Sedim na avtobusu in poslušam mulce, se pravi študente (naš veleup in hkrati obup), med tem ko se pogovarjajo. Saj veste kako je to. Bolj se trudiš, da nebi vlekel na ušesa, bolj ne moreš, da ne bi slišal pogovora, ki se dogaja vpričo tebe.

Jaz pa se zalotim, kako mi vsebina pogovora nekako zbeži mimo, med tem, ko me popolnoma pritegne ton govora, melodija in raba besed.

Gre nekako takole:

»Ooo, stari….. Kaj bi jedla školjke…«

»Res? Jst jih nism še nkol.«

»Kva? Ne zajebavej. Une tačrne z drobtinam? Kako že… Gratinirane?«

»Ne, nkol.«

»Oh my god, stari! Oh, my god! Samomor delaš! Tok so dobre! Prsežm. Res, prsežm. Morš probat!«

»Ehm…. Jst grem, če že grem rajš v Meka….«

»Tok so dobre! Prsežm! Polet sva šle s frendico tut štirkrat na teden! Pa dobiš zraven lepinjo in tržaško omako…. Ne, čaki uno s česnom…. Kva je že? Oh….my….god! Tok so dobre! Prsežm, prsežm. Morš it. Preprosto morš. Tok so dobre.«

Sredi poslušanja (nenamernega), že krepko zavijam z očmi (Seveda. Kaj pa. Dlakocepim kot navadno.) in prime me (pa ne zgolj zaradi očitne prehranjevalne nekulture), da bi z glavo krepko butnila nekam, da bi se moja pozornost odlepila od dveh mladih imbecilov (no, vsaj –ke, saj je bil samček večinoma tiho). Vrag pocitraj oblazinjene sedeže! In tako pač poslušam do kraja, vse do mojega cilja (recite, da imam srečo, ampak študenta sta morala izstopiti nekje za mano) ter se zavem kako veliko mi pomenijo besede.

Posebno pri mlajši generaciji se mi zdi, kot da se pri poslušanju utapljam, v morju površno, slengovsko obarvanih, izjemno brezdomišljijsko sestavljenih in na silo v kup zmetanih stavkov. Pogrešam duhovitost, odrezavost, poigravanje z besedami. Spominja me na kak ameriški talk show, poln prenapihnjenih fraz, z lažno čustveno konotacijo in poudarki, kjer ni treba. Brutalno vsiljivo in primitivno, brez čuta za sogovornika, kot bi se govoreči ves čas pogovora občudoval v ogledalu, brez, da bi mu bilo v resnici mar za svoje poslušalce.

Konverzacija je pomembna. Zelo cenim ljudi, ki so spretni z besedami, ker to kaže na določeno stopnjo razgledanosti, humorja, natančnosti in celo inteligence. Zame ni ničesar kar bi me bolj poživilo, od duhovitega besednega dvoboja.

Mislim, da bi vsak posameznik moral obvladati vsaj svoj materni jezik in to do potankosti. Zdi se, kot da nas večina trdi, da govorimo po dva tri jezike, v resnici pa jih malokdo res pozna in obvlada. Najbolj žalostno pa je, da večina ne obvlada niti svojega maternega. Ampak te stvari se priučijo. Verjetno mlajše generacije za to niso v celoti krive same. Deloma je krivo to, da verjetno, kot otroci doma niso dobili potrebne vzpodbude in motivacije za to, deloma pa so si krivi sami, ker so za to popolnoma nezainteresirani. Jezik na žalost večinoma služi zgolj za komunikacijo. Škoda. In škoda, ker določene besede iz besednjaka izginjajo in izumirajo, ter jih zamenjujejo tujke in na - novo - skovanke.  Lahko sicer rečemo, da je to logična evolucija jezika, v globaliziranem svetu, še vedno pa ne vidim razloga, da ga ne bi ohranjali v izvorni obliki. Za muzejsko rabo, če želite. Za tiste redke čudake v prihajajočih generacijah, ki bi pa morda uživali v arhaizmih in pravilni rabi, v vseh malih čudaštvih slovenščine, v besedah ob katerih bi se nasmejali in jih z veseljem uporabili, ker so v vsakdanjem življenju redkost. Ker če ne, se bomo čez recimo dekado pogovarjali nekako takole:

»Jou bejba, dej me pokolej kej in afternun! Morm najprej psa pouokat, pol bom mela pa na izi cajt za en kofi in za mau početat s tabo!«

Velikokrat tudi opazim, kako so ljudje na položajih, ki zahtevajo komunikacijo z javnostjo, ali nastopanje v javnih občilih, jezikovno popolnoma nesposobni ali pa vsaj hudo okorni. Kako ne obvladajo pogovorne knjižne slovenščine, pravilnih naglasov, pravilne izgovorjave tujk in podobnega in kako neprimerno izpadejo. Diletantsko. Cel kup je na primer komercialnih radijskih postaj, kjer špikerji slovenščino uporabljajo hudo na hojladri, z mehkimi L-ji, kar je trenutno v Sloveniji hud trend, vsaj zdi se tako, kjer so francoski, nemški, angleški izrazi izrečeni po lastni slabi presoji in ne po jezikovnih zakonitostih izgovorjave posameznega jezika in ne na koncu, kjer radijski voditelji stresajo svoje »izjemno duhovite« opazke, kar povprek, brez kriterija, brez nekega pametnega sita, ki bi reklo: Navadno teslo si, izmisli si raje inteligentno opazko!  

In ljudje kupujejo. Poslušajo. Spremljajo. Jemljejo za smešno, duhovito, pravilno. Si zapomnijo. Ponavljajo. Tako nastajajo slovenske mini zvezde. Iz nepomembnega radijskega moderatorja, v egocentričnega, vase zagledanega radijskega idiota, ki ne le, da je primitivno trapast, ampak svoje traparije celo seje in trosi v eter. In človek niti ne ve zakaj se primejo, zakaj se zdijo ljudem smešne, se pa zave, kako lahko je ustvariti nekakšen kriterij brez kriterija, kako lahko je v tej očitni brezkrvnosti postati osebnost in kako na tem svetu manjka želje po kakovosti.

Pri tem se spomnim fraze Beseda ni konj.  Ki pomeni nekaj takšnega, kot, beseda ne škodi, oziroma če nekaj rečeš, ne more škoditi. Opa!  Beseda vsekakor je konj. Ima moč. Lahko je orožje, ki najhuje rani. In vsekakor je direktna vez med ljudmi, ki narekuje komunikacijo in način občevanja. Sprašujem se, ali bi se naši odnosi spremenili, če bi bili ljudje bolj pozorni na način komunikacije ter se izražali manj nemarno. Ali ni ravno beseda tista, ki nekako sili k razglabljanju? Ki definira, pripomore k  pravilnemu razumevanju ali zablodi? Zato pa verjetno obstaja misel, da ustavi besedo, ki je včasih prehitra in jo usmeri po pameti, ali pa izbere bolj primerno.

Hja. V primeru, da ta obstaja. Pamet, namreč. Pri veliki večini populacije o tem še vedno nisem prepričana.