Bil je zimski večer, eden od tistih, ko v zraku začutiš voljo. Mraz, ki je lizal oboke in drobno mrzlo pršenje, ki se ti zaleze v lase, šal in drobovje. Vetrovi so pihali ugodno in smeh ljudi se je zažrl v vsako poro na telesu. Pile so se znatne količine alkohola in luči so kričeče rezale zgodnjo zimsko temo.

V mestu se je dogajalo marsikaj. Med drugim, tedensko srečanje navdušencev salse, ki so se ga udeležili številni pari, očitno željni vročice in strasti, ki so se je nadejali ob omenjenem plesu. Sedeli smo za mizo v Kavarni, v rdeče zlatih kontrastih žameta in ponarejenega izrezljano-pozlačenega lesa ter opazovali načičkane in naličene podobe, ki so vstopale v prostor. Verjetno sem zaničljivo pihala ob možicljih, ki so prihajali v nežnih usnjenih plesnih čeveljcih in pod roko držali svoje salsoljubne družice.

V kotu salona, so postavili mešalno mizo in začeli s predvajanjem poskočnih latinsko-ameriških ritmov, katerih ljubiteljica sicer nikdar nisem bila, pa tudi sovražnica ne ravno in naj si bo razlog kačji strup v mojih žilah, ki sem ga tistega večera tako z užitkom zlivala po grlu in mi je z vsakim požirkom tako ogrel notranjost, da je že samo ta občutek, sam po sebi, predstavljal neznanski telesni užitek, ali pa morda le moja nemirna kri, nisem si mogla kaj, da ne bi malce pomigala v ritmu glasbe.

Plesalci so se postavili na svoja mesta, kot v koordinatni sistem in začeli ples, ki ga, pa če sem se še tako trudila, nikakor nisem razumela. Vsak par se je premikal le po prostoru, ki je meril kvečjemu kvadratni meter in pol. Tako omejeni, so se, kot v steklenih škatlah, prisiljeno in previdno premikali po krožnicah in premicah, se bojazljivo vrteli in karseda spoštljivo umikali eden drugemu.

Kot bi me vrag z iglo špiknil v rit, sem se zasmejala in se obrnila v njegovo smer, ter mu pomignila.

»Ti, a greva plesat?«

Zasmejal se je.

»A si zmešana? Med tiste pajace?«

»Ja!«

Sicer nisva šla takoj. Potrebna je bila še dodatna doza toplote, ali morda dve. Med smehom sva se prerinila med plesalce, si izborila svoj kvadratni meter in pol ter se med izbruhi režanja priklonila en drugemu in okolici. Bila sva vsiljivca v prostoru, kjer nikakor nisva bila zaželjena.

Ker imam ples v duši, je bil nekaj povsem naravnega, prvinskega. Čutiti svoje telo, ki zavibrira na vesoljni frekvenci in postane prevodnik. Čutiti gibanje svojih bokov, svojih rok in nog, ki se skladno prelije v vzorec in ga čutim, kot najbolj naravno stvar na svetu. Plesala sva svoj ples, ki se ni oziral na prostor in navidezno steklo. Z užitkom in gorečnostjo. Nobene vljudnosti ni bilo zraven in nikakršne uvidevnosti.

Spominjam se lastnega smeha in popolne predaje vesolju. Obratov in vrtenja. Vonja prostora, svojih nosnic, ki so se pri sunkovitih vdihih širile in ožale pri vzdihih, bitja srca in tega kako se je svet ustavil. Njegove prisotnosti, njegovih rok, ki so me trdno držale za pas, med tem, ko sem se sklonila nazaj v položaj absolutne odprtosti svetu, osuplih pogledov ljudi, katerih koordinatne sisteme sva uničila in zgrožen šepet: To ni salsa!! Svoje noge, ki sem mu jo naslonila na vrat in načina kako me je obrnil, samozaljubljenega in do kraja zaljubljenega smeha, zaljubljenosti v življenje, v vesolje, v opoj noči, sama vase, vanj, v naju, v svet, v ljubezen samo… Ljudje okrog so bili nepomembni, sivi, grdogledi, grajajoči, našel se je kvečjemu kakšen obraz, ki je nakazoval hudomušno odobravanje, pomešano z začudenjem, obraz človeka, ki si je rekel, aha to je ona, to sta onadva, zavil z očmi in se nasmehnil, kot bi se nasmehnil majhnemu otroku, ki počne vragolije. Meni pa je bilo vseeno. Bilo je mimobežno, povsem postransko in nepomembno. Bil je trenutek in bilo je vesolje in bil je trden fizični svet, na katerem sem se vrtela kot vrtavka in bila sem samo še jaz, raztegnjena v neskončni prostor brezpredmetnosti. Struna vpeta v obok tišine, ki je vibrirala v trzljaju svoje moči in hkrati nemoči pred abstraktnim ter oddajala rezek in neusmiljen zvok življenja.