(Napisano natančno leto dni nazaj.)

Popraznično životarjenje. Ni krivo to, da sem po daljšem obdobju pričela z delom. Tudi novo leto ni nič krivo. Enostavno zagabilo se mi je vse skupaj. Večkrat se zgodi. Neizogibno je.

Informacijski overdose, traparije, ki krožijo po spletu in ostalih medijih…. Sem v fazi ko ne prenesem Facebooka in ostalih zadevščin, kjer sem v zadnjem obdobju pustila toliko časa. Hja. Doma sem bila več kot en mesec v kosu. Nisem imela kam sama s seboj. Ali res?

To, da sem se trenutno popolnoma izolirala od medijev in socialnih omrežij, se zdi neumno. Človek se ne more in ne sme izolirati od preostalega sveta. Ali je to res? In zakaj ne? Kako ne? Pa če čutim do vsega skupaj gnus? Če mi je kristalno jasno, da so novice, ki pridejo do nas, le zmanevriran medijski produkt, da je vsak komentar, klik, vsaka sekunda, ki jo zapravim za poslušanje tega nepomembnega balasta po radiu, oziroma televiziji, izgubljena minuta in prispevek k poneumljanju človeštva? Neke vrste tiha podpora takemu idiotskemu pranju možganov?

Zakaj ima toliko ljudi občutek, da mora tekoče dogodke komentirati? Zakaj misli, da njihov glas nekaj šteje? Zakaj ima občutek, da bo morda nekaj drugače, če se oglasi? In potem objavljamo, lajamo, bentimo, kritiziramo. Si preštevamo lajke in deljenja ter si pustimo, da nam spretno zastavljena socialna omrežja oblikujejo lažno samopodobo. Pridobivamo sledilce in hejterje ter se počutimo, da smo zato nekoliko manj pogrešljivi, če bi se po naključju dogodilo, da bi izginili. Predstavljajte si, da vas recimo, sredi popolnoma običajne poti od avtomobila, do vhoda v domovanje, sredi belega dne, udari strela z jasnega (Jebi ga, naključja se dogajajo). Nič se ne bi spremenilo. Postali bi del banalnega naslova v medijih, del ekscentrične, nenavadne novičke enodnevnice. Skratka, tako bi novička postali vi, fatalno, tragično naključje za vašo realnost, bi za vse ostale postalo ena od vrstic, stavkov ali slik, kakršne navadno pozabimo, v manj kot pol ure. Ljudje, katerih lajki in komentarji se zdijo tako pomembni, bi v roku dveh tednov pozabili, da ste kdaj obstajali. Dobesedno pozabili. U…fak, strela ga je udarila, bi rekli, dva dni bi se o tem pogovarjali, morda bi padla celo kakšna objava, nekaj lajkov, nekaj komentarjev, potem pa bi bilo, kot, da niste nikdar obstajali. Vi pa ste pustili, da so tako vplivali na mnenje, ki ga imate sami o sebi. Sranje. Pomislite zakaj niste več brali, ali pa hodili v naravo, dokler je bil še čas, ampak zdaj je prepozno. Mrtvi ste.

Začuda je očitno vse dobro, kakršnakoli pozornost že, ki jo ljudje dobijo, da le nekdo ve zanje. Pred časom, sem se z urednico časopisa za katerega sem pisala, pogovarjala o njihovi spletni strani. Pojasnjevala mi je, kako deluje. Več klikov je, več denarja dobijo od sponzorjev. »Tudi če te sovražijo, je dobro!« je rekla. »Vsak klik šteje. Če te sovražijo, te klikajo.«
Se pravi, več klikov imam več veljam? Tudi če klikajo hejterji? Oziroma, dobro je, da me sovražijo? No, ja. Saj razumem, kako delujejo manjvrednostni kompleksi, zavist in nevoščljivost, pa vendar…. Po kmečki logiki naj bi bilo s človekom, ki ga sovraži veliko ljudi, nekaj narobe. Pa ni nujno. Ne, sploh ni nujno.

Naredila se bom pametno, zanalašč in napisala kako vidim to, kar se dogaja na raznih socialnih omrežjih.

Recept za pridobivanje hejterjev (če si ženska, ker sem pač ženska):

– Za profilno sliko uporabi najlepšo fotografijo, kar jo premoreš (če je možno seksi), pri večini ženskah boš dosegla to, da ti bodo vsaj nevoščljive. Recimo desetim procentom se boš s tem trajno zamerila, saj jih bo zbodlo direktno v njihovo, že tako zavozlano in popačeno samopodobo, ki ni razumljiva niti njim samim, kaj šele komu drugemu, drugih deset procentov, pa te bo od trenutka objave naprej ignoriralo. Sicer te bodo obdržale na listi prijateljev, saj veste, če bi vas vrgle dol, bi izpadlo preveč drastično, delale pa se bodo, da več ne obstajate. Ne bo več komentarjev, ne lajkov. Tretjih deset procentov, vas tako in tako nikoli ni upoštevalo, ali pa se jim je od nekdaj zdelo, da nekako ne spada med ljudi vašega kova in bi zatorej vam namenjen lajk, deloval zanje kar nekako neprimerno. V njihovi listi prijateljev ste zgolj za številko. Število prijateljev šteje! Konec koncu je to neke vrste pokazatelj socialnega statusa in družabnega življenja. Kdo so vaši prijatelji in koliko jih imate, namreč.
Kar jih ostane, žensk, vam bodo pokazale, da ste jim všeč. Možnosti so tri: Zmešane so kot vi, svoje podstrešje imajo »pošlihtano« do te mere, da se ne počutijo ogrožene s strani ženske, ki dobro izgleda, zato, ker dobro izgleda (če seveda dobro izgledate), ali pa so lezbijke.

– Nikoli ne objavljal banalnih ali trapastih reči. Trudi se biti avtentična in natančna. Vsebino, ki jo komentiraš preberi dobro in nikdar iz inata ne vztrajaj pri svojem, zgolj zato, da bi imela zadnjo besedo. Ljudje bodo rekli, spet pametuje. Za nekaj se ima. Koga pa briga. In ti boš pisala in komentirala, prepričana, da s svojim mnenjem nekako prispevaš k splošni kolektivni zavesti, med tem ko te bodo, virtualni prijatelji, ki jih v resnici sploh ne poznaš, opravljali. Namesto, da bi šla ven na sprehod, ali nekaj konkretno, konstruktivno naredila zase, boš ure in ure prebila pred ekrančkom formata 50 krat 25, se trudila razumeti mehanizem teh ljudi, njihove kritike, ki se ti zdijo krivične, neskončno neumnost in brezsmisel vsega skupaj…. Življenje pa bo teklo naprej. Much to do about nothing.

– Če ustvarjaš, če si kreativka, poizkusi narediti nekaj izvirnega, nenavadnega, novega. Če ti bo uspelo in če boš to delila na spletu, se bodo našli ljudje, ki te bodo popljuvali. V nasprotju z vsako logiko in naivnim pričakovanjem, je svet pač tako narejen. Od nekdaj se je zaviralo razvoj, namesto, da bi se ga vzpodbujalo. To pa lahko pričakuješ zlasti, če se izogibaš, da bi bila del raznih »umetniških in intelektualnih« krogov, ker si ne želiš biti pod vplivom nikogar in ker si želiš nekam - če kam, prilesti izključno s kvaliteto svojega dela. Bali se bodo, ker si drugačna, ker te ne poznajo in ker ne vedo kaj lahko od tebe pričakujejo. Zakaj bi delila svoje delo na spletu? Deli kvečjemu misli, ne pa ustvarjalnega dela. Ukradli ti ga bodo, ali pa vsaj poteptali v poden. Ti pa boš to, kritična kot si, usmerila vase in si pustila vzeti iskrico. V resnici vedno sama čutiš kdaj je dobro. Verjemi si.

Zdaj naj me pa še kdo vpraša zakaj se mi vse skupaj gabi. Zato, ker nihče ne razmišlja. V teh virtualnih okoljih smo se zataknili, kot v živem pesku. Bolj brcaš, bolj se pogrezaš. Nihče ne razmišlja o tem, kakšno vlogo igra v vsem skupaj. Kako določene stvari, izražene, oziroma deljene prek spleta, vplivajo na posamezna življenja. Kako internet vpliva na naše osebno življenje. Kakšna zabloda je vse skupaj in kako daleč od tistega, kar naj bi človek živel. Vsaj jaz čutim, da smo bitja, ki naj bi živela prosto, ne pa privezana z žicami in nevidnimi povezavami. Človek…. Kje je tvoj smisel za humor in barvitost?

Razmišljam o realnosti te generacije in te družbe. Umetna je. Science fiction in progress. Virtual reality. Matrica. A se motim? Če že ne visimo na internetu in če ne spremljamo medijev, si pa pustimo vsiljevati način življenja, miselnost, občutke in družbo. Trudimo se biti taki kot vsi ostali. Sprejemljivi. Vklaupljeni. Če si drugačen si vedno sam. Igramo, da smo zadovoljni. Objavljamo neumne citate, kot na primer, do whatever makes you happy. Vraga, makes me happy! Tudi heroin v žilo bi me naredil happy in še marsikakšna tabletka, ali kakšna druga reč, ki je rajši ne počnem, saj še vedno mislim, da je napredek možen le z vztrajnim delom na sebi. Deloma tudi sreča.
In pri vsem tem pehanju za občim javnim priznanjem, pozabljamo na prvo in poglavitno zadevo. Najprej priznati sami sebe. Sprejeti se, do zadnje celice, tudi če si drugačen. Globoko v sebi dobro vemo, da nas, nič ne prepriča, če se o tem ne prepričamo sami. Veste, a ne? Veste, da računalnik tega namesto vas ne bo naredil? Tudi internet ne. Niti tistih 865 prijateljev na Facebooku.

Naj končam z mislijo o svobodi. Ni prvič, da jo omenjam v svojem pisanju. Čutim, da smo namesto, da bi se z lastno evolucijo približevali pojmu osvobojenosti, bolj in bolj vpeti in oslepljeni.

“Svobodni smo v vsem, le v svobodi ne.”
Jean-Paul Sartre