Članek
Izsek iz življenja neke ženske in nekega goloba
Objavljeno Apr 18, 2015

                        

Nekje v prestolnici, sedi na oknu golob. Nič posebnega ni na njem, mestni golob je, kot še nešteto drugih. Opazuje okolico in se prepušča zunanjim vplivom. Kaj drugega, pa lahko pričakujemo od nekega goloba. Njegove nelogične in smešno pomešane golobje misli, so zanj nekaj čisto običajnega.

Pred nekaj urami je kljuval na novo pognalo travo, sredi zelenice, na desni strani svojega domovanja, v družbi ostale golobje rajde in nekaj vrabcev. Precej miroljubna druščina, čeprav, to načeloma za ti dve vrsti ne velja. Govori se, da so golobi vrabce precej iztrebili in jih pregnali. V primeru našega goloba, temu ni tako.

V svojem kratkem golobjem življenju, je preživel marsikaj. Veliko stvari, ki so bile njemu nekoč same po sebi umevne, se je spremenilo. Na primer, lansko leto (recimo tako, čeprav nam je jasno, da golobi leta štejejo drugače in da je njihova percepcija časa popolnoma drugačna od človekove), je izgubil dom, ki si ga je z družico ustvaril na zapuščenem balkonu.
Prišli so ljudje, podrli zavetje in jima razbili njuna jajca ter z njimi upe za nadaljevanje njunega genetskega materiala in balkon trajno zaprli. Ni jima preostalo drugega, kot, da sta naselila okensko polico, ki je pripadala oknu, ki je pripadalo tistemu stanovanju, kateremu je pripadal tisti balkon, s katerega sta bila tako nepričakovano in kruto pregnana. Bilo je neudobno in majhno, njegova družica tega ni dobro prenesla. Hudo jo je potrla že izguba jajc, kar lahko pripišemo bodisi materinskemu čutu, bodisi močnejšemu instinktu za ohranjanje vrste, vsekakor pa šoku ob nenadnem krutem posegu usode v njihova golobja življenja, ki so se s tem dogodkom zredčila in pristala ponovno na dvojini. Jesen se je prevesila v zimo in mraz je bil nekaj neskončnega in neizbežnega. Sploh pa, če si golob, ti ne preostane kaj dosti drugega, kot, da nekje nasršen čepiš kot mehka siva bunka s kljunom in čakaš, da bo minilo. Tako je nekega dne, prav na začetku zime, naš golob odprl majcene ptičje oči in ugotovil, da je ostal sam. Opazujoč negibno podobo svoje padle družice, je zviška gledal in ostal in miroval v vztrajnosti čakanja boljšega jutri ter nasploh, da bo minilo.

Kasneje se mu je pridružil še en golobji par. Ne sklepajte prehitro. Pri golobih ne moremo govoriti o  hipnih simpatijah, ali prijateljstvih, ki segajo še v otroška leta. To sta bila pač dva naključna goloba, ki sta prav tako, kot naš golob izgubila dom in se zaradi tega premaknila na isto okensko polico, le malce stran. Njuna prisotnost ga je najprej zmotila, saj je par v njem morda vzbujal nekakšen zametek čustva zavisti, morda celo žalosti. Kljub izjemno kratkemu golobjemu spominu, se je na dan še vedno pririval občutek izgube življenjskega partnerja in nepravičnosti usode. Če bi bil človek, bi se gotovo vprašal »Zakaj ravno meni?«. Ker pa je pač golob, mu kaj takšnega ni padlo na kraj golobje pameti.  Tam je ostajal le zato, ker je bil zdaj to njegov novi dom, na katerega sicer  osebno golobno ni bil prav nič navezan, mu je bil pa eksistencialno potreben. Če si je že kaj mislil, je bilo to le, da je bil tam prvi.

 

Tako trije golobi iz dneva v dan, večino svojega golobjega časa presedijo na okenski polici. Niso hudo dobri letalci, vsaj njihova generacija ne, saj je mesto iz genov teh (nekdaj)zračnih popotnikov, s svojim betonom in različnimi priročnimi in bližnjimi ugodnostmi, v obliki smetnjakov, izbrisalo še zadnjo željo po svobodi in letenju, ki naj bi jo ptica imela, kot si to predstavljamo ljudje. Njihovi najdaljši poleti merijo nekako od okenske police, do recimo sosednjega bloka, ali pa največ, do bližnje trgovine, kjer se je grulilo, da so okoliški ptiči našli pot v skladišče.

Sedijo in vratovi se jim prelivajo v vijolično - zelenem odblesku svetlobe. Ne moremo reči, da so se sčasoma ravno hudo spoprijateljili, so se pa navadili en drugega in se tolerirajo. Recimo, da so zares miroljubni. Tudi do bližnjih vrabcev. Tvorijo družino, kar pa v golobjem svetu seveda pomeni nekaj popolnoma drugega, kot v človeškem.

 

Istočasno, obstaja življenje, na drugi strani okenskega stekla. Tam živi neko bitje, ki se mu reče neka ženska. Velikokrat stoji ob oknu in jih skozi šipo opazuje. Sprva jih ni maralo, celo podilo jih je s palico, na kar so se oni odzivali čisto tako, kot, bi pač od golobov pričakovali. Zbežali so in se potem vsakokrat vrnili nazaj. Kasneje, pa se je tudi ona njih navadila, tako, kot se je naš prvi golob navadil ostalih dveh. Sklepajmo (pa čeprav temu ni tako), da je to nekaj naravnega. Zdaj jih pogosto ogovarja. Če bi ptiči sploh imeli smisel za humor, bi se ji gotovo smejali, saj je za njeno vrsto precej nenavadno bitje in prepričani so, da tudi po človeških merilih. Tako pa zgolj sedijo v svoji golobji sivini in se jim pri tem niti sanja ne, da se ženski ob omembi besedne zveze golobje sivo, v domišljiji porodi cela vrsta asociacij in, da jo čuti, kot nekaj mehkega, puhasto - zaobljenega in toplega ter, da zanjo, že zgolj zaradi te besedne zveze, golobi ne morejo biti nekaj, kar bi jo avtomatično odbijalo, pač pa očitno po tem, ko je premagala začetne predsodke, ravno obratno.

Zanje neka silna simpatija ne obstaja v tej meri, kot zanjo. Golobi na splošno čutijo veliko manj in veliko bolj zmerno. Navadili so se je. Ko se pojavi ob oknu, se malce premaknejo in ji, kot nečemu, kar se vsake toliko časa pojavi na okenskem steklu,  z rahlo sklonjenimi glavicami vračajo pogled, ki je povsem ptičji, tak iz ene strani, z enim majhnim očescem. Včasih se zdi silno bister, pa v resnici niti ni, vsaj ne po človeških merilih, ki si dandanes na tem planetu svojijo dominantno vlogo.

Ampak golobov to ne zanima. Oni sedijo, prenašajo vremenske muhe, kakršne pač so in vztrajajo. Občasno malce grulijo. To ni petje, kot si to prevajamo ljudje, temveč pritoževanje nad kruto usodo in nerganje, včasih ob lepem vremenu morda kvečjemu izraz odobravanja soncu, zelo pogosto pa prerekanje s sosedi. Grulijo in si trebijo perje. Kar tako. Ne gre za negovanje ali vzdrževanje higiene, pač pa za samoljubkovanje. Golobi en drugemu ne izkazujejo čustev, kot to počnemo ljudje, pa četudi jih velikokrat neumno uporabljamo za simbol zaljubljencev in ljubkovalno rečemo zaljubljencema golobčka. Zatorej nežnosti izkazujejo sami sebi, s trebljenjem perja, okolica pa jih pri tem, navadno niti najmanj ne zanima.

Tako sedeč, se je našemu navadnemu mestnemu golobu, onidan v golobjem mozgu utrnila za ptiča sila čudaška misel. Vprašal se je, kaj neki v tistem trenutku počne bitje na drugi strani stekla. Ni si znal razložiti čemu ga to sploh zanima. Misel sama po sebi ni bila prav nič golobja, niti ptičja ne in kot taka, je bila tako vztrajna, da si ni mogel pomagati, da ne bi obrnil majhne glave in prvič odkar se je z balkona preselil na okensko polico, pogledal nazaj skozi steklo. Vprašal se je, kako to, da tega ni storil nikoli prej, saj je bil za to potreben le polobrat vratu. Bilo je, kot bi ves ta čas nekaj zamujal, živel v neki polrealnosti, kot bi bilo življenjsko okolje, ki si ga je ustvaril le dvodimenzionalna kulisa, ki jo je neuko jemal za »svet«.

Začudeno in na pol nejeverno je opazoval bitje v tistem drugem svetu za steklom, kako si z nekakšnim zobatim predmetom drgne po dolgi dlaki, ki mu raste na glavi. Obrnjeno je bilo proti oknu in ni minilo dolgo, ko so se njegove oči srečale z očesom našega goloba. Obraz je razpotegnilo v čudno grimaso. Ker se golobi ne smehljajo, vsaj ne tako, kot se smehljamo ljudje (saj imajo trde kljune), te grimase ni prepoznal kot nasmeh. Jo je pa takoj občutil kot nekaj, kar se mu ni zdelo prav nič strašljivega ali odbijajočega in je zato kar občepel na mestu, brez da bi se splašil in odletel. Bitje se je oglasilo in nekaj začivkalo, ampak sploh ne tako, kot to počnejo ptiči. Zvok je bil globji in precej bolj mehak in gladek. Začel se je z nižjim in končal z rahlo zvišanim tonom, potem pa zaključil z odsekanim klokotanjem, pri katerem je še bolj razpotegnilo obraz. Če bi golob lahko razumel človeščino, potem bi razumel, da je reklo tole: »Voajer golobji!« in se zasmejalo.

Ako bi pogledali z višine dvesto metrov, bi tisti blok videli kot precej pomanjšan, pokončno postavljen kvader, napolnjen z glasovi, oblikami ter številnimi majhnimi bitji, kot nekakšen čebelnjak. 

In tisto stanovanje, s tistim balkonom, kjer je golob nekdaj živel ter okensko polico, na kateri biva sedaj, bi bilo le eden od kvadrov v katerih nekaj biva. Naša ženska in naš golob bi bila le dve, od na ducate nenavadnih bitij, ki tam živijo. Vendar pa je nekaj na njiju drugačnega.                                      

Naš golob je za goloba nenavaden in naša ženska je nenavadna za žensko. Ona opazuje golobe ter se jim smehlja, kar je za mnoge pripadnike njene vrste popolnoma nesprejemljivo, golob, pa je prvi izmed golobov tistega okoliša, naredil obrat vratu in pogledal navznoter, skozi okno stanovanja.          

Ko se takole opazujeta, začutita sorodnost. Ali je to usoda? Ali sta povezana kot dve duši, ki sta si po svoji osnovi sorodni, čeprav ujeti v različnih bitjih, različnih telesih? Morda pa ju veže le dejstvo, da sta oba nenavadna in zato svoji vrsti nekako tuja.

Kdo bi vedel…. Človek veliko misli in domneva, v nasprotju z golobom. Lahko pač rečem, da mislim, da sta si sorodna, vem pa nikoli zagotovo. Kot tudi golob ne. Jasno pa je nekaj.  Če bi ju opazovalo nekaj tujega, nekaj, kar ju nikdar ne bi moglo razumeti in prevesti v svoj jezik zaznavanja, bi bilo za oba očitno zgolj, da živita. Živita in čakata, da bo minilo.