Danes bom pisala o vzorcih, ki se mi zadnje čase dogajajo in o misli, ki se mi ob tem vsiljivo pojavlja: Tukaj ni naključij! Pisala bom o gledališki predstavi, ki sem si jo ogledala včeraj, o tem kako se je na nepričakovan način povezala v vzorec, ki sem ga omenila in še o marsičem…

Pragmatiki porečejo, da je svet ogromen skupek naključij. Jebeš pragmatike. 

Začelo se je tik pred Urbanovim koncertom, o katerem sem že pisala, sredi kavarniške debate, ne sicer ne vem kako romantično-zgodovinsko kavarniške, pač pa se je dejansko dogajala v lokalu, ki se imenuje Kavarna. In prav po pričakovanju, ki ga sam pridevnik nekako skoraj vsili v um potencialnega bralca, je bila debata o knjigah. Slišim se, kako prijatelju priporočam Kundero, ki ga še ni bral. Kasneje na koncertu Urban špila komad z naslovom Kundera, kar je majhno presenečenje, malenkost večje pa se zgodi teden kasneje, ko si z interneta povlečem njegovo(njihovo) diskografijo in ugotovim, da ime tega, meni ljubega pisatelja, celo označuje Urbanov predzadnji, istoimenski album. 

Naključje kot tako se mi zdi dovolj zanimivo, da grem v soboto v knjižnico ter si sposodim dve krajši knjigi prej omenjenega avtorja in pričnem brati prvo, z naslovom Počasnost.

To kar mi je pri Kunderi najbolj všeč (kar očitno vedno znova odkrivam :)), je njegovo preračunano seciranje pojmov. Skoraj razlaga jih, na svoj način jih enciklopedično razstavlja in na novo sestavlja. Gre za filozofijo, pogled, občutek, dognanje... Prepričana sem, da za njegova osebna razsvetljenja, ki jih v spretno sestavljenih romanih tudi brutalno nazorno prikaže, na tak način, da te, če uspeš ohraniti dovolj zbranosti in odprtosti duha, doletijo kot klofuta. Je poln humorja. Zabava se. Ko piše, se dela norca iz tebe kot bralca, iz sebe, kot pisatelja, iz načina kako definiramo inteligenco, iz neke intelektualne ujetosti v svet v katerem biva….Cinično in prefinjeno se norčuje. Mojstrsko. Tako, da komaj opaziš. Prepričana sem, da to marsikomu uide. Povprečen bralec pač vidi le zgodbo, ki se mu zaradi kiksa v zbranosti lahko zdi tudi zmerno dolgočasna….

»Motiš se, če misliš, da imam plesalce na piki. Narobe, celo zagovarjam jih. Komur gredo plesalci na živce in bi jih rad očrnil, bo vselej naletel na nepremagljivo oviro: na njihovo poštenost, zakaj z nenehno izpostavljenostjo očem javnosti se plesalec obsoja na brezmadežnost; Ni kakor Faust sklenil pogodbe s hudičem, marveč z angelom: iz svojega življenja želi napraviti umetnino in angel mu pri tem pomaga; zakaj nikdar ne pozabi: ples je umetnost! Prav v obsedeni gnanosti, da bi iz svojega življenja spletel tkivo umetniškega dela, tiči pravo bistvo plesalca; plesalec morale ne pridiga, ampak jo pleše! Svet želi očarati in oslepiti  z lepoto lastnega življenja! V lastno življenje je zaljubljen, tako kot kipar ljubi kip, ki ga pravkar kleše!«  (Milan Kundera, Počasnost)

Včeraj sem si ogledala predstavo Tako je govoril Zaratustra, v izvedbi gledališča APT, pod taktirko Matjaža Bergerja. Ja, tisto z Laibachi. No,  –om. Od legendarne zasedbe je bil prisoten le Milan Fras, ki je bil podložen z »sampli« njihove glasbe. V zadnjem delu se sicer pojavi tudi ženski vokal, ampak na žalost le v elektronski obliki, ne v živo. Pa da ne bi slučajno vse pozornosti posvetila Frasu…. Resnično ne razumem kaj imajo ljudje proti Bergerju. Zadnje čase sem opazila, da gre prav veliko ljudem na jetra. Po vsaj štirih njegovih predstavah, ostajam enakovredno navdušena. Je mojster spektakla, efekta, tako zvočnega, kot vidnega. Njegove predstave naredijo močan vtis, če že ne posežejo globje. Berger pazljivo izbira glasove s katerimi interpretira. Med tem ko se kostumografsko precej formalno omeji in ostane znotraj črno-belega, posveti veliko pozornosti gibu, ki je, glede na to, da v svojih predstavah pogosto uporabi dejanske športnike, nekakšno gibalo njegove sporočilnosti. V njegovih predstavah ni dvodimenzionalnosti. Igra se dogaja v prostoru, z dveh strani hkrati, v višino…. Je kombinacija svetlobnih, zvočnih, gibalnih efektov, ki gledalca popolnoma zaposli. Med predstavo je Nietzsche- jev angleški tekst projiciran na steni. Hkrati pa se po vsakem »stavku«, na balkonu nad prizoriščem pojavi Laibach, ki pravkar igrano interpretira v originalnem jeziku, torej nemščini. Človek mora biti zbran, da mu ne uide bistvo, kar je za moje pojme popolnoma normalno. Take vrste predstava ni mišljena za sprostitev, temveč poseže v globino. Za tiste, ki pa te vrste koncentracije niso sposobni, pa ostaja kljub temu mikavna zaradi vseh vizualno-zvočnih efektov, ki jih ponuja poleg interpretacije enega najbolj znanih Nietzsche- jevih del.

Tik preden se predstava začne, se zalotim kako, prijatelju dopovedujem, da NI OTROK. Moja izjava je sicer šaljive narave, malce pa sem tudi resna, saj sem ta stavek v zadnjem času ponavljala vsaj trem ljudem…. Za božjo voljo ljudje… Niste otroci! Odrasli ljudje smo! Jah…. Ampak počutim se kot otrok…. Tudi jaz, dragi…. Ampak nisi! Odrasel moški si!

Potem pa dobim klofuto od Nietzsche- ja in od Bergerja, in igralke ki v snežno-belem kostumu interpretira tale del:

»Imenoval bom tri preobrazbe duha: kako se duh spremeni v kamelo in kamela v leva in nazadnje lev v otroka. Marsičesa težkega je deležen duh, močan, težaški duh, v katerem je spoštljivost. Kakor kamela, ki otovorjena hiti v puščavo, tako hiti duh v svojo puščavo. Ampak v najsamotnejši puščavi nastane druga preobrazba: tu se duh spremeni v leva, hoče si upleniti svobodo in zagospodariti v svoji puščavi. Kaj pa zmore otrok, česar niti lev ni zmogel? Otrok je nedolžnost in pozaba, začetek od kraja, igra, iz sebe se vrteče kolo, prvi gib, sveti ja. Za igro ustvarjanja je potreben sveti ja: Duh hoče pač svojo voljo.« (Friederich Nietzsche, Also sprah Zarathustra)

Predstava je močna. Take vrste, ki bi jo človek želel videti ponovno in po pravici povedano, mislim, da bi bilo popolnoma nomalno, če bi jo. Ko se na koncu Fras pojavi v istem planu z gledalci, v tistem svojem plašču do tal in značilno kapico-ruto, mu sicer pokimaš in priznaš vse dostojanstvo in moč nastopa, ki jo premore....Pa vendar je le del predstave. Naredite mi uslugo. Če ima kdo namen ogleda- to ni zgolj nastop Laibachov, kot mislim, da marsikdo pričakuje.

In še moj osebni zaključek: Ni naključij!  Ko se stvari takole začenjajo povezovati ima človek dve možnosti. Ali sklene, da je vse skupaj nepomembno in temu ne posveča pozornosti, ali pa postane pozoren, se poglobi, definira povezave, se iz tega nekaj nauči in morda celo zajaha val. S tem se povežem nazaj h Kunderinemu plesalcu in nadaljujem z Nietzsche-jem, ki se mi je včeraj tako lepo povezal v kontekst in s tem dal precej realno upanje, da zame še ni prepozno ;). No pa saj vsi vemo, da to ni bil Nietzsche, ki bi mi pomignil z groba… Možnost si dajem sama.

»In nekoč sem hotel plesati, kakor nisem še nikoli: hotel sem odplesati čez vse nebo. Samo v plesu znam izraziti prispodobo najvišjih stvari- in tako mi je najvišja prispodoba obtičala v udih neizgovorjena!« (Friederich Nietzsche, Also sprah Zarathustra)