Članek
Odgovornost
Objavljeno Mar 14, 2015

           

Takole med tednom, ko dnevi prehitro bežijo mimo in ko že opažam tiste prve spremembe, ki kažejo, da se je zima vdala in prevesila k pomladi, po malo mozgam o vse sorte rečeh. Med drugim sem oni dan navrgla svojemu moškemu:

" Aha....slišiš? So že spremembe."

"Kakšne spremembe?" me je vprašal s tistim pogledom, ki (zdaj že vem) nakazuje, kako se pri sebi zabava, ob mojih neredkih ekscentričnostih in čudaških izjavah. On pravi, da sem ena usekana baba, hehe. In verjetno to drži.

" Ptičje petje. Slišiš? Tega pozimi ni bilo slišati."

Res je. Uho se navadi in mozeg sčasoma ne zazna več.

Ja. Pomlad, težko pričakovana in začenja se.

Vmes pa uho ulovi marsikaj, tako mimogrede in tudi zgodi se veliko reči. Takih. Majhno - velikih, nepomembno - pomembnih, vsakdanjih, odvečnih.... Tistih, o katerih bi se mi navadno prav upiralo pisati, tokrat pa.... Nekako silijo ven.

Ta teden, v ponedeljek, sem se nabrcala v guzico in svoj korak, na hodniku fabrike, skoraj šizofreno preusmerila, od hitrega- čim dlje stran-koraka, k tistemu, ki me je končno, skoraj na silo, privedel v šefovo pisarno.

In tako se kooončnoooo znajdem pred njim. Pogodba se mi izteka. Gledam ga. Je tiste vrste »american boy« tip, s simpatično - strešica - pričesko, zanj premladostno,  in večnim hinavskim nasmeškom na frisu, ki bi, če ne bi bil nemarno zamaščen okoli pasu, bil morda še za pogledat. Ampak I know better.  V mislih se mi formira oblaček z vsebino »BRUH!!«. Pa ga ignoriram. Še sama si nadenem koketno - brezbrižen smehljaj in zdrdram tisto, kar sem ga prišla vprašat.

»Vas iščem.« rečem.

Pogleda me narejeno začudeno. »Mene? Ja. Prosim?«

»Em…. Glede na to, da se mi počasi izteka pogodba, me zanima…. No. Zanima me, kaj nameravate. Oziroma ali je možnost za podaljšanje? Ali ste o tem sploh že kaj razmišljali?«

»Do kdaj imate pogodbo?« me vpraša.

»Do maja.« rečem.

»Em…. Ne vem, ampak mislim, da ne bomo podaljševali. Ne vem no… Mislim, pa da ne.«

»Aha. V redu. Hvala.«

Končam pogovor in se obrnem na peti.

Sploh ne sprašujem po razlogu, saj se mi zdi popolnoma nepotrebno. Jasno mi je, da ne potrebujem ničesar, kar bi mi dalo misliti, da sem ga nekje polomila. Vem, da bi se kasneje, kljub temu, da mi je jasno, da nisem naredila nič takšnega, na ta račun še kako mrcvarila in spraševala, ali bi lahko naredila kaj drugače.

Ne morem pa pregrizniti tistega »ne vem«, ki je tako narejeno prišel iz njegovih ust. Kako ne veš? Ali si po enem letu dela ne zaslužim jasnega odgovora? Veš, veš. Kakšen šef si? Kako lahko v tisti »ne vem«, zapakiraš negativen odgovor in si predstavljaš, da si ga s tem olepšal? Kljub temu, da si morda misliš, da sem nesposobna in pazi, ne nesposobna v smislu lena in lesena, temveč nesposobna preleviti se v sužnja in pokloniti podjetju ves svoj življenjski sok in energijo, gotovo nisem med najbolj neumnimi. Vem, dobro vem, kaj pomeni tvoj »ne vem« in »mislim«. Niti slučajno si ga ne prevajam, kot bledo možnost za drugačen razplet.

Kaj pomeni odgovornost? In kaj je tisto, kar Slovenca dela dvoličnega? Ga postavlja, če čisto realno pogledamo, v vlogo muhastega, razvajenega otroka?

Odgovornost pomeni pripravljenost, v vsaki situaciji poiskati odgovor. Odgovarjati. Zaveza k iskanju rešitve problemov, ki se pojavljajo pri stvari, osebi, projektu za katerega si odgovoren. Odgovor »ne vem« v tej situaciji ne obstaja. Vsaj ne za to, da bi se naredil lepega. Tukaj sploh ni važno ali si lep ali grd. Odgovornost pomeni, da, če je potreba, pač tvegaš svojo lepo sliko in namesto nje pokažeš jajca. Ljudje na odgovornih položajih, so navadno temu primerno plačani. Na naš račun, seveda, saj s tem dvigujejo aritmetične sredine statistik, višine povprečnih plač v podjetjih. Nikakor ni sprejemljivo, da se potemtakem skrivajo za olepšanimi frazami in svojimi podrejenimi, ki za manjše dohodke, izvajajo vzgojne ukrepe nad dnom hierarhične lestvice, kar vsekakor, prav nič ne pripomore k njihovi popularnosti, je pa sila praktično, ko se takle »american boy« odloči, da bo pred občestvom podjetja, v katerem ima »odgovorno vlogo«, špilal taprijaznega tipa. Tako se bo lahko zvečer, ali pa magari v wc-ju podjetja, pogledal v ogledalo, si nadel svoj hinavski smehljaj, si pomežiknil in si rekel: » Way to go, man! U are the one!«

                                                   

Zame tak odgovorni nima ne avtoritete ne integritete.  Sploh ne, ko enkrat pričenjaš razumeti vlogo, ki jo igra. Vidiš poizkuse sproščenega kramljanja z delavci, ki se mu kar najraje seveda izognejo, revček... Skoraj pomisliš, glej ga, rad bi pozabil na odgovornost. Malodane se ti zasmili. Preprost človek, ujet v svet velikih. Ubogi, mali človeček. Nikomur se ne bi rad zameril. In zatorej, to porine komu drugemu.

Določena mera snobizma? Velikokrat mi je kdo očital, da sem malce snoba. Kar je nekako smešno, saj moj življenski ritem, s pojmom nikakor ne sovpada. Treba je ločiti med snobizmom in visoko postavljenimi kriteriji. Moje mnenje je, da je edino to način za družbeni napredek. Za vse bi moral obstajati kriterij. Ne pa, da se stvari prikrojuje sproti, po potrebi. Pri nas je tako z vsem. Celo zakone se prikrojuje po lastni pameti in principu  " kdo bo meni solil pamet"….  In če to počnemo vsakodnevno, po malem vsi, resnično ne moremo pričakovati, da si jih prav tako ne bodo ljudje, ki imajo v rokah višje inštance.

Vse kar znamo je lajanje in pritoževanje. Zgražamo se nad tistimi, ki služijo huronske zneske, v popoldanskem času, na legalen način, da ne bo pomote, sami, pa bi pograbili kakršnokoli možnost, za hiter zaslužek, če bi jo le imeli. Zgražamo se nad lastnikom pitbulla, ki je mimogrede, v parku pogrizel mimoidočega psa in nato še lastnika le-tega, ki je svojega ljubljenčka branil, sami pa lepo sproščeno šetamo s svojim pasjim prijateljem, brez povodca, braneč se, moj pa že ni agresiven, nikoli nisem imel nikakršnih problemov…. In še in še, je takih primerov.

Ne vem no. Dvolično?  Ja, ja…. Brez discipline in upoštevanja splošno določenega, se ne bo nikoli, nič spremenilo. Na žalost. In prosim lepo, v kolikor sami niste pripravljeni visoko postaviti svojih standardov, tega ne pričakujete od drugih. Tudi od tistih »psihotičnih prasic« na visokih položajih, ki nam kradejo ne. Psihoza je vsepovsod. Ker je vsepovsod dvoličnost. To je ena tema za razmislek, ali ne?

No… In the meanwhile, ko boste vi premišljevali :), v kolikor boste tole pisanje, sploh na kakršenkoli način, vsaj rahlo, vzeli v obzir, bom pa sama spet postala brezposelna oseba. Hja.

Po pravici povedano, v tem momentu niti nisem ne vem kako zgrožena. Mislim si, da je mogoče prišel čas, ko si lahko dam priložnost, za kaj boljšega v življenju. Kar si vsekakor zaslužim, da smo si na jasnem. :) I m keeping my standards skyhigh!

Držite mi pesti in zaželite mi nekaj sreče!

 

XOXO  soon to be unemployed-girl :P

 

P.S. Imena podjetja ne omenjam, v svojih opisih šefa, ne ciljam na točno določeno osebo, ampak generični model. Vsaka podobnost z realnimi osebami ali podjetji je zgolj veliko naključje.