Ni mi v navadi, da bi pisala praznične ali predpraznične zapise. Ne vem zakaj, ampak vsakokrat sklenem, da bom ta del doživljanja, ohranila zase. Pa bom naredila izjemo.

Letošnji konec leta, je v vseh pogledih porazen. Človek ne ve več kam bi se obrnil, pa se raje več sploh ne obrača. So stvari, pri katerih čutim, da se moram oglasiti, pa spet druge, večina njih, na katere sploh več ne reagiram. V domišljiji sem si spletla ogromen koš, kamor mečem vse vkup. Leve, desne, sataniste, razne lobije, pedre, lezbijke, domnevne sodomiste, pedofile, begunce, agresivce, nestrpneže, človekoljube, milijone nepomembnih glasov in čistih energijskih izgub… Ja. Včasih je bolje, da se človek odloči, da z vsem tem noče imeti več opravka. Ne trdim, da marsikatera od teh stvari ni pomembna, pa vendar. Pride čas, ko je bolje za vse, če se zadevam pusti naravno pot. Čudila sem se, da niti predvolilni molk ne pomeni kaj dosti…. No jaz bi uvedla še povolilni molk. Tak dolgotrajen. No, jaz bi bila verjetno dikator. In to dober. To pa ni preveč demokratično, jelda?

Ljudje dragi, tukaj so prazniki. Pač, simptomatično, kot to je za to obdobje- tudi glede teh smo zelo razdeljeni. Eni praznujejo predvsem božič, drugi zgolj novo leto… Vsako leto slišim veliko vpitja na temo božiča in »krščanarjev«… Kar mi gre blazno na jetra. Pa ne, ker bi zagovarjala to, ali ono stran, pač pa zato, ker tega ne razumem. Božič ni zgolj krščanski praznik. Simbolično je povezan s solsticijem in novim začetkom. Praznovalo se ga je od nekdaj. Morda ne ravno na ta datum, morda nekaj dni prej.... Pa saj je vseeno. Rojstvo Jezuščka je simbol začetka, cela zgodba je opomin na strpnost. Nekakšen krog, ki smo mu nadeli pomen enega leta se obrne, obrne se naravni cikel in začnemo znova. Periodično, z leta v leto. Dan se bo spet začel daljšati, sicer nas, vsaj upajmo, letos zima še čaka, ampak prevešamo se v nov začetek, v preporod in svetlejši del leta.

Sploh pa, ljudje potrebujemo praznike. Razdeljeni kot smo… Kdo ve, če bi se družine tudi brez njih sploh še zbirale, če bi ljudje sploh še preživljali čas s tistimi, ki jih je lažje pozabiti, kot pa si vzeti čas zanje. Prazniki, pa kolikor se to že obupno sliši, nas na nek način v to silijo. Zato prosim vse tiste, ki kategorično zanikajo božič in vsakoletno objavljajo zaničevalne tekste na ta račun… Dajte prosim mir. Seveda, veseli december posvojijo prav vsi…. Zakaj le? Izgovor za pijančevanje in odpiranje ventilov? Pa saj je prav tako. Nič ne rečem. Ljudje preganjamo temo na najrazličnejše načine. Vsakemu svoje. Saj boste imeli priliko, da se boste za novo leto znebili vseh petard in raket, za katere ste zapravljali denar, božič pa pustite tistim, ki jim to nekaj pomeni, zaradi tega ali onega razloga.

Sama imam zelo lepe spomine na božični večer, pa čeprav se ga za časa mojega otroštva ni praznovalo v tej meri. Takrat se je te reči skrivalo, če si želel obdržati sistem na svoji strani.

Mati je kuhala, pospravljala in že vsaj dva tedna prej pekla piškote, običaj namreč pravi, za vsak mesec v letu ena sorta, z očetom pa sva šla v hosto po mah, za travo in grmovje jaslicam, ki sem jih naredila vsako leto. Pod smrekico, ki je morala biti večja od mene, sem ustvarila celo pokrajino. Z drevesi, hribčki, dolinicami, potočki, kamenčki…. Otrok ne razmišlja kaj dosti o pomenu vsega tega. Ko pomislim na božič, se spomnim teh stvari. Dišav v hiši, vonja po svežih piškotih in kadilu, pokojne stare matere, ki je malce nagnjena, z nasmehom na obrazu in rokama sklenjenima v naročju, sedela na svojem stolu in se veselila praznika kot otrok, očeta, ki je na spremljavo božične klasike popeval pom, pom, pom, ali pa dirigiral navideznemu orkestru :). Naučili so me, da se je treba za mir v družini truditi. Še zlasti na ta večer. Vsak je malce popustil in pri tem sodeloval. To mi je ostalo. In naučila sem se tudi tega, da ni vse kar je »krščansko«, pa kakršenkoli mentalni ovinek, sem glede lastnega verovanja ubirala, oziroma ubrala v letih svojega odraščanja, nujno slabo. To je moja tradicija. To je tisti delček, tista lepota, tisto doživljanje, ki bi ga rada prenesla na svoje morebitne potomce.

No, danes pa (tudi jaz) pospravljam. Po običaju. Malce pospravljam stanovanje, malce podstrešje. Odstranjujem prah, navlako, odstranjujem negativne misli.

Torej, kaj sem hotela povedat? Dajte si mir. Uživajte praznik, ne glede na to kdo v kaj verjame. Mislim, da so časi taki, da bomo morali stvari zastaviti malce drugače… No vsaj upam, da bo čim več ljudi prišlo do takega zaključka. Želim vam čudovite, mirne, mehke praznike, veliko nove energije in čisto nov začetek!

P.S. Pripenjam Schubertovo Ave Marijo.... Za spirit. :) In v dokaz temu, da se ne oziram na nobena trapasta načela.