Včasih se vprašam o pomenu stvari, ki se mi dogajajo v življenju. O ponavljajočih se nevšečnostih, ki se včasih človeka kar nekako oprimejo, ko se stvari ponavljajo in se vprašaš, zakaj ravno meni in ali res ne more biti že enkrat miru? Kasneje skoraj obvezno ugotovim, da je bilo vse z določenim pomenom. Lekcija, če želite. Pa ne v smislu sivobradega modreca, ki sedeč na oblaku muhasto dodeljuje srečo in nesrečo in ki si reče, aha, tale se pa še ni naučila lekcije, dajmo na repeat…

Ciljam bolj na to, da si človek dopušča, da se mu stvari ponavljajo in vlečejo, ker ni sposoben na nek način opraviti sam s seboj in svojimi vprašanji ter morda zamenjati delček v sestavljanki, namesto, da trmasto vtika puzzle, z okroglim delom v oglatega.

Torej, že dlje časa, pravzaprav, skoraj od začetka, imam težave z lastnikom stanovanja, v katerem domujem. Se pravi, opravka imam z nekom, ki ima dovolj denarja, da se mu zdi znesek najemnine, ki mu jo plačujem, popolnoma irelevanten. Možakar je priznan profesor, na videz dobrodušen in duhovit, pod kožo pa zakrknjeno preračunljiv in hudo dvoličen. Stanovanje mi je dal v najem, ker je bilo pred tem precej časa prazno in se mu je zdela možnost, da bi nekdo namesto njega plačeval stroške, poleg tega pa še najemnino, nadvse mikavna. Ne morem verjeti, kako so lahko premožni ljudje požrešni na denar!

Takoj po podpisu pogodbe, o najemu stanovanja, sva se ustno dogovorila o vseh rečeh, ki naj bi jih on, kot lastnik v stanovanju zamenjal, popravil, uredil…. Pa takorekoč ničesar od tega sploh nikoli ni naredil. In govorimo o daljšem časovnem obdobju. Sama sem nihala, od besa ob tem, da sem se dejansko zataknila na zvito sestavljeni pogodbi (saj je ne krši niti v enem členu), in iskanja načina kako bi ga prisilila v to kar mi je obljubil, do malodušja, ker mi je dejansko primanjkovalo energije za take vrste spopade. Razočarana nad seboj, ker nisem pravilno precenila karakterja človeka, sem se sčasoma vdala in nekoliko spustila iz rok, odločena, da bom pač sprejela situacijo tako kot je in ob prvi možnosti našla drugo stanovanje.

No, eden od večjih problemov tega stanovanja, so bili golobi, ki so se v času, ko je bilo to prazno, naselili na balkonu. Nekaj časa sem jih podila, pa se niso dali pretirano motiti. Kasneje, ko smo balkon tako zaprli, da smo jim preprečili dostop, pa so se preselili na zunanje okenske police.

Spravljali so me ob živce. Pa ne le golobji iztrebki, temveč tudi prhutanje in gruljenje, zvok krempeljčkov po kovinski okenski polici…. Priskrbela sem si celo palico s katero sem jih odganjala.

Ampak to je bilo v fazi besa. In ne besa do njih, besa do lastnika stanovanja, da se razumemo. Kasneje, ko sem se malenkost umirila, sem jih začela opazovati. Nisem jih več mogla naganjati s palico. Zavedla sem se dejstva, da je to tudi njihov dom.

Trije so.  Moji golobi.

Dva, ki se neprestano tiščita skupaj in še eden, ki čepi vedno nekoliko ločeno od njiju. Sklepam, da gre za par in morda prijatelja :) Mamo, očeta? Brata sestro? Kdo bi vedel… Ti trije golobi, me spremljajo že precej dolgo. Vedno isti trije. Navadila sem se jih. Če enega ni, ga pogrešam, oziroma se sprašujem kam je izginil, kaj se mu je zgodilo. Gruljenje me več ne moti.

In ob tem ugotavljam, kako je naše dojemanje življenja smešno in kako nepravično in brez vsake osnove vrednotimo posamezna življenja, glede na lastne okoliščine in omejeno pamet. Tukaj se bom malce pritaknila krščanskega vrednotenja živih bitij in teorije o tem, da je edino bitje z dušo človek. Če razmišljam o vseh filozofih, ki so razpravljali o tem kako dokazati prisotnost duše, če vzamem v obzir slavni Cogito ergo sum, ne naredim nič drugega, kot, da razmišljam prekleto uokvirjeno v egocentrično, počlovečeno razmišljanje. Počlovečeno pravim zato, ker izhaja zgolj iz zaznave nekega človeka, ki pa je verjetno precej unikatna, če jo primerjaš z zaznavami ostalih živih bitij. Kar pa jo gotovo ne naredi za absolutno ali bližje bogu, ali edino vredno duše. Hkrati se zavedam, da so si zaznave živih bitij med seboj tako različne, da je popolnoma nemogoče in neumno primerjati eno z drugo in za eno bitje trditi, da je vrednejše, ali bolj upravičeno do življenja, od drugega.  Ko gledam moje golobe, razumem eno stvar. Življenje kateregakoli živega bitja je unikat in nihče ga nima pravice vzeti brez premisleka.

Da ne bo pomote. Ne bom postala nora babnica, ki golobe spušča v stanovanje in jih hrani. Ne. So kjer so. Če bi imela možnost, bi jim zgolj preprečila dostop na okenske police in jim dala možnost, da si dom najdejo drugje. Ne bi jih pa zastrupila ali potolkla s palico, kot bi naredil marsikdo.

Ker pa to ni v moji domeni, ker bi bila to dolžnost lastnika, jih puščam tam kjer so, opazujem in si pustim razveseliti se, ob prisotnosti živih bitij, ki so sčasoma postala nekaj kar mi je na nek način celo blizu. Včasih jim rečem kakšno besedo, jih kaj vprašam in opazujem, kako obrnejo majhne glavice ter me zvedavo pogledajo od strani. Vem. Tudi oni se sprašujejo o meni. Na svoj način.

Se morda sprašujejo, če sem nekakšen bog?

Nah…. Golobi ne poznajo percepcije boga. Sprejeli so me kot dejstvo in nič več.