Nemir skozi milni mehurček

OddajLiza Whiteapple, dne 2016-01-05 ob 13:12:20

Nemir, vseprisotni, nenehni nemir. Statika. Dogajanje na drugi, očem nevidni ravni, nenehno, ponavljajoče se.

Oblaki, ki divjajo po nebu, se zaletavajo in izgubljajo en v drugem, oblike, ki premagujejo ena drugo in se razblinijo v meglicah. Nanje sije luna ter jim daje pomirjujoče zlovešč videz. V tem relativnem nemiru najdem uteho. Ekstatičnost. Dokaz nečesa višjega.

Majhna deklica sem in vozim se v avtomobilu, v katerem od odraslih puhti dobro znan in domač mi vonj, po izdihanih alkoholih. Peljemo se iz gostilne, kjer so odrasli malce popijančevali. Vsa sem vzhičena. Ti izleti so mi všeč. Na zadnjem sedežu se stiskam k očetovemu prijatelju slikarju in oba zavzeto buljiva v veličastno nočno nebo, ki se širi na vse strani vidnega polja, tam kjer ga ne prekine obris avtomobila ali glav mojih staršev.

»Na kaj te spominjajo oblaki?« me vpraša.

Brez najmanjšega dvoma odgovorim »Na morje.«

Nekaj časa je tiho, neučakano pričakujem njegov odgovor.

»Res je.« Pravi. »Popolnoma prav imaš.«

Počutim se pomembno.

Razburkano morje. Valovi brutalno butajo ob skalnato obalo in se penijo. Če si pozoren, v zraku lahko zaznaš vodo in sol. V moji domišljiji je zrak poln morske pene. Nad njim pa nemirni oblaki obsijani z luno, katere odsev je odslikan na vodni površini, ko se le ta toliko umiri, da privzame vlogo ogledala. Le za trenutek, potem pa spremeni teksturo in slika se v milijone odbojih preslika v vse mogoče kotičke večnosti. Morje in bežeči oblaki, oblaki in morje. Tako na nebu, kot na Zemlji. Zrcalna slika večnega nemira. Nemirna kapljica, na peščenem zrnu, obdana z vodno disperzijo, izgubljena v neskončnosti, kjer ni nikoli miru.

Če bi človek zamrznil kader, bi dobil statično podobo dogajanja. Trenutek miru. Delček spomina. Nekaj, kar razburka čute, kar na dan potegne vonj, vid, sluh, občutek. Opomnik, nič več.

Včasih gledam veter. Ne vidim ga zares. Vidim pa drevesa, grmovje in trave kako se premikajo. Vsaka bilka, vsak list valuje z njim. Več tokov je. Več smeri zraka. Vsaj po videzu sodeč. Če bi se pretvarjala, da se spoznam na vetrove, bi rekla morda vzgonski veter in še vsaj dva vzporedna tokova, ko takole sedim zamaknjena na verandi. Poletje je. Večeri se. Vse valuje. Vse je v vsesmernem gibanju. V tistem momentu razumem impresionista, ki bi si prizadeval naslikati ta trenutek. Nekaj, kar bi bilo verjetno videti kot nepovezana, nelogična in nerazumljiva podoba. Ujet v večnosti. Včasih si želim, da bi za svoj izraz obvladovala več sredstev. Pa jih ne. Po drugi strani pa…. Čemu? V čem bi bil smisel? Za doseg obče nerazumljenosti ali samozadostno potrditev obstoja? Ali ni dovolj, da sem nema priča vsemu temu?

Besede…. Preden zaspim se mi porajajo, ožvijo. Povežejo se s spomini in včasih na neznosno lep način povedo nekaj, kar bi si sama zaželela povedati. Včasih mi uspe, da jih ulovim, zajaham kot divjega vranca - ime mu je Avalon-  ki me z nemirnim galopom in brbotajočo se krvjo, nese v stvaritev nečesa. Če sklonim glavo in mu jo naslonim na topel vrat, čutim zamolklo utripanje in bučanje. Nemir…. Absolutni, relativni nemir.

Včasih odpiram usta. Pririnejo se na dan. Kljubujejo razumu in z lahkimi krili opletajo po pretesnem prostoru. Večinoma me ljudje prazno gledajo. Ali se jim zdim čudaška, ali pa se jim zdijo moji stavki nerazumljivi. Nepomembni. Prezahtevni za razmislek. Dolgočasni, neumni. Poznam vse te poglede. Vsak izraz na obrazih. Prepoznam misli, ki se vljudno skrivajo in vizualiziram sama sebe, kako pljuvam po njih. Ko ti nekdo sicer dopusti kaprico, ampak v resnici le čaka, da se boš naveličal. Naj ji bo, na račun njene siceršnje simpatičnosti. Zaželim si, da bi govorila le še v verzih. Da bi pozabila brezkrvnost in nosila dušo na živčnih končičih. V mislih pljuvam, opletam, razbijam okvir, verigo, predal, matrico…Ah, nemir…. Agresija… Krvoločnost… Pila bi jim toplo kri. Toplo kri brezkrvnim bitjem in jo izpljunila nazaj v njihov dolgočasni obtok. Obogateno s suhim zlatom spoznanja. Ah, domišljija…. Ah, božja stopinja v brezbožnem človeku…. Ah….

Na srečo so tudi redki ljudje, ki lahko ulovijo moj trenutek, moje srce in mojo misel. Večno jim bom zvesta. Vse ostalo pa…. Svet zame ne obstaja. Ne tak, ne Njihov. Živim v pozlačenem milnem mehurčku, ki sem ga sama skovala. In je moj. 

Moj je, moj je, moj…. Moj svet, moj okus, moj sluh, moj vonj, moje niti, moja ljubezen, moj srd, moj sok življenja, moja edina možnost, moja največja in najvrednejša stvaritev.

                             

Ujeti trenutek in stvaritev…. Soustvarjati…. Kajti stvaritev te stvari in ne obratno. In v primerjavi s tem…. Nič drugega ni pomembno.

Zatorej, dragi domišlijski impresionist… 

Cenim te. Razumem te. Prav imaš. Bližje Tistemu si, kot si mislijo.

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
6
kostin mozeg
3
Jan 06, 2016
Ni me uspavalo, temveč dalo nek čut domačnosti, prijetnosti. Tak topel.
Kot prasketanje ognja v kaminu, duh po čaju.
#6
Liza Whiteapple
2
Jan 06, 2016
Kostin mozeg, me veseli, če res tako deluje :). Ni bilo pa mišljeno kot uspavanka :P. Siiigh... Kakorkoli, veseli me, da vzbudi domišljijo.
#5
kostin mozeg
2
Jan 06, 2016
Neverjetno kako pomirjujoče deluje tole tvoje razmišljanje o nemiru. Morda ker je občutek znan? ker ti ga je uspelo orisati na način, ki človeka poleže in mehko pokrije? Ali pa ker sem si ustvaril sliko vranca, ki nekje čez obzorje nemo topota s kopiti in lomi oblake na drobne bele kosmiče ...
#4
Liza Whiteapple
2
Jan 06, 2016
https://www.youtube.com/watch?v=-gx02y5XcWY

Na-a ;). Ljubše so mi zares težke barve. Nazadnje sem vrgla na platno težak akril in je bilo slučajno ravno nemirno morje....med drugim. Tako da... To včasih storim :). Med tem so pa pač zgolj besede, ki jih valjam sem in tja.

Smak - Mozda imam vremena - (Audio 2012) - YouTube

Label: HIFI Centar Zabranjeno svako kopiranje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Music: lyrics: A
#3
štulič ;)
3
Jan 06, 2016
Ti te_mala,) bi morala te, ejdetske predstave vreči na platno in to, s težkimi akvareli!

Ooo, tud' j'z vidim v nebu morje sploh, ko se voziš v ranem jutru proti vzhodu in vidiš tam v nebi daleč, svoj zaliv...

(Noč. Noč je strašljiva ko je popolni mrk. ;) https://youtu.be/nz43bWKrZIw :/

Santana - Eternal Caravan of Reincarnation - YouTube

The first song from 1972's jazz/rock Caravanserai penned by Tom Rutley, Neal Schon, and Michael Schrieve with some great
#2
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2016-01-05 13:12:20 (Jan 05, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
maj 2020
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj