Nespečnost. Utonem v dremež in postane neudobno. Manično se obrnem in spustim zrak iz pljuč. Pogledam predse. Tema. Obrisi tako znane mi sobe. Gledam.  Bolščim. Polašča se me čudne vrste sproščenost. Potem pa se od nekje priplazi ono. Vsaj mislim da se, ali pa pač prileti. Preseneti me. Zagrabi me za noge in me dvigne v horizontalo, z glavo navzdol. Stresa me. Imaš dovolj, me vpraša brez glasu. V krču roki prepletem pod popkom in nemo zavpijem ja, ja. Prijem popusti. Pomežiknem. Prizor je isti. Tema. Znan kader, soba, dom. Dvom. In vendar čutim prisotnost. Brezoblično neorgansko bitje je tam z mano. Vrata omare z ogledalom so odprta proti meni. V grozi si pokrijem oči in se vprašam ali sem sploh budna. Ali spim? Če spim, bi se želela zbuditi, če sem budna se bojim zaspati, s tem, tukaj. Skeniram temo, da bi zaznala obris. Nič.

Če dobro premislim, še nikdar ga nisem videla. Le čutim ga. Prihaja že dolgo. Včasih minejo leta in pozabim, da me je kdaj obiskalo, potem pa se vrne. Z vso iskrenostjo si priznam, da sem ga morda nekoč, dolgo tega klicala sama. In se kesam lastne lahkomiselnosti. Ne vem kaj je. Vem le, da se vsakokrat, ko ga začutim, zbudim v krču brezglavega strahu. In takrat navadno prav po hinavsko molim k nekemu bogu, za katerega večino časa niti nočem vedeti. Takrat mu priznam vse kar želi od mene. Da sem angel, kurba, tatica, hinavka, preračunljivka ki se obrača z vetrom, pripravljena bi bila na vsako zaobljubo, le da me odreši tiste prisotnosti.

Včasih se ne morem premikati. Zveni mi v ušesih in med tem ko vpijem, mi iz grla brizga le tišina, ki mi para pljuča. Ono pa lebdi nekje nad mano, morda mi sedi na prsih. Premakni se! Krč. Premakni stopalo! Občutek nuje…. mukotrpno vzpostavljanje nadzora…. mali prstek… stopalo, noga. Iz sanj me butne, kot utopljenca na obalo. Še vedno ga čutim. Govorim si umiri se hudiča, samo sanjala si.

Treba je zajahati val, pravijo.

In bogme, sem ga zajahala. Preskakujem. Nosi me v tri krasne.

Hja. Bilo je dolgo obdobje ugodja, ni kaj. Tako dolgo, da sem mislila, da bo od slej naprej tako.

Zdaj pa, zajahala sem val smrti. Čigave? Pa ne lastne. Ne…. Kje. Jaz sem neumrljiva. Super woman. Ampak vse okrog mene trohni in razpada. No, ne…. Ampak meni se zdi tako.

Ljudje, živali, ljubljeni, nekoč ljubljeni, zgolj znani, obolevajo.  Pljuvajo, ščijejo kri. Dobesedno.  Sliši se dekadentno, znak bede in razkroja, grozljivo, nenaravno….Ja. Za enkrat. Jutri se lahko pripeti meni, tebi…. Koliko časa še? Jaz pa…. Z vsakim znakom smrti trpim. Vidim jih. Pa če je zares ali ni. Strah me je. Imam občutek krivde. Doživljam občutke, ki jih nisem leta. Pripadnost, zvestobo. Želela bi si biti uteha in skrb. Želela bi si prevzeti vajeti, kontrolo, usodo, obrniti, spremeniti… Pa ne morem.

Kontrola, kontrola, kontrola! Punči, če si boš priznala, da pač ne moreš vsega kontrolirati in če boš zaupala vesolju, bo vse lažje. Ampak zares zaupala. Se razlezla, raztegnila in spremenila v mavrico. Jajca. Roditelj v meni grebe. Po kom imaš to? Saj veš po kom.... Hja pa si rekla, da raje crkneš, kot, da bi šla po teh stopinjah....

Poslušam en in isti komad. Nič posebnega ni. Blues. Ni v besedilu, ni v glasbi… V njem je občutek nečesa znanega. Jokam. Jokam, jebemti! In obžalujem. Spominjam se. Čutim naveze. Doživljenjske. Ljudje…..ljudje smo ladje na pobesnelem morju. Konec koncu ni pomembno kam nas odnese… Povezave so tiste, ki ostanejo, golobi pismonoše, ki tkejo vezi med daljavami. Občutki, spomini… Zavračam definicije in forme. Občutek imam, kot, da sem v vezi z vsem. Neprekinjeno. Vsem tistim vakuumom kamor sem dajala svoje življenje, ljubezen, upanje, strahove, srečo, vznesenost, evforijo… Ali je to nenormalno? Ker vsakič sem se vrgla brezkompromisno, brez fig v žepu… Ali je nenormalno? Jebe se mi… tako čutim. Ljudje smo….zavozlani.  Ampak vezi so. Vlečejo solze, misli. Natikam si masko za ta svet, zakaj? Da bom sveža. Pripravljena na vse in še več… Vojak. Oklepnik. Punči, en malo je pa treba znat zobe stisnit! Tako je prav, tako mora biti! Kaj pa bom?

Kaj mi preostane? Jutri bom vstala? In potem? Kako lahko človek z dneva vdan, z dneva v dan gradi, postavlja, zastavlja na novo? Kot, da ne bi bilo nič drugače? Slonokoščena maska, srce diamant? Kako lahko človek zataji, pozabi na pošasti, ki jih je ustvaril z leti? Kako sploh spet kdaj mirno zaspi? Tako, kot je spal včasih, kot otrok?

Kako? Enostavno. Če si pameten pač to narediš. Evo stara. Tukaj smo. Vsi občutki lastne inteligence so zaman.