Članek
Odsotnost ....
Objavljeno Dec 09, 2015

Sedeti in gledati predse. Enostavno in brez kakšnega posebnega fokusa. Presedeti ure. Kaj pa delaš? Nič. Razmišljam. Ničesar ne potrebujem, nič mi ni, vse mi je, vse po malem.

Grozno čudno. To ni normalno. To ni ničemur podobno. Si depresivna? Ne. Niti najmanj. Vem kako izgleda depresija in to še zdaleč ni to.

Ja kaj pa potem? Kaj je to? To je prepuščanje. Izpuščanje, rekapitulacija. Ekstremna nedružabnost in intovertiran trenutek.

Zgodi se dan.

Začne se že pri tem, ko zjutraj prvič pogledam in se začenjam budno zavedati same sebe. Oddrsam v kuhinjo, kjer si raztreseno pripravim svoje jabolko, dva kivija in kavo, potem pa ravno tako raztreseno, napol spe, spotikajoč se, oddrsam nazaj dol, čez hausklajt navlečem bundo, se usedem na teraso in prižgem cigaret. Skoraj obvezno se mi zvrti in zebe me v rit.  

Vprašam se: Kje si ženska? Kje si? Kje stojiš? Stojiš, ali se premikaš? Bo šlo? Na kateri točki poti si? Si sploh še na poti, ali čepiš nekje v grmu zraven in sama sebi dopoveduješ, da ta grm pravzaprav raste na sredi poti?

Stvari se nadaljujejo prav po vsakodnevno in misel se malce zamakne, prisiljena v to, ker je procesor vpet v druga procesiranja, pa vendar ždi tam. Kje si?

Samozavest je beseda, ki narobe nakazuje tisto kar naj bi pomenila. Samozavedanje ni na noben način povezano z zunanjostjo. Ali močjo, oziroma tistim nekaj, kar ljudje označujejo s pojmom moč. Ali s  ponosom, pokončno držo, dostojanstvom, neustrašnostjo.

Kdo si? Koliko faktorjev tebe, je sploh v tem trenutku aktivnih? In koliko stišanih, zakritih, zamegljenih? Hrana, obleke, denar, internet, seks, moč…. Kdo si? Kje si?

Spustim si misel, ja misel, ne misli. Misel, ker je očitno ena sama, razvlečena. Dolga in intenzivna. In vendar se je skoraj ne zavedam. Vsaj ne več v smislu, da bi se pogovarjala sama s sabo. Brni v drugem taktu.  Mislim to misel in sedim. Sedim in gledam predse. Spuščam si muzike. Ojačevalce. Včasih na njih zaplavam. Ko me zmotijo, jih tišam.

Ko mi zvoni telefon, ga tišam, ko se mi oglasi dvom, ga tišam. Ko kdo poseže vmes, ga tišam. Ko mi kdo vsiljuje elemente, ki niso jaz, ga tišam.

Trudim se, nepretrgoma se trudim. Poizkušam. Za druge. Za harmonijo, za bilanco, za fino fajn in lušno. Zase pa... ? Kdo si? Kje si?

Votel zvok misli in votel dan. Odmevi. Kakšne volje si? Nisem volje. To ni volja. No je, ampak še zdaleč ne pomeni tega, po čemer me sprašuješ.

Spomnim se nedavnega pogovora z Raa-jem. 

»In kaj počneš, mislim tako na splošno?«

»Veliko sedim in razmišljam. Veliko kadim. Včasih kaj spijem, poslušam muziko.«

Vem, dobro vem, da resno misli. Sedi tam, zavit v oblak dima, gleda predse in ne pogreša nikogar. Našel je svoj mir. No, vsaj približek, vsaj nekaj s čimer se lahko zasilno zadovolji. In on dobro ve. Ni bil narejen za tako življenje, kot tudi jaz ne. Sanja o ladjah, o potovanjih, o motorju in vetru v laseh, o drogah, o davno pozabljenih občutkih? Ali res? Nekaterih občutkov nikoli ne pozabiš… Sanja o samem sebi.

To me včasih pomirja. Misel na sorodnost. In na to, da je on morda edina zares avtentična oseba, ki jo poznam. In na to, da je najin čas mimo, ampak je bil. Ne občutim ne žalosti, ne obžalovanja, le zavedanje, da imam kar imam. 

Vprašam se: Ali zmoreš? Zares zmoreš živeti nekaj, kar ni le kalup tistega kar si? Ti dobro veš kaj je to. Poznaš občutek in premoreš sredstvo. Ali si upaš? Ali lahko sprejmeš tudi to, da marsikomu ne bo prav? Da ne bodo zadovoljni? Da pogled v njihovih očeh ne bo dajal nikakršne zrcalne slike »dobrega človeka« več? Ali jo sploh hočeš? Ali jo sploh potrebuješ? In ali ne pomeni njihovo zavračanje v resnici zgolj tega, da te nikoli niso bili pripravljeni sprejeti?

Pride dan in mine dan.

Spraznim se in potem začnem na novo.

 

“I said nothing for a time, just ran my fingertips along the edge of the human-shaped emptiness that had been left inside me.”

― Haruki Murakami