamnu, soli in urinu, stotinami turistov, s tisto strmo ulico, na kateri sva parkirala Katro in drevoreda v njej… Špagetov Milanese, ki sem jih jedla… Bili so ogabni…

Dalmacija s svojo vojsko od Nevihte naplavljenih vojakov-otrok. Z očmi brez upanja, brezbrižno strtih obrazov, ki so zasedali zunanji prostor obzidja in razporejeni na stopničkah, kot meseni roboti čakali na svoje doze opoja. Nestrpno, obupano, razboleno. Kot marionete nekemu umazancu, ki jih je zasužnjil s strupom za glodavce. Dalmacija je skroz mrtva, je rekel nek dečko, ki sva ga spoznala. Pihal je veter od juga in pripravljalo se je na dež.

Luksor, WC v nadstropju više, ostarela kurba z majhnim belim psičkom z zagnojenimi očmi. Mislim, da je bil pudelj, opravljen v roza krilce iz volančkov. Patetično je mežikal v njenem naročju in iz oči se mu je cedil rumenkast gnoj, med tem ko se je njegova Ona, izsušena ženska, na platformi petnajstcentimetrske prozorne pete, brezčutno gledala v ogledalu in si popravljala pobeljene štrenaste lase ter ličilo, ki je v grudicah pokrivalo raskav in zguban obraz petdesetletnice. Sicer oblečene v nekakšno srebrno minikrilo in živo roza top, infantilno in obupno prizadevajoč si nazaj priklicati valuto mladosti, ki jo je nespametno zavrgla nekje na smetišču življenja.

Tista patetika prizora in obupan izraz na pasjem obrazu, tisto malo bitje, ki je namesto gospodarice nemo kričalo in izražalo ves neskončni obup in bedo njunega življenja, me je prikoval na mestu, osramočeno in nezmožno, da bi se premaknila. Čutila sem in bolelo je. Nikoli mi ni bilo vseeno, nikoli nisem bila nepristranska. Morda bi bilo boje da bi bila.

Dan prej, sem sama, osemnajsletno dekletce, opravljeno v oprijeto, svileno, živordečo oblekico in sandale na paščke, tiste srebrne, ki so se mi zdeli tako seksi, tiste z visoko  peto, nespretno štorkljala po Splitskih ulicah za mojim osebnim bogom in dilerjem, ki sva ga mimogrede staknila. Skoraj tekli smo in s kamnom tlakovane ulice, so bile pregladke za moj podplat. Podrsavala sem in se lovila. Baš je sladka, mu je rekel stari. Verjetno je mislil resno. Verjetno sem bila v svoji nerodni resnosti videti precej nenavadno. Ne še povsem v vrtincu brez povratka, ne pa več tako nedolžna, kot bi morala biti pri tistih letih. Neprestano na lovu za tistim občutkom breztelesnosti, ki me je bil obsedel, brez predaha, brez solza, brez pravega smeha…Ujeta v nekakšnih prostovoljnih vicah, ki so me tako noro omehčale, da sem, večino časa premogla prav vražjo ostrino, brezkompromisnost in popolno samozavest, značilno za nezemeljsko bitje v katerega sem se spreminjala… Pa ne takrat, ne med tem, ko sem se sredi iskanja smisla spotikala med kamnitimi ploščami, s katerimi je bilo tlakovano staro mesto.

Preobrazbe… V letih jih je sledilo veliko. Levim se kot kača. Nemogoče in nesmiselno se mi zdi sploh še predvidevati, kaj bo naslednja oblika. Ves čas pa me spremlja nekakšna nečloveškost, obupno zamotana, s preveč bolečim čutenjem in poistovetenjem.

Leta kasneje, te stvari, svoja doživetja, svojo preteklost, doživljam tako, da me resnično ganejo. Kaj me gane? Je to morda tista biserna mladost? Je to nedolžnost? Moja podzavest, jih je lepo, neprodušno shranila, tako, da lahko sedaj iz njih črpam in bolijo me na nek nepremostljiv način. Kot, da je nujno. Kot, da je to moj davek za to, da še vedno diham.

O bitje, o duša, o mehki grob v katerega počasi drsim… Trenutek pozabe, popolnosti, celovitosti, že občuten, izgubljen in  tako iskan, skoraj pozabljen, neumna slutnja in nemogoča obljuba…  O ljubezni, o življenju, o občutenju same sebe… Kje si? S plačevanjem dolgov  sem se zaobljubila, da te najdem po daljši poti…

Zakockana duša, odmev neskončnosti… Kje si? Vrni se spet!