Članek
Univerzalna osamljenost
Objavljeno Jul 25, 2015

 

Na nebu je na tisoče zvezd. Jasna noč je.

» A misliš, da je možno, da nekje tam na drugi strani, sedi nekdo, ki prav tako gleda zvezde in razmišlja podobno, kot jaz?«

»Kje na drugi strani?«

»Na kakšnem drugem planetu.«

»Ne vem. Mislim, pa, da je malo verjetno. Kaj pa ti misliš?«

»Mislim, da je popolnoma verjetno, da je življenje še kje drugje kot na Zemlji.«

»To že. Kar sem hotela reči je to, da je bolj malo verjetno, da nekaj na drugi strani razmišlja podobno kot ti.«

»Saj nisem tega rekel. Vprašal sem, ali misliš, da je verjetno, da nekaj na drugem planetu prav tako gleda v  zvezde.«

»Ne. Zvenelo je, kot, da si vprašal, ali v tem istem trenutku, nekdo na planetu nasproti, prav tako gleda v iste zvezde in razmišlja o isti stvari kot ti.«

»Smotana si.«

»Ti pa nepopravljiv romantik.«

»Kaj je pa na tem romantičnega?«

»Tako razmišljanje je naivno romantično. Mislim…. Moram te razočarat. Jaz verjamem v absolutno osamljenost. In zdi se mi, da je precej malo verjetno, da bi pri nešteto različnih zaznavah, ki obstajajo, bitje nasproti, razmišljalo podobno kot ti. Poglej samo zemeljska bitja. Že zemeljski organizmi smo eni za druge vesoljci. A veš recimo, kaj in kako razmišlja kobilica, če sploh razmišlja, morda, pa ima zaznavo, ki je od naše tako različna, da si je človek sploh ne zna predstavljati. Morda poseduje čute, katerih ne poznamo. Se pravi. Verjetnost, da bitje, ki sedi, recimo na Marsu, razmišlja podobno kot ti, je izredno majhna.«

»Saj nisem tega rekel.«

»Ja pa si.«

»Vprašal sem, če misliš, da je možno, da prav tako gleda zvezde.«

 

Zavem se, da sem pokvarila romantičen pogovor. Zakaj moram vselej vrtati in segati v globino stvari? Zakaj se ne zadovoljim z občutkom?

In potem začnem razmišljati. Človeka primerjam z vesoljem in se vprašam ali v neskončnost spada tudi neskončno vesolij. Kam naj torej postavim boga? Ugotovim, da se ne morem spomnit prvega dela geneze. Kako gre? Prvi dan je bog ustvaril vesolje? Ali samo svet? Če je ustvaril svet…. Ali to pomeni, da obstaja več bogov? Vsak za svoj svet? In potemtakem, ali sem tudi sama nekakšen bog? 

Počutim se kot heretik med ateisti, ker ugotovim, da je tudi ateizem neke vrste vera. Vedno bolj opažam pojav nevere. Opažam, da se večina ljudi moje generacije, če se le da izogne tej temi. Kot bi ji bil skupen kronični defekt, nesposobnosti obravnavanja pojma. Ljudi je sram biti veren, ali pa to vsaj javno izraziti, saj se ti lahko tako kaj kmalu zgodi, da te kar takoj politično opredelijo, ali pa imajo za fanatika.

Po drugi strani, pa poznam cel kup ljudi, ki se proglašajo za ateiste, brez, da bi sploh vedeli kaj beseda pomeni. Pri nekaterih, malo bolj razgledanih, da se razumemo, sem začuda naletela celo na pojem agnostik. Pa se mi zdi vse to malce trapasto. Zakaj bi se nekdo sploh moral opredeljevati? Ali naj bi pomenil stavek "veren sem" nekaj določenega? Zakaj bi se sploh toliko ukvarjali z iskanjem primerne poze, ki bi izražala našo nevero?

In sploh, kako si lahko neveren brez spremljajoče filozofije? Vsakemu "verujočemu" ateistu bi zaploskala, v sekundi, ko bi mi postregel z razlago kaj to pomeni, kako to in kaj sledi. Ter vsakemu neverniku podelila naslov brihte, ko bi mi znal razložiti kaj točno pomeni biti neveren in kako je to sploh mogoče.

Kot, da smo malce izgubili smisel za abstrakcijo, za širše, ker se na vse kriplje izogibljemo temu, da bi nas definirali kot vernike, da bi v nekaj verjeli. Bojimo se, da bi bilo to naivno, v nekaj verjeti. Človek nezaupljivo trdi, da ne veruje v nič, da ne bi bil preveč ranljiv. Pazite, ne verovali. Verjeli. Ali zgolj samo slutili, oziroma dopuščali.

V tem času je nemogoče verjeti v sistem, družbo... Kakšno družbo pa? Kakšno državo? Če dreznem v slogan »država so ljudje«…. Kakšni ljudje? Kateri? A smo ljudje sploh še človeški? A je kje kdo, v katerega bi zmerno inteligenten in skeptičen človek sploh lahko verjel?

Torej v boga? Katerega? Oziroma katero njegovo podobo, če sklepamo, da gre vedno za istega?

Kakorkoli.....

Deklariram se za verno. Verna sem. Verjamem v marsikaj. In dopuščam možnost, da vsega pač ne morem razumeti. Verjamem, da je vsak posameznik kreator lastne zaznave in vere, ki je lastna le njemu samemu. Že to, da tukaj objavljam, je nekakšen dokaz vere. Obračam se na ljudi, ki sem jih kreirala sama, v svoji glavi. Zame ste takšni, kot si vas predstavljam, lepota vsega tega pa je v tem, da mi te zaznave nihče ne more vzeti. Ustvarim si svet po svoji podobi.

In verjamem, da je človeško telo kot vesolje. Lastnost vsake celice, vsakega bitja, vsakega planeta, vsakega vesolja in magari vsakega boga, pa je unikum ter potemtakem univerzalna osamljenost.