Misli so neznosne. Element  širine, ki se mi odpira je neobhoden. Mrcvarim se. Grizem in ščipam. Hodim po sobi in preskakujem sem in tja. On? Njega ni. Ni ga. Zabij si že v to prekleto glavo, da je situacija taka! Ok… Kam pa zdaj?

Zdi se mi, da je ukalupljanje samomor. Zvijem joint, ga skadim četrtino, odložim na keramični podstavek za lončnice, ki ga uporabljam za pepelnik…. Norija. Nikakor se ne spravim v ravnovesje. Pred sabo imam ves čas in vso praznino na tem svetu.

Naredi nekaj, punca!

Kaj pa?

Usedem se za prazno platno na slikarskem stojalu… Naredim nekaj potez…. Kaj, za kaj, kako?!!

Ali ima sploh smisel?

Ljudje. Potrebujem ljudi. Družbo, toplino, razumevanje…. Whatever… Motilo…

Oblečem se. Doteram se. Izstopim iz hiše. Vdihujem mrtvo-hladno disperzijo megle in rahlega pršenja. Polmrak . Twighlight zone.

Kam? Nekam.

Blodim. Nabiram samozavest, da bi se lahko sestavila do te mere, da me ne bi prepoznali. Da ne bi zaznali mojega razpadanja. Mečem se v brezno. V neznano. Tako se ustvarja življenje. Odklon. Brez nereda ni reda.

Vstopim v lokal. Božjastno skeniram luknjo, upajoč, da bom v krakajočih, sivih podobah ljudi zaznala nekaj sorodnega, prepoznala sled domačnosti, zaznala kanček odobravanja, pogled, namig, karkoli…

Nič.

Prepoznam silhueto tipa, ki je prijatelj prijatelja. Zaženem operacijski sistem in ugotovim, da sem od njega menda nekajkrat kupila travo. Prek veze, seveda. Vedno sem se dobro varovala pred odgovornostjo. Pristopim.

Zraven njega sedi še nekdo, nek tip. Lep, čudovit, če bi me to sploh ganilo, morda pa me, pomislim. Tiste modre oči, obrobljene z vranje črnimi, kratkimi lasmi in tisti občutek, ki je vel od njega. Začutim neznosni magnetizem. Otožnost, vdanost v usodo, povezano z občutkom miru, ki je seval od njega. Mir določene vrste. Takšen, ki ga začutiš ob umirajočemu. Takšen, ki ga iščem, če sploh kaj iščem. Ki je videl vse, čutil vse, ki se ne boji ničesar.

Pozdravim, odzdravita.

Prijatelj prijatelja se celo nasmehne in mi ponudi stol. Brez vprašanja. Z mojim vprašanjem, ki kupuje čas in prostor. Rabila bi ganjo, imaš kaj?

Pod vplivom družabnih zahtev in tistih neznosnih modrih oči, se na vsak način trudim zadostiti standardom komunikacije. Ozrem se proti modrini in koketno čez ramo odvržem snop predolgih črnih las, ki me spravljajo ob živce. Včasih imam občutek da me dušijo, še zlasti ponoči, ko se mi navijejo okoli vratu. Če ne bi potiho in sramoma verjela, da so nekakšen kozmični prevodnik, bi jih že neštetokrat odstrigla.

»Tebe pa poznam na videz…«

»Nimam pojma.«

Tip deluje popolnoma nezainteresirano, kar me samo še podžge k drezanju.

»Iz kje pa si?«

»Iz Marsa.«

Začutim, da mu grem na živce, kar me na pol zavednem nivoju neznansko zabava.

»Fino. Še en vesoljec. Človek se ob vseh Zemljanih, ki mu vsakodnevno križajo pot, pogosto počuti osamljenega.«

Zaznam rahel trzljaj, ali pa morda čuden odblesk v modrini šarenic pred mano. Izraz na njegovem obrazu ne odstopi niti za tisočinko. Še vedno izkazuje resignirano malodušje.

Trenutek tišine.

»Iz kje si pa ti?«

»Iz Venere.«

»Se mi je zdelo. Veneričanke prepoznam na kilometre.«

(Za boljše razumevanje: Parodija na knjigo Moški so z Marsa, ženske so z Venere)

Začutim naklonjenost, prikrito in zadušeno z goro življenjske navlake, podobno goro, kot jo za sabo vlačim sama.

V pogovor se vklopi prijatelj prijatelja. Pogovarjamo se. Komuniciram. Pogovor ni vesel in ni vzhičen. Ni izbruhov smeha ali navdušenja. Ni absolutnih naklonjenosti in odobravanja. Je kar je. Pusto je in prisiljeno. Na trenutke dolgočasno in moreče. Trije ljudje, ki se za božjo voljo trudijo in jim nekako po sili uspeva.

Skadimo joint. Dobim paketek, prispevam, navijem. Pokadimo še enega. Po malem že trzam in komajda se še držim na površju tistega, kar bi lahko definirala za zaznavo neke frekvence, ki nam je skupna. Modre oči me pogledajo. Globoko. In vedo. Točno vedo. Tudi jaz vem, da vedo.

Prijatelj prijatelja menca. Jaz se prestopam. Svoje gibe prepoznavam, kot preveč odsekane. Dobro vem, da , če se ta trenutek konča, nimam pojma kaj naj počnem sama s sabo. Že vnaprej čutim vso nemoč in ves obup, ki se zna zgrniti nadme. Pa vendar. Ne bojim se ničesar. Vse skupaj stoično prenašam in doživljam kot doživljanje življenja.

»Moral bom iti.« reče in me brezizrazno pogleda.

»Hm?«

»V bistvu delam že pol ure.«

»Kaj pa delaš?«

»Vozim Taksi. Em… Pravzaprav… Če hočeš te lahko vzamem s sabo. Če bom imel stranko, me boš pač kje počakala.«

Na pol začudeno si ogledujem njegov nepremični obraz. Zdi se mi kot kos porcelana. Nič. Ničesar ne razberem. Ni volje, ni želje, ni motiva. Ni pričakovanja, kar me neznansko veseli.

Pokimam. Sledim mu do avta. Prijatelj prijatelja opazuje najin odhod, rahlo v zadregi. Ne znajde se. Prekajen je do amena. Jaz pa niti ne vem kaj sem sploh. Malce se zanašam na svojo toleranco do vsega, malce, pa na uspavalno dejstvo, da sem se izgubila v situaciji, kateri nisem zmožna prisebno slediti. Torej, vsaka nova izkušnja, po intenzivnosti prekaša tiste ustaljene.

Usedem se na sovoznikov sedež in opazujem svoje dolge noge, svoja kolena, ki glede na pozicijo sedeža, nekako nesimetrično,  silijo v njegovo smer. Začutim element intime, trenutka v času. Tišina je. Vozi me.

Ustavi se nasproti večjega blokovskega naselja. Nimam pojma kje sem. Občutek imam, kot , da se mi sanja. Ljubljana, majhna Ljubljana se je raztegnila v ulice in kotičke, ki so mi popolnoma neznani. Vseeno mi je. Namenoma sem se izgubila. Želim si, da bi se lahko izgubila popolnoma.

Navije še en joint in ga prižge. Vseeno mi je. Vlečem ravnodušno. Bring it on, si mislim. Vpraša me po situaciji. Ne vem s kakšnimi besedami, a sprašuje me po meni. V zraku je »Kako to?«.

»Tako.« Pravim.

»In kako to, da nimaš tipa?«

»Em… Hm.« Nisem pri volji, da bi razlagala. Poenostavim, posplošim. Zvijem časovne premice in popačim. Naredim delno, izkrivljeno različico resničnosti, s katero sem zadovoljna.

»Zdelo se mu je, da sem preveč odločna.« Zasmejem se. »Šele zdaj mi je kapnilo…. Marsikdo bi temu rekel možača.«

Smejem se.

»Pred kratkim me je pustila punca. Tudi ona je bila odločna. Možača, če že hočeš. Bila je popolna.«

Začutim vdor tujega obupa in neznosne, lepljive žalosti. Nekaj prvinskega je v njej, nekaj takega, da me naravnost povozi, v čudno občuteni ekstazi tihe sorodnosti.

»Pa zdaj?« vprašam.

»Zdaj…. Zdaj delam samomor. Samomor na dolgi rok. Poskušal sem dejansko, pa nimam jajc…« Zasmejal se je. Njegov smeh je imel kovinski prizvok. » Torej…. Samomor na dolgi rok.«

»Kakšen pa je ta samomor?«

»Droge.« reče ravnodušno.

Pokimam in oba tiho obstaneva na točki, ko ima tišina večji pomen od besed, ki bi zgolj polnile nesmisel.

Čez čas zabrenči radio na armaturi. Nekakšen taksističen walkie talkie.

Odpelje me  do lokala, ki je najbližje lokaciji stranke in me pusti tam.

Znajdem se sama, za mizo v lokalu, sredi neznanih obrazov, neznanih oblik. Pojma nimam kje sem. Imam steklenico piva in ves čas in vso praznino na tem svetu. In prekleto vseeno mi je. Tako se ustvarja življenje. Odklon. Brez nereda ni reda.

Potem pride nazaj. Malo se peljeva, spijeva pivo, spet me odloži in spet pride nazaj.

Tisto noč sem obiskala vsaj pet neznanih lokalov, na neznanih lokacijah, videla na desetine neznanih obrazov, čutila na stotine neznanih občutkov, ki so bili pozabljeni v naslednjih nekaj urah, spila preveč alkohola in pokadila preveč trave. Končno pa sem se izgubila, popolnoma brez strahu in brez čustev. Namerno izgubljanje, metanje v brezno, ustvarjanje življenjskih okoliščin, štrene, pogojev za bivanje z razlogom. Premagovanje strahu, ovir lastne pogojenosti….

Tako se ustvarja življenje. Brez nereda ni reda.

Naj vas ne preslepim. Bila sem popolnoma zbegana in popolnoma izgubljena. Tudi prestrašena ob praznini, ki sem jo namenoma odpirala.

Zdaj pa… Počnem še vedno isto… Le svet se je strahotno razširil. Tudi bojim se ne več tako, strah zbledi v senci izkušnje…  :)

“Our battered suitcases were piled on the sidewalk again; we had longer ways to go. But no matter, the road is life.” Jack Kerouac