Članek
Avtostrukturiranje blodnega uma
Objavljeno Mar 28, 2015

 

Sem ženska z besedami, prastara duša, otrok.

In moje prekletstvo je v tem, da besede delajo kroge.

Se odbijajo, odmevajo in si prisvajajo moj glas.

Njih čarnost je takšna, ki  me veže.

Veže na eter, na nevidno, na občutek, na oris, na slepo pego.

 

Gledam.

Svoj utrujen in zdelan obraz.

Ne vem. 

Ali me tako vidijo tudi ostali, ali se zdim le sebi takšna?

Kaj je spet? Kaj je narobe? Kaj mi manjka?

Nič mi ne manjka.

Pa vendar. Ponovno se je začelo.

Udrihanje.

Znotraj mene je nered, manjko, občutek praznine.

Pišem. Grizem. Pomikam se v notranji svet, s katerim sva v popolni soodvisnosti.

Samovšečna?

Pisala sem vedno. Sem se morala odpreti? Je kakšna razlika? Sem kaj pridobila ali morda le izgubila? Si pustila iztrgati jezik in ga zamenjati za trnje? Kar brez barantanja? Kot kazen za misel o lastni vrednosti? Pustila svetu, da mi žuga s prstom, ki posnema božjega?

 

Premikam se iz odklona v red. In tako naprej in nazaj in v krogu. Ko mislim, da sem se uravnala, me potegne nazaj v odklon. Vedno sem bila odklon. Zakaj? Kdo bi vedel…. Morda, ker se nikakor ne morem sprijazniti s tem, da bi nekam spadala, da bi bila uvrščena, definirana. Urejenost čutim kot zanko okoli vratu. Pripadnost je sicer pomirjujoča, ampak velikokrat strašljiva. Pomeni, da se moram upogibati pod kompromisi.

Pred vsem pa…. Gnus je bil vedno moje gonilo.

Gabijo se mi ljudje, ki mislijo, da vedo, da delajo prav, ljudje, ki nimajo načel. Ampak potemtakem se lahko gabim tudi sama sebi? Gabijo se mi lažna moraliziranja in svetohlinstvo, perverznosti, če so zastavljene kot pričakovanje. Gabi se mi vsiljevanje čustev. Čutim, kot, da mi ljudje z njimi stiskajo vrat. Ne maram, da od mene kdorkoli kaj pričakuje.

 

Dvojnost.

Želim si ljubezni, ko pa jo čutim, se mi zagnusi. Ne maram grobosti, pretirana nežnost me odbija. Ne maram ignorance, pretirana pozornost me duši. Ne maram zaničevanja, občudovanje se mi zdi patetično.

Sama sebi paradoks, brezupno zavozlana v bolezenskem malodušju. Čutiti veselje je napor. Ker potem moram najprej odmakniti skladovnico, s katero sem se založila. Prepričanja, poza, samopodoba, ego….

Včasih se mi celo izmakne lastno bistvo. V prazni preganjavici z muholovcem udriham, po razkropljenih podobah, ki plezajo navzgor po stenah, kot sence. Kot delčki resnice, za katerimi ostaja le odtis v svetlobi in temni madeži, ki jih pušča odsotnost le-te.

Požrešno si želim priložnosti. Da bi mi svet zaupal v tej meri, da bi me pustil pri miru. Mi dal možnost razviti lastno čustvo, lastno veselje, lastno perverzijo, lastno pozornost. In se mi ob tem smehljal kot majhnemu otroku, ki je naredil prvi korak.

 

Ko me vidiš, se ti smejim v obraz. Z žarom majhne deklice. Cinično norčujoč se iz same sebe. V neki skrbno naučeni tragikomični predstavi, se prekopicujem in obračam, tako, da je prav.

Skrbno poravnana v liniji tistega kar želiš videti. Otroška duša, ki se seseda navznoter, v temo.

Femme fatale, femme fragile, jokajoča ljubimka, cirkuška artistka, požiralka mečev…. In ognja…

 

V meni gori.

Gorim.

Izgorevam v nič.

Pa vendar me je vesolje tako polno, da se vsake toliko razpoči.