Članek
Človek, ki se zgovarja na to, da je v resnici žival, da bi prikril lastno zaslepljenost
Objavljeno Oct 07, 2015

(Napisano pred nekaj meseci)

Otožna sem. Že dolgo nisem čutila tega praskanja od znotraj. Kot da nekaj ni prav, kot, da se nekaj dogaja. Kot, da nekaj pogrešam. Hudo pogrešam. Sladko – grenko.
Kot leto nazaj precej pogosto, sem odprla piksno pira in poslušam muziko, ki ne pomaga preveč. Kvečjemu obratno. Ojačevalec. To počnem od nekdaj. Ko nekaj čutim, moram čutiti, do konca, da si lahko dodobra definiram in zapomnim občutek.

Morda je kriva pomlad, morda to, da se je lani ob istem času dogajalo marsikaj, kar sem čutila nekako s podobnim okusom, kot tole zdaj. Spomini? Ne… Morda podzavestni spomini? Tisti, ki se kot tetovaža vtisnejo v ozadje in sploh ne veš dobro, da so tam, dokler te nekaj ne spomni nanje… Kot recimo prvi topel zrak pomladi, ptičje petje, ali na novo poganjajoče zelenje…

Počutim se kot tujec. Svet okoli mene mi ni všeč. In hkrati me straši to kar vidim in čutim iz okolice. Spet sem v fazi ko se izogibam računalniku. Ne prenesem Facebooka, ne vem kdaj nazadnje sem na njem zasledila kakršnokoli pametno objavo. Že tako navadno lajkam samo znancem in tistim, ki mi morda nekaj pomenijo, recimo, da zaradi lojalnosti, ali pa ker se prisilim, da nekomu naredim majhno veselje… Ki to je, ali pa ne, sploh ne vem. Kdo bi vedel, ali ljudje, ki neprestano visijo na Fb, sploh opazijo en lajk… No ja, opaziijo že, ampak, ali jim dejansko kaj pomeni, ali je to, da bi lahko pomenilo, zgolj moja naivna fiksna ideja?
Če potegnem črto, pa mi gredo na jetra. Vsi. Vsi ki popajo po dvajset objav dnevno, ki imajo pod njimi 365 komentarjev, tako, da je krvavo očitno, da po vsej verjetnosti, pred računalnikom preždijo ves svoj prosti čas. Vsi, ki ne morejo, da ne bi vsega fotografirali in objavili, ki ne morejo iti na en sprehod, pojesti enega obroka, doživeti enega duhovitega prebliska, ali imeti enega zanimivega pogovora, brez, da bi to takoj objavili na Fb. Strašljivo.

Kar me spomni, na članek, ki sem ga menda 14 dni nazaj našla prav na Fb. Sicer o pornografiji, in to ni tisto, o čemer bi rada zdajle pisala, ampak vseeno zadane bistvo problema. Vsaj zame. Govori o tem, kako internetna pornografija vpliva na odnose. Človeški možgani so mašina, ki srka impulze, ki jih naša čutila prevajajo vanje. Več impulzov in stimulansov dobijo, bolj smo, recimo temu neodzivni, če hočete, razvijemo nekakšno toleranco. Članek pravi, da imajo tisti ljudje, ki vsakodnevno gledajo pornografske filme, navadno težave, pri vzpostavitvi normalnih spolnih odnosov. Razvijejo recimo temu, odvisnost od gledanja porničev. Kar pa ni vse. Možgani za vzburjenje sčasoma zahtevajo vedno več in vedno močnejše impulze. Se pravi, stopnjevanje v porničih, od mehke, do hardcore scene, si lahko predstavljate. Pogosto se dogaja, da se taki osebki zares vzburijo le še ob nasilju.

Pustimo porniče. Članek se mi je zdel zanimiv, ker ga lahko razvlečem na veliko stvari v življenju. Možgani prestrezajo takšne in drugačne impulze, neprestano. Od vsepovsod.

Vemo, da trgovci izvajajo psihološke študije, kako vplivati na potencialnega potrošnika, vemo, da vse reklame, oglasni plakati in podobno, v naših možganih puščajo sublimna sporočila, na katera se vede ali nevede odzivamo. Vemo, da mediji narekujejo javno mnenje, vzgajajo množice takih in takih ljudi, ki se bodo vedli tako in tako, se pravi predvidljivo. Internet, pa je postal stvar, ki se mi zdi najbolj strašljiva od vseh.

Opažam in zaznavam ljudi, ki dejansko, cele dneve preživijo pripeti na internet. Večinoma Facebook. Pripeti preko računalnika, ali telefona, ki ga pripravno lahko nosijo s sabo… Včasih v množici opazujem mimoidoče, s svojimi telefoni v rokah in zdi se mi, kot, da bi opazovala zombije. Zdi se mi, kot, da malokdo sploh opazuje okolico. Malokdo je sposoben koncentrirati se na karkoli, saj je neprestano privezan na neko škatlico, ki jo drži v roki, na kateri nekaj piše, na tekst, ki mu pripisuje osebo…. O bog…. Veselo hodimo naokoli in se smehljamo v svoje naprave in napravice, v največji zablodi vseh časov in sicer v zablodi, da z nekom dejansko komuniciramo. Da imamo osebni odnos. Z nekom, ki mu niti ne gledamo v obraz, vidimo le črke, ki nam jih nameni. Ne vidimo morebitnega rahlega dviga obrvi, trzljaja v kotičku ustnice, živčne kretnje, odkritosrčnega krohota, ne slišimo tona glasu, ne vonjamo rahlega vonja po svežem potu, ali pa zadaha iz ust. Komunikacija…. In če komuniciraš s takim človekom, ki je večno pripet, on misli, da dejansko komunicira, ti pa ves čas nekaj pogrešaš. Pogrešaš globino. Pogrešaš to, da bi te zares videl. On je navajen ljudi sprejemati precej površinsko, ti pa ne. Nikoli nisi bila plehka, vedno si se dala celo. Dala si se celo, on pa tega ni sposoben videti. Manjka. Manjka tisti del, ki ga vsakodnevno nekje pušča med vrsticami.

Jaz pač nisem narejena za vse to. Očitno sem narejena tako, da se že od kar pomnim, upiram vsemu, kar bi me lahko priklenilo, podjarmilo, mi vzelo sposobnost zaznave, čutenja… In zato tole pišem in zato tvegam, da bom izpadla paranoik….    No, ampak vi imate pa chemtraile. Ja . To je trenutno največja nevarnost. Zarota. Počasi nas ubijajo. Right! Ne vidite pa, kako jebeno ste vpeti. Ste se že kdaj vprašali, kako lahko je na vas vplivati? Kaj vse vaši možgani, med vsakodnevnim buljenjem v živobarvne zaslone, poberejo, preberejo? Ste se kdaj vprašali, ali ste vi res vi, če čutite to, kar naj bi človek čutil, ali ste samo produkt spretnega programiranja? Ne? Škoda.

Požrla nas bo bedasta zaslepljenost. Postali bomo roboti. Tiste scene iz matrice ne bom nikoli pozabila. Tiste s pogledom na plantažo človeških bitij, ki hranijo mašine. Huda simbolika.
Hkrati, pa bomo za svojo nesposobnost živeti, iskali izgovore in trdili, da smo v bistvu živali. He, da v bistvu izhajamo iz živalskega sveta ter, da so naša sprevržena in bolna nagnjenja nekaj naravnega. Da je nekaj naravnega, če nam ni dovolj en partner, da je sprejemljivo če nekoga poškodujemo, da smo sploh spolno zadovoljeni, da je težnja po neskončnem kopičenju denarja in materialnih dobrin normalna, ja, saj, tudi veverice nosijo na kup in polhi tudi, še marsikatero žival najdemo, črne vdove po parjenju požrejo svoje samce in lev recimo, ima gotovo toliko levinj, kot se mu zahoče….Človek! Daleko ti životinjsko carstvo. Poglej rajši malo okoli sebe. Vrzi stran kompjuter in ne misli si, da se ne boš nekaj časa tresel, da življenje ne bo kar naenkrat preširoko. Pust, hladen, zapuščen kraj, kjer ni nobenih lajkov, kjer kažeš svoj pravi obraz. Da se ne boš vprašal kaj bom pa zdaj sam s sabo. Da se ti ne bo zdelo, kot, da je brez njega (računalnika) svet prazen. To naredi, če zmoreš, potem pa živi. Ne vem no, ampak rajši imam kompjuter za orodje, kot za življenjskega sopotnika.

red pill blue pill

In če se vrnem nazaj na otožnost… Pogrešam. Pogrešam stike z ljudmi, ki ne bi non stop pogledovali proti svojemu mobilnemu telefonu, ki ne bi med pogovorom neprestano posegali po njem, ki ne bi kar na enkrat postali raztreseni, ker morajo nekaj vtipkati in pač ne morejo biti istočasno prisotni pri dveh pogovorih, tako, da na koncu niso ne pri enem, ne pri drugem. Jaz pa… Dobim občutek, da pri tem, ko nekdo med komunikacijo z mano tipka, skoraj posegam v njegov intimni prostor, samo zato, ker ga gledam ter se posledično rajši umaknem in utihnem. Zavem se, da preveč vidim, kot vedno.

Ali veste kako redki so ljudje, s katerimi se sploh da nekaj začutiti? Nek pretok, neko komunikacijo?
Ja… Počutim se osamljeno. Pogosto.

Haugh