Zanimivo je, kako se gibljejo misli posameznika. Včasih si predstavljam sliko kotla, kjer nastaja na stotine misli različnih ljudi, brez, da bi vedele ena za drugo, ki nato po obdelavi, pod vplivom okoliščin, zunanjih dogodkov, temperature zraka in podobnih neumnosti, poskačejo ven iz kotla in se nemalokrat srečajo, osuple, da so ena drugi podobne, oziroma ena drugi nadaljevanja.

Presenečeno ugotavljam, da so se danes na PW, pojavile sorodnice mojim, tistim, ki jih že kak teden nabiram in zaradi časovnega pomanjkanja pišem drobne beležke, da ne bi pozabila, o čem sem si želela razpredati.  In aleluja, misel je dejansko univerzalna zadevščina. Nekdo jo ulovi z enega vogala, drug z drugega, spet tretji se igra z njo, kot matador s pobesnelim bikom… It s there to take, skratka.

To o čemer pleteničim, se lahko zlahka poimenuje tudi fantaziranje, ampak vsak se nekako sam odloči kam bo usmeril svoje možganske valove in kako bo interpretiral vsakodnevne impulze z okolice ali lastne notranjosti, ki ga preplavljajo. To je, vsak, ki se mu sploh zdi smiselno mozganje o lastni misli, doživljanju, o umeščenosti, vlogi, bla,bla,bla…. No uvod mi dela malce preglavic, pa ne zato, ker bi mi bili uvodi mrzki, temveč zato, ker se nikakor nisem mogla izogniti pripombi o univerzalni misli J. Zato, ker se redko zgodi, da takole ujamem frekvenco (če verjamete, da to ni zgolj plod moje domišljije).

Torej, svet kliče po konstantnih odločitvah.

Ali ti je všeč črno ali belo, slano ali sladko, vanilija ali čokolada, črnci ali belci, partizani ali domobranci,  podreditev ali dominacija,  analno ali vaginalno, oralno ali penetracija, mirno ali divje, pametno ali neumno, veliko ali majhno, dolgo ali kratko, hitro ali počasi...

Se mi kar zdi kako so si vaši možgani prevedli in interpretirali pridevnike, ki sem jih naštela.  :-P

Zahteva se opredelitev. Ali res? Ali res moram zreducirati svojo lestvico okušanja sveta, na tako skop obseg? Ali je potrebno eliminirati vmesne in okoliške odtenke? Ali kombinacija ni možna (petstoosemdeset odtenkov sivine, haha)?

Jaz bi si želela malo tega, malo onega, malo tretjega, malo četrtega. Ustvariti idealno zmes vsega. Moja najljubša čokolada je, čokolada s solnim cvetom. In če to ni dokaz, da se da, dejstvo, da so dejansko izumili čokolado s soljo in, da nas je dejansko nekaj takšnih, ki jo obožujemo?

Ni vse črno-belo. Odtenke je mogoče iskati v najbolj nemogočih kotičkih. Za to je potrebna le domišljija in dobra mera radovednosti. Največja napaka človeka je ravno ta, da sam sebe smatra za absolutno. Svoj prvi impulz, prvo nagnjenje, za zakon in pravilo. Ne gre se jemati preresno. Kaj je lahko lepšega od tega, da si vedno znova dopuščaš nove izkušnje? Podiranje meja znanega in pričakovanega? Ampak seveda…. To je v veliki meri verjetno povezano s sposobnostjo človeka, da se opazuje samokritično in, da si nenehno želi sam sebi postavljati izzive.

Kako se ljudje odzivamo en na drugega? Če izhajamo iz točke, da je vsak posameznik zase najbolj pameten, potem je jasno že to, da je vsakdo, ki se s teboj ne strinja avtomatsko neumnejši. To je ena stvar. Druga stvar je, da brez elementa nekakšnega občudovanja, še najraje fizičnega, kar je že samo po sebi skregano s pametjo (ampak takšni pač smo), človeka sploh ne vzamemo v obzir kot povsem enakovrednega. Tretja stvar je, da vsak v sebi drži skriti element, razmišljanje, katerega ne deli z zunanjim svetom, s katerim sam sebi nenehno dokazuje lastno superiornost. Četrta stvar, da ljudje z občutkom manjvrednosti, ali s kompleksi sproženimi z lastno neuspešnostjo, sami sebi celijo rane z nenehnim nerganjem in kritiziranjem okolice (še zlasti uspešnejše okolice), kar vzbuja vtis moči in samozavesti. Sicer gre le za optično prevaro, ampak načeloma, kljub vedno bolj popularnim vidikom in osnovam psihoanalize, za čuda še vedno pali. In vidite, tako je včasih uspešni, za neuspešnega prepričan, da je uspešen.

Procesi v glavi nekega človeka so vse prej kot enostavna stvar. Še zlasti, če so porinjeni v sfero avtomatike in nas peljejo skozi življenje, kot vodič z neomejenimi pooblastili. Ste kdaj razmišljali o tem? Se vam kdaj zgodi, da opazujete človeka, ki je po vašem mnenju »manj« inteligenten od vas, čuden, ali morda celo »počasen«, morda starček, tujec… in si mislite, ah in ga avtomatično pomilujete, si naredite »natančno« sliko o njem, njegovih mislih, navadah, o tem kako je primitiven, preprost, kako je zanj vse lažje, kako v primerjavi z njim veste veliko več…? Se zalotite, kako se z njim pogovarjate kot z otrokom? Kako vnaprej predvidevate kako morate obrniti besede, da vas bo razumel? Kako se neskončno neumno povzdignete nadenj? In morda vidite nekakšno nelagodje na njegovem obrazu, ko se pogovarja z vami? Mislite si, čuti, da sem pametnejši od njega. Ne. Možno je, da si misli popolnoma enako kot vi in, da se mu zdi komunikacija z vami izgubljen čas. Delate napako. Napako v tem, da mislite, da ste vsevedni. 

Torej, opredeljevanje glede na karkoli se mi zdi nesmiselno. Včasih bi najraje izstopila iz vzorcev razmišljanja v katere sem bila privzgojena, okolja, ki me deloma vedno potegne nazaj na temelje »tradicije«. Tradicije, ki v vidiku človeškega, precej klavrno zvodeni pri trku z neko drugo kulturo. In se vprašam, kaj za boga sploh je tradicija in ali je nujno, da kot tako sploh vzamem v obzir. Ponavljanje priučenega in navajenega… Priznam tradicijo, ki jo lahko cenim. Vsekakor pa… Pri kateri ohranjam svoje osnovne človeške atribute.

Ko prebiram tekste na račun begunske krize… Ne vem, resnično ne vem kaj naj rečem. Rečem lahko le to. Da se spet nisem sposobna kar tako opredeliti. Zavedam se, da je problematika mnogo bolj zapletene narave, od površinskih dejstev za katera ljudje grabijo in katera nam vsiljivo ponujajo mediji. Tudi malce daljnovidnosti ne škoduje. Predvidevanja.  Resnično ne vem in upira se mi kar tako zavzemati stališča. Odkrito sočustvujem s človeškimi bitji, ki so mi, ne glede na tradicijo, navade, jezik, vero ali inteligenčni kvocient, po osnovi enaka. Čutim bolečino ob njihovih izgubah in prihodnosti,  ki jih neizbežno čaka. Hkrati pa se vprašam, koliko beguncev lahko Slovenija, oziroma Evropa sprejme in jim (hkrati pa še vedno predvsem sebi), zagotovi človeku dostojno življenje? 

Kakorkoli, verjamem, da je človek prvotno dolžan poskrbeti ZASE, šele potem morda lahko pomaga komu drugemu. In verjetno velja enako za kakršnokoli enoto družbe. Hišo, vas, mesto, državo…

Simbolično:  Če bi mesto v katerem divja kuga, sprejelo petdeset beguncev…. Ali bi bila to zares pomoč?