Danes me je pa do kraja zvilo. A veste tisto…. Skoraj filmsko. Podivjano srce, bolečine v želodcu, ne moreš jest, ne moreš spat, skratka, ne moreš živet. Ja, ja. Imam situacijo, o kateri ne bom pisala in se počutim popolnoma nemočno, zaskrbljeno in nepopisno nervozno. Tako pač pride, če imaš nekaj-nekoga grozno rad in se mu godi nekaj slabega, če nekaj noči zaporedoma ne spiš, če nimaš odgovorov… A ne?

Skratka, zakaj sem se sploh spravila tole pisat? Niti ne, da bi pumpala samo sebe, ampak mogoče komu kdaj pomaga. Ljudje smo trapasti. Ko desetkrat slišimo »saj bo«, si mislimo, »v rit si zatakni ta tvoj saj bo« in se zapremo. Nihče nas ne razume, kako bi le? Nihče nam ne more pomagat, govorjenje o problemu je le še naporno in prav nič pomirjujoče….  Slišiš svoj glas, svoj dolgočasen in zamorjen glas, ki razlaga ene in iste stvari…

Čaki malo… A jaz zdaj pišem o ljudeh na splošno, ali o sebi? :D

Torej, po neke vrste rahlem živčnem (ne bom rekla zlomu, ker bi bilo pretirano) kolapsu, oziroma sredi njega, ko nisem več mogla prenašat same sebe, se vprašam kaj mi je storiti. Včeraj, sem pravici na ljubo že imela bližnji stik z pomirjevalom. In sem ga tudi pozaužila, da sem lahko zaspala. Sem ga nafehtala pri očetu - in ne, ne bojte se zame, tega načeloma ne počnem in nimam recepta zanje :). Zato (logično), sem se danes spet poigravala z mislijo - ti, a ne bi blo fino- ker dejansko, to vam lahko povem, po pol tabletke - pol problemov izgine. No, ne izgine. Ne režejo več. Kot bi bil recimo flegmatik (če si sploh prav predstavljam kdo ali kaj je to). Lažje prenašaš karkoli. Lažje zaspiš.

Pa se vprašam: Kaj, draga moja, ti že ponavadi počneš v takihle situacijah? A se spomniš? In potem seveda, se mi hitro zvrstijo slikice. Prva so brokatne vaje, druga tai chi - vraga pa saj ga nikdar nisem trenirala zgolj zaradi tega, da bi pač imela en hobi. Včasih, ko je bilo na treningih težje, ko sem začenjala, sem dobro vedela zakaj. Ker sem tisto nekaj zelo čutila. In tretja :)…. To vam prihranim za konec.

Brokatne vaje, v ozadju neka indijska molitev, ki mi je blazno všeč (ma ja, sliši se šanti, ampak glasba je glasba in ta me je znala pomirit, ko sem bila v največjem dreku), švicam nekaj, kar sploh ne diši (če lahko temu rečeš diši) po meni. Te vaje so močne. Tresem se in smejem sama sebi. Potem tai chi. Kratka forma, dolga forma. Vse skupaj dobro uro. Počutim se znatno, znatno bolje. Nervoze skoraj ni več. Skoraj.

Nato pa naredim tisto. Leden tuš. Brez opozorila, brez privajanja na temperaturo. Reset. Vpijem. Moji sostanovalci verjetno mislijo, da se mi je dokončno odrolalo :). Vroča voda, spet ledena. Knajping. Ugotovim, da sem jebeno razvajena.

Kaj, ljudje božji, pomeni mrzla voda? Namreč, kar z nekaj ljudmi sem se pogovarjala o blagodejnem učinku le-te. Mislim ledene vode. In krioterapije. Vedno sem v to verjela, ker se mi to, kar se zgodi po taki temperaturni spremembi, na nekem celičnem nivoju, zdi tako enostavno in logično, da ne vidim nobenega smisla za dvom ali odpor, zgolj zato ker bi lahko zvenelo šanti. Rusi že vedo. Pa Skandinavci prav tako. Ampak, a veste kaj? Nihče od modrovalcev tega ne počne. Pravijo da je tu mač. Da brez prehoda iz tople v mrzlo ne gre, da je preveč brutalno. »Veš, jst ne maram mrzle vode. Tut na morju mam najraj, če ma vsaj 25.« O_O  A dejmo ga no srat. No, jaz sem pa očitno tisti norec, ki te stvari pač naredi, brez, da bi si dajala potuho. Že itak si jo včasih preveč dajem. Še enkrat vprašam. Ledena voda? Če je pa to problem, potem pa dobro razumem zakaj je na svetu toliko problemov… No, pravijo, da isti efekt dosežeš z blažjim električnim sunkom, vsaj ljudje, ki so ga doživeli, znajo poročati, da so se kasneje počutili kot resetirani. Reši marsikaj. Od srčnih, do mentalnih tegob. Pa vseeno… Mislim, da se ne bi elektrificirala. Zna biti, da bi se pri tem scvrla. Raje imam ledeno vodo.

No, tako. Rezultat je dosežen. Počutim se popolnoma prerojeno. Resno. Počutim se ok. Kar je včasih lahko velik dosežek. Ne vem ali je to to, lahko se zgodi, da se bo jutri ponovilo, ali pa danes ponoči, na to pač ne morem vedno vplivati. Ampak vsaj vem, da sem nekaj naredila zase.

Me pa vse tole danes napeljuje na eno prav zlobno misel. A veste…. Toliko zagriženih, nestrpnih, žleht ljudi je okrog nas…. Morda bi bil, ko bi si še kdo kdajpakdaj privoščil leden tuš, ta svet veliko prijetnejši. Tudi prst v vtičnico je varianta, a ne? Tako, za malo zbistrit glavo. Da ne bi?

;)