Sedela sva pri meni doma in pila vino, iz kozarcev na peclju. To je bila seveda moja ideja. Piti vino iz kozarca za sok, se mi zdi bogoskrunsko. Rajši ga sploh ne bi pila. In jezilo me je, ker je bilo njemu za takšne reči vseeno.

Kot se je precej pogosto dogajalo, lahko bi celo rekla, da je najina veza temeljila na tem, sva imela enega tistih, »kdo bo koga« pogovorov. Bilo je kot igra, pri kateri sva se oba zabavala, dokler ni bil eden od naju prizadet. Merjenje moči in nepopisna trma. Zgodilo se je vsakokrat. Verjetno sem bila ena od redkih žensk v njegovem življenju, ki je ni nikdar resnično premagal.

Tisti čas sem izgubila precej teže. Nenamenoma, da se razumemo. Kot bi mi moje telo sporočalo, da izgubljam čas in energijo za igre, ki se same po sebi ne bodo nikoli nehale, le raztegnile se bodo v kratko večnost, ki se bo končala z ostrim nepredvidenim rezom.

Ampak sama sebi sem bila taka všeč. Manj sebe sem imela telesno, bolj sem bila rešena zemeljskih stvari, vsaj tako se je zdelo. No, razen seksa. Seks sem imela vedno rada.

Pogovor se je že ostro bližal nečemu, kar bi lahko označili kot prepir. Imel je navado, da je povzdigoval glas, in me, kot vedno, s tem spravljal ob pamet. Pa vendar nisem nikdar odnehala. Bolj glasen je bil, bolj trmasto sem kontrirala. Ne, da ne bi imela prav. Še vedno mislim, da sem imela prav v vsaki malenkosti. Ampak, bilo je samomorilsko.

»Blefiraš!« mi je rekel.

»Ne. Ne vidim razloga zakaj bi. Ne zdiš se mi v vlogi človeka pred katerim bi si želela igrati. Zakaj le?!«

»Delaš se, da si močna. V resnici pa si le nekdo, ki ne ve kaj bi sam s seboj.«

Deloma je imel seveda prav, kot vedno, ampak s tem se nisem hotela sprijazniti. S tem, da bi ravno on s prstom kazal na moje pomanjkljivosti. On, ki jih je imel malo morje sam. On, katerega življenje je bilo za moje pojme, popolnoma brez smisla. On, ki je bil dovolj inteligenten, da mu nikdar nisem prišla do konca, ki je obračal moje besede, jih ponavljal, izmaličeval in jim spreminjal pomene… On, on, on…

V navalu nečesa, kar ni bila ravno zloba, je bilo pa vsekakor kljubovanje, sem vstala in s sebe, kos za kosom pometala vse v kar sem bila oblečena. Do golega. S poudarkom. Pulover, majico, hlače, spodnje perilo in nogavice. Naredila sem lep kupček, zraven sebe.

»Tako. To sem jaz. Brez blefiranja, takšna kot sem. Nobene potrebe nimam, da bi se pred tabo skrivala.«

Najin položaj je postal nenavaden in na njegovem obrazu, sem zaznala prehod od občutka moči, do popolne zbeganosti. Začel se je presedati in ugotovila sem, da ne ve kaj bi naredil. Ali naj bi se me dotaknil? Dojel kot povabilo za seks? On sede in jaz stoje, sva se gledala. Začutila sem moško nemoč ob goli ženski, ki je svojo telo uporabila, kot dokaz moči. Seveda je razumel sporočilo. Če bi se me dotaknil bi izpadel šibko. Po nekaj trenutkih razmišljanja, me je posnemal in se še sam slekel ter obsedel na kavču. Učinek ni bil tak kot je pričakoval. Počutil se je neumno in negotovo.

»Vidiš?« sem rekla. »Moje telo ni nič osebnega. Ničesar ne skrivam.«

»Kako to misliš?« je razdraženo vprašal. »A se ti ne zdi to malce skregano s pametjo? A je lahko še kaj bolj osebnega, kot je telo?«

»Moje telo je obešalnik.« sem rekla. »Manj oblin imam, bolj je neosebno. Obline so osebne. Če bi jih imela, bi do njega morala razviti določen odnos.«

»Govoriš neumnosti.«

»Ne. Ne čutim ga. V njem se počutim prosto. Nobenega podbradka ni, nobenega obročka maščobe, ki bi me vsakič, ko se premaknem spomnil, da sem omejena in da se moram obnašati v skladu s svojim videzom. Oblečem lahko karkoli in se v tem počutim svobodno.«

Tega dogodka se velikokrat spomnim. Predvsem  brezbrižnosti ob deklariranju svoje golote. Vprašam se, ali je to normalno.

Prebrala sem veliko stvari, ki so mi dale misliti o relaciji telo – osebnost.

Recimo, v srednji šoli sem delala maturitetno nalogo na temo magije in okultizma. Temu primerno in primerno svojim takratnim zanimanjem, sem požrla malo morje literature na to temo. Včasih se spomnim tehnike samoobrambe pred črno magijo, o kateri sem brala. Čudno, ampak marsikdaj mi je pomagala v najbolj vsakdanjih situacijah. In sicer: Če poznamo človeka, ki na nas želi vplivati, si ga moramo, ko se z njim srečamo iz oči v oči, predstavljati golega. Marsikdaj, pa naj so bile takrat, te situacije le plod moje bujne domišljije, mi je to pomagalo pri ljudeh, ki sem se jih bala. In še kako sem se pri tem zabavala. Človeka v mislih sleči, pomeni simbolično odvzeti mu masko. In znane stvari, se pravi v tem primeru telesnost, niso strašljive. Strašljivo je tisto česar ne znamo določiti.

Naslednji odlomek, sem prebrala v knjigi Aliesterja Crowleya, romanu pravzaprav. Govori o ženski, ki je bila odvisna od heroina. Ženska naj bi se z drogo počasi oddaljevala zemeljskemu in približevala absolutnemu. Dobesedno. Ampak prevzel me je opis njenega stanja. Ni več čutila kaj dosti potrebe po hrani, ne po pijači, spolnost je ni zanimala. Funkcije njenega telesa, so se odvijale na minimumu. Dihanje je bilo plitko, zenice zožane, prebavljanja skoraj ni bilo, saj ni bilo potrebe. In ko se je premikala po prostoru, je to počela lenobno, skoraj kot, da se z nogami ne bi dotikala tal. Njen pogled je bil uprt nekam skozi. Iz zemeljskega stanja, je pri živem telesu prehajala v duhovno. Sprašujem se, ali v tem tiči resnična nevarnost prej omenjene droge. Ali je možno, da v resnici ljudje postanemo odvisni od občutka breztelesnosti? Odvisni od občutenja samega?

Prav tako, pa mi je dal misliti lik Tereze iz Kunderovega romana Neznosna lahkost bivanja. Ženske, ki vidi nezdružljiv razkol med dušo in telesom in ki si želi osvoboditve od lastne telesnosti. Knjiga je čudovita. Konflikt med nebrzdano spolnostjo in telesnim odporom do samega sebe. Ves čas branja sem se spraševala kdo sem v resnici. Sabina ali Tereza?

Včasih mislim, da se sama nagibam k temu, da se mi preveč zemeljske stvari upirajo. Na primer, ne prenesem požrešnosti. Včasih ljudi med jedjo sploh ne morem gledati in se obračam stran, zapiram oči. Ne maram cmokljanja, godenja ob hranjenju. Ne maram, ko si na krožnik naložijo goro hrane, brez, da bi jo prej poizkusili. Ne maram, kadar nekdo kar med hojo vase baše nekaj, za kar sploh ne ve natančno kaj je. Mislim, da je hrani lepo posvetiti pozornost, se usesti za mizo in vedeti kaj žvečiš in kakšno količino zaužiješ. Ni vseeno kaj in koliko spraviš po glru. Konec koncev je telo stroj, ki prav tako kot diesel mašina, lepo deluje, če dobi primerno gorivo. Recimo. Če imaš srečo, da se ne zatakne kje drugje.

Sem ritualist. Hrano imam rada, obožujem jo, si jo pa rada odmerjam v majhnih, okusnih, zapeljivih oblikah. Rada kuham, odprem kozarec vina in iz tega naredim dogodek. Obrok je ritual. Ne samo hranjenja, ampak tudi druženja. Kot je steklenica vina. Ne odpreš je zato, da si jo boš zlil v grlo (če bi več ljudi tako mislilo, bi bilo manj kronikov), temveč zato, da ob njej posediš, si vino ogleduješ v kozarcu, ga okušaš in pri tem razmišljaš, če si v družbi, pa seveda debatiraš.

Prav tako imam rada lepe ljudi. Ki nekaj dajo nase. Pardon, pod lepoto mislim tisto, kar je negovano, bodisi telesno, ali duševno.

Všeč so mi lepe, negovane ženske. Ker se mi zdi komunikacija z njimi lažja. Take ženske navadno v družbi nimajo manjvrednostnih kompleksov in se zato ne počutijo non stop ogrožene. Recimo. Denimo, da nimamo opravka s kokošjo, ki je poleg lastnega videza ne zanima nič drugega. Ženska, ki z mano nima namena neprestano tekmovati, je lahko moja prijateljica. Pri moških pa, kaj pa vem…. :D. Enkrat je bilo to, drugič ono… če povlečem črto, rada imam moške, ki so samostojni. Ki so dovolj sigurni sami vase, da zmorejo spoštovati in biti pred stvarmi, ki so velike, ponižni. Ki ljubijo telesno, hkrati pa vidijo tudi polnilo v vsej jasnosti s katero se jim kaže. No, pa še marsikaj drugega :D. Moške imam rada. Že od malega.

Velikokrat stopim pred ogledalo in se zdim sama sebi debela :D. Zares. Toliko o odnosu do lastnega telesa. Pa saj sem že zgoraj napisala kako ga doživljam. Ne, da se mi le zdi, vizualno se tako vidim. Kot bi gledala nekoga drugega. Sama sebi se bom vedno zdela debela, morda zaradi teže karakterja. :P Hkrati pa se zavedam, da ne vidim realno. Nekajkrat se mi je celo zgodilo, da se na fotografiji skoraj nisem prepoznala. Pa vendar se nekako vedno držim v ravnovesju. Čudim se, da nisem bila nikdar anoreksična.

Ne, nekaj drugega je. Mislim, da celo ni v tej meri motnja, kot morda komu zveni. Nekaj kar ni povezano s seksualnostjo, ali s tem kako te vidijo drugi ljudje. Občutenje lastnega telesa.

Neosebno? Ali je to res prava beseda?

In potem se spomnim lastne šale, ki sem jo pred nekaj meseci objavila na FB. Morda, bo komu povezava jasna.

»Glede transcendence. Moja transcendenca iz enega stanja v drugo, je zadnje tedne tolikšna, da se vprašam ali sem morda na dobri poti v nirvano, ali pa je to zgolj nekakšna čudno nenavadna apatija. Ne vem ali naj me skrbi, ali naj bom ponosna nase.«