Nemir, vseprisotni, nenehni nemir. Statika. Dogajanje na drugi, očem nevidni ravni, nenehno, ponavljajoče se.

Oblaki, ki divjajo po nebu, se zaletavajo in izgubljajo en v drugem, oblike, ki premagujejo ena drugo in se razblinijo v meglicah. Nanje sije luna ter jim daje pomirjujoče zlovešč videz. V tem relativnem nemiru najdem uteho. Ekstatičnost. Dokaz nečesa višjega.

Majhna deklica sem in vozim se v avtomobilu, v katerem od odraslih puhti dobro znan in domač mi vonj, po izdihanih alkoholih. Peljemo se iz gostilne, kjer so odrasli malce popijančevali. Vsa sem vzhičena. Ti izleti so mi všeč. Na zadnjem sedežu se stiskam k očetovemu prijatelju slikarju in oba zavzeto buljiva v veličastno nočno nebo, ki se širi na vse strani vidnega polja, tam kjer ga ne prekine obris avtomobila ali glav mojih staršev.

»Na kaj te spominjajo oblaki?« me vpraša.

Brez najmanjšega dvoma odgovorim »Na morje.«

Nekaj časa je tiho, neučakano pričakujem njegov odgovor.

»Res je.« Pravi. »Popolnoma prav imaš.«

Počutim se pomembno.

Razburkano morje. Valovi brutalno butajo ob skalnato obalo in se penijo. Če si pozoren, v zraku lahko zaznaš vodo in sol. V moji domišljiji je zrak poln morske pene. Nad njim pa nemirni oblaki obsijani z luno, katere odsev je odslikan na vodni površini, ko se le ta toliko umiri, da privzame vlogo ogledala. Le za trenutek, potem pa spremeni teksturo in slika se v milijone odbojih preslika v vse mogoče kotičke večnosti. Morje in bežeči oblaki, oblaki in morje. Tako na nebu, kot na Zemlji. Zrcalna slika večnega nemira. Nemirna kapljica, na peščenem zrnu, obdana z vodno disperzijo, izgubljena v neskončnosti, kjer ni nikoli miru.

Če bi človek zamrznil kader, bi dobil statično podobo dogajanja. Trenutek miru. Delček spomina. Nekaj, kar razburka čute, kar na dan potegne vonj, vid, sluh, občutek. Opomnik, nič več.

Včasih gledam veter. Ne vidim ga zares. Vidim pa drevesa, grmovje in trave kako se premikajo. Vsaka bilka, vsak list valuje z njim. Več tokov je. Več smeri zraka. Vsaj po videzu sodeč. Če bi se pretvarjala, da se spoznam na vetrove, bi rekla morda vzgonski veter in še vsaj dva vzporedna tokova, ko takole sedim zamaknjena na verandi. Poletje je. Večeri se. Vse valuje. Vse je v vsesmernem gibanju. V tistem momentu razumem impresionista, ki bi si prizadeval naslikati ta trenutek. Nekaj, kar bi bilo verjetno videti kot nepovezana, nelogična in nerazumljiva podoba. Ujet v večnosti. Včasih si želim, da bi za svoj izraz obvladovala več sredstev. Pa jih ne. Po drugi strani pa…. Čemu? V čem bi bil smisel? Za doseg obče nerazumljenosti ali samozadostno potrditev obstoja? Ali ni dovolj, da sem nema priča vsemu temu?

Besede…. Preden zaspim se mi porajajo, ožvijo. Povežejo se s spomini in včasih na neznosno lep način povedo nekaj, kar bi si sama zaželela povedati. Včasih mi uspe, da jih ulovim, zajaham kot divjega vranca - ime mu je Avalon-  ki me z nemirnim galopom in brbotajočo se krvjo, nese v stvaritev nečesa. Če sklonim glavo in mu jo naslonim na topel vrat, čutim zamolklo utripanje in bučanje. Nemir…. Absolutni, relativni nemir.

Včasih odpiram usta. Pririnejo se na dan. Kljubujejo razumu in z lahkimi krili opletajo po pretesnem prostoru. Večinoma me ljudje prazno gledajo. Ali se jim zdim čudaška, ali pa se jim zdijo moji stavki nerazumljivi. Nepomembni. Prezahtevni za razmislek. Dolgočasni, neumni. Poznam vse te poglede. Vsak izraz na obrazih. Prepoznam misli, ki se vljudno skrivajo in vizualiziram sama sebe, kako pljuvam po njih. Ko ti nekdo sicer dopusti kaprico, ampak v resnici le čaka, da se boš naveličal. Naj ji bo, na račun njene siceršnje simpatičnosti. Zaželim si, da bi govorila le še v verzih. Da bi pozabila brezkrvnost in nosila dušo na živčnih končičih. V mislih pljuvam, opletam, razbijam okvir, verigo, predal, matrico…Ah, nemir…. Agresija… Krvoločnost… Pila bi jim toplo kri. Toplo kri brezkrvnim bitjem in jo izpljunila nazaj v njihov dolgočasni obtok. Obogateno s suhim zlatom spoznanja. Ah, domišljija…. Ah, božja stopinja v brezbožnem človeku…. Ah….

Na srečo so tudi redki ljudje, ki lahko ulovijo moj trenutek, moje srce in mojo misel. Večno jim bom zvesta. Vse ostalo pa…. Svet zame ne obstaja. Ne tak, ne Njihov. Živim v pozlačenem milnem mehurčku, ki sem ga sama skovala. In je moj. 

Moj je, moj je, moj…. Moj svet, moj okus, moj sluh, moj vonj, moje niti, moja ljubezen, moj srd, moj sok življenja, moja edina možnost, moja največja in najvrednejša stvaritev.

Ujeti trenutek in stvaritev…. Soustvarjati…. Kajti stvaritev te stvari in ne obratno. In v primerjavi s tem…. Nič drugega ni pomembno.

Zatorej, dragi domišlijski impresionist… 

Cenim te. Razumem te. Prav imaš. Bližje Tistemu si, kot si mislijo.