Članek
Pripadnost vs. življenje
Objavljeno Feb 11, 2016

          

Lansko pomlad - poletje, sem imela srečo, da sem se pobližje seznanila z literarnimi deli Milana Kundere. Srečo pravim, ker navadno moja bralna značka poteka zelo nepredvidljivo. Ni nobenega pravila, niti priporočila, ki bi ga kdo ve kako upoštevala in tako se zgodi, da pač nekatere veleume odkrivam šele zdaj, pravzaprav za merila marsikoga, zelo pozno.

No, istočasno sem prebirala drugega avtorja, Jonathana Franzen-a, modernega ameriškega romanopisca, v katerega sem se naravnost zaljubila, zaradi njegovega, mojega prvoprebranega romana Popravki. In ker jaz kot jaz, navadno zapopadem avtorja, ki me impresionira, do te mere, da se mi zdi vredno po vrsti, eno za drugo požreti prav vse knjige, ki jih je napisal, se je letošnje poletje zgodil prav nenavaden bipolarni preplet Franzena in Kundere, kar je bilo po svoje zanimivo, ker gre po eni strani, vsaj kdo bi si tako mislil, za popolno nasprotje mentalitet, po drugi, pa globoko v sebi odkriješ, da gre za presenetljivo podobne reči, vprašanja,  misli…

 

Pripadnost. Razmišljam o pripadnosti. Tako o pripadnosti nekemu svetu, kulturi, mentaliteti, nazorom, principom, kot na kraju krajev same sebi.

Ljudje se vse prevečkrat zatekamo v lažna zavetja pripadnosti, da bi pregnali tisto osnovno tesnobo, ob zavedanju  unikatne osamljenosti posameznika, ki izvira iz neopredeljenega bistva človeka- duše. Recimo, ko prebereš roman, ki ti je po vsebini morda blizu, se zlahka sklicuješ  na to, da je avtor romana Slovan kot ti in Slovani posedujemo neko skupno slovansko melanholijo in grobost razmišljanja.... Pa čeprav v resnici nisi nikdar maral svoje "slovanske" krvi. Celo kategorično si jo zanikal in ovrgel s  teorijo o Venetih (ki si jo kasneje prav tako ovrgel )in označil za politično propagando socialističnega sistema. Lažje je biti del nečesa večjega, kot biti zgolj osamljeni človek, ki se je približal hladni, obči resnici. Kajti resnica morda res človeka osvobodi, po drugi strani pa ustvarja osamljenost ter odpira enormno praznino, s katero je treba znati, sicer te použije in izprazni vsake človeškosti. Kakorkoli, tudi človeškost je pripadanje. Za absolutno svobodo, pa vedno plačaš najvišjo ceno.

Nedolgo nazaj sem se z nekaj ljudmi, ki so tvorili precej raznoliko skupino različnih karakterjev, verjetno pogledov, pa tudi življenjskih stilov, pogovarjala o samostojnosti. Pač tema je nanesla. In sem se zalotila kako govorim o tem, da je zame največja življenjska želja, da bi se nekoč lahko popolnoma umaknila od tega sveta. Da bi bila neodvisna. Popolnoma. Sončni kolektorji, črpalke, deževnica, svoja zemlja, nekaj živali in pa seveda delo, ki ga bi opravljala za svojo dušo in si ga pogojevala sama. Utopično, kot se morda sliši… Presenetila me je reakcija soudeležencev pogovora. No, ne ravno reakcija, ampak pogled. Strah. Zakaj nas je ljudi tako strah neodvisnosti? Ali ne bi bilo lepo, če bi se lahko enostavno odtrgal? Odtrgal in prišel nazaj, ko bi sam začutil potrebo?

No zame je bilo dolgo obdobje vsestranske odvisnosti, po katerem sem preklopila direktno v zavračanje odvisnosti od česarkoli. Zame so to življenjsko pomembne reči. Tako se lahko zares počutim živa, se poznam in poskušam živeti. Videti resnico za vsako ceno.

 

Zakaj sem tole razpredanje začela ravno z literaturo? 

Takšno romanopisje skozi fikcijo odpira avtorjevo razglabljanje o svetu, pripadnosti, prepletenosti, smrti, bolečini…. Osebe, ki jih ustvarja, so koncentrati, s katerimi želi bralcu posredovati prototip sodobnega človeka, njegove blodnje ter sporočilo. V smislu, kako nepomembno in brez smisla je oklepanje normalnosti in lastnih traum pri stikanju z ostalim. So osnove in so produkti življenja...

Poznam veliko ljudi, ki sicer ustvarjajo lepe stvari, besede, slike, pa vendar se oklepajo nekaterih, meni osebno, romantičnih poz. Ali so post soci levičarji, ker so bili za časa komunizma še premladi, da bi dejansko dojeli pomanjkanje duše v le- tem, kar se mi zdi še zlasti romantično opredeljevanje samega sebe… V rahlo ponošenih oblačilih, z obveznim »tobačnim« zvitkom v roki in glavo v oblakih, ali pa so nekakšni neointelektualci, to je šele lepota…. Z metlami v riti, na vsaki pasji procesiji, udeleženci kulturnih dogodkov, vedo kaj se dogaja, so na tekočem tako s splošnim dogajanjem, najnovejšo literaturo, kot verjetno Slovenskimi novicami…. Pa se tega potiho sramujejo in niti sebi ne priznajo… Ko prideš v tako družbo, te gledajo zviška in ti dajo čutiti, da si kmetavzar, ker ne poznaš tega in tega in ker kategorično zavračaš njihove kroge…. Ah…. Jaz pa se nikakor ne morem opredeliti in identificirati z ničemer drugim, kot zgolj z lastno mislijo…. Ki pa je tako vražje spremenljiva. In prav je tako. To ji voljno dopuščam, z upanjem, da me bo kdaj kam popeljala. Po pravici povedano pa... Od kar pomnim nisem razen primarne familije, nikamor pripadala. Razen z nekaj posamezniki, no če lahko to da z nekom pripadaš, sploh daš v isti kontekst. Vedno sem se počutila drugačno, kar je bil povod za številne bolečine.

Očitno sem dovolj narcisoidna, da mi takole napisane besede, objavljene, ko tako lepo migetajo (gre za mikromigetanje) z zaslona, vzbujajo zadostno zadovoljstvo, da pri tem vztrajam.  In hkrati tudi sama zase ustvarjam različne koncentrate, za katere upam, da bodo kdaj dovolj zaživeli, da bodo ugledali literarno luč. Če pa ne, pa ne. Smisel vsega skupaj je v občutku, ki mi ga to daje. Temu se reče življenje…. Menda :).

 

 

“Fiction is a solution, the best solution, to the problem of existential solitude"

― Jonathan Franzen, The Corrections