O tonih in o glasu:

Želim si, da bi lahko pozabila na tone s katerimi ljudje operirajo, s katerimi se naslavljajo name. V vsej lestvici, s celimi in poltoni vred, je vedno nekaj dvomljivega in dvoumnega. Človek bi se moral skoncentrirati na alikvotne tone, ki jih zazna le podzavest ali pa zelo izurjeno uho. Če smatram, da je v resnici skozi zgodovino, polno nesmiselnih verbalnih deliktov, nekoliko evolviral.

Pišem zato, ker sicer trpi moja grlena čakra :) . Resno. Naredi se mi cmok v grlu. Šlo je že tako daleč, da sem čisto hipohondrično razmišljala o tem, da sem si s prekomernim kajenjem pridelala lepega vraga in pol. Se pravi v najbolj norem momentu je bil to rak, malo kasneje pa recimo nekaj kar bi sčasoma lahko postalo rak. Vse govoričenje o čakrah in podobnih shanti zadevah, se mi je zdelo neumno. Zdaj pa se mi, vsaj to o grleni čakri(kljub rahli skepsi in malenkostnem odporu),zdi smiselno. Če se ne izrazim, dobim cmok v grlu. Pika.

Glasovi ljudi, so pač glasovi. Kritike, komentarji pohvale…. Ko se človek spravi javno razglabljati o zadevah, kot to pravkar počnem, naj bi nekako računal na to. Ali res? Moja naivnost je v tem, da na take stvari ne računam. Prostor kjer objavljam, smatram za svoj interaktivni, elektronski delovni zvezek. Nisem blogerka, ne. Izraz mi gre celo na živce. Ne pišem spletnega dnevnika in bog pomagaj, nikdar nisem želela biti pripadnica kakršnekoli klike.

Ljudje me čudite. Resno. Zadnjič mi je nekdo v komentarju napisal, da so ljudje neumni. Naj se ne zanašam preveč na pohvale, ki mi jih napišejo v komentarjih. Nekako me je streslo. A tako torej? Pišeš javno in se požvižgaš na kritike? Na svoje bralce? Se pravi, če si pisatelj, pišeš izključno za svoj egotrip in ne za svojo publiko, ki je seveda neumna? Takšno razmišljanje, se mi zdi precej paradoksalno. Še zlasti za nekoga, ki stremi po tem, da bi postal priznan pisatelj. Se pravi, da si se povzdignil na nivo polboga? Se pravi, da je po tem takem, tvoje pisanje ovcam v poduk in vzgojo? Se pravi, da je kljub vsemu, vloga umetnika, vzgajati in usmerjati svojo publiko? Bogme. Čisto razsvetljensko. Ampak jaz se s tem  ne strinjam. Umetnost naj nebi imela namena ali cilja. Po mojem, da ne. Naj nebi imela cenzure in naj nebi poveličevala sama sebe. Če bi me kdo vprašal(pa me verjetno niti nebi, ker razglabljam sama zase, brez posebnega pomena), kaj zame pomeni umetnost, bi verjetno odgovorila, da je to tisto nekaj, kar se te dotakne. Kar nariše vzdušje, atmosfero. Kar ustvari specifičen občutek. Kar ustvari osebe, pojme, ideje, misli ter jih naredi žive. Umetnost je nekakšna stvaritev. In v primeru pisateljevanja, je to tisto, kar mrtvi črki in besedi vdihne življenje, ki zaživi samo, v glavah bralcev. Se pravi. Publika je pomembna. Neumna, kot se že komu zdi, ampak s svojim pisanjem ciljaš nanjo. Svoje seme vržeš v njihove misli, kjer to vzkali, ali pa ne.

O svobodi:

O vseh praznih in polnih marnjah, ki se dotikajo svobode, hodijo okrog nje, jo lovijo in poizkušajo okusiti za kaj tu sploh v resnici gre. Želela bi si, biti svobodna od vseh pričakovanj do sebe. In to s tuje in lastne strani. Od vseh projekcij, ki jih vsakodnevno prejemam nase in ki jih celo neumno in prevelikodušno sprejmem, kot nekaj kar pač moram, za ljubi mir. Svobodna od idej, ki mi jih vsiljuje okolje, zaradi katerih na stran odrivam svoje lastne, tiste, ki me delajo drugačno in preunikatno, preobčutljivo in nezemeljsko. Nezemeljsko, ker nikjer okoli sebe ne najdem ničesar, kar bi mi dalo slutiti, da je zanje vsaj majhna možnost. Da je možnost zame. Da bi bila lahko kdaj v resnici polna in izpopolnjena. Svobodna od lastnih občutkov dolžnosti. Do sistema, do ožje enote ljudi s katerimi sobivam, do sveta, do kolektivne zavesti…. Če si predstavljam kolektivno zavest kot nekaj, kar se dotika vsega. In če si predstavljam, da me do nje veže nekakšna dolžnost. Da se oglasim, če mislim, da je nekaj narobe, da vztrajam pri svojih načelih, če sem prepričana, da so prava.

O mojem glasu:

V zadnjem času sem precej mozgala o tem, za kaj javno objavljam svoje pisanje. Če obrnem čas za eno leto nazaj, vidim lastne plašne poizkuse biti slišana. In seveda, sem na nek način tudi bila, mi je uspelo, da sem se prebila iz popolne osame v stanje, ko sem postala sposobna iskreno deliti svoje misli s kupom neznancev in virtualnih prijateljev. Kasneje se je v mojih možganih pogosto oblikovalo vprašanje: Za kaj to počnem?

Lahko bi v nedogled razglabljala o smislu in nesmislu tega početja. Človek mora včasih razčistiti sam s sabo in razumeti lastne motive. Priznam, da je takšnole objavljanje na nek čuden način adiktivno. Navadiš se na odzive, komentarje, na internetne debate ipd… Hkrati pa si tako ustvariš nekakšno ogledalo, projekcijo samega sebe. Ustvariš svoj imaginarni lik, z vsemi filtri, ki javnosti dopuščajo vpogled v natanko tisto sfero lastne duševnosti, ki jo izbereš sam. Če si pri tem iznajdljiv, se prikažeš takšnega, kot si želiš, da bi bil. Stvar je varljiva. In seveda, jaz ne bi bila jaz, če se ne bi nujno zataknila ob vsaki malenkosti, ki količkaj spominja na odvisnost. Nočem biti odvisna od lastne, umetno sproducirane samopodobe. 

Ampak….. Kakorkoli, zame je to, da se oglasim dobro. To sem pred časom vzela za izziv in nalogo. Morda je to edini način, kako se povlečem ven iz lastne izolacije. Zato. Naj gre štrik, kamor je šel bik. Odločila sem se, da bom še naprej pisala, kljub temu, da mi zna kdo šteti v minus, mojo izjavo o interaktivnem delovnem zvezku :) .

O egu:

Ego je najmočnejša in najbolj zavajajoča droga. Leta nazaj, sem po prebiranju Carlosa Castanede zapadla v mišljenje, da se moram truditi zatret lasten ego :) . Do momenta, ko je v moje življenje prišel prvi učitelj. Bil je moj profesor slikanja. In bilo je proti koncu prvega letnika akademije, ko smo pripravljali slike za razstavo. Stala sva pred mojo sliko.

»Zdaj pa naredi en lep avtogram.« je rekel.

Začudeno sem ga pogledala. V desnem spodnjem kotu je bil nakracan podpis, ki je meril kakšnih deset centimetrov v višino. Zdelo se mi je skoraj nemogoče, da bi ga lahko kdo zgrešil.

»A lahko naredim še večjega?«sem malce cinično vprašala, čudeč se dejstvu, da človek, ki operira z detajli, zgreši očitno.

Zasmejal se je. »Ego pa imaš, ego!«

Zavedla sem se, da sem v resnici malce zapretiravala in postalo me je sram lastne pretirane samozavesti.

»Ja. Vem.«sem rekla skoraj opravičujoče. »Se ga trudim zatreti.«

Spet se je zasmejal.

»Nikar se ne trudi.«je rekel. »Umetnik brez  močnega ega, je kot vesolje brez zvezd.«

In res je. Če razmišljam o egu, kot o nekakšnem zavajajočem hudobcu(beri hudič), samozadostnem, in povzdigujočem se v višino, v nasprotju z ponižnostjo in ljubeznijo do vsega živečega(beri božje), ugotovim, da ni dejanja umetnosti, brez človekove temne strani, kakor tudi ga ni brez njegove svetle.

Castaneda pravi, da smo svetlobna bitja. V kakršnemkoli kontekstu že, v tem trenutku potegnem asociacijo, ki mi ustreza. Ni svetlobe brez teme in ni teme brez svetlobe. V nas je oboje. Želim si spretno balansirati med obema in ne izpustiti ne enega, ne drugega pola same sebe.  In želim si ustaviti se, preden postanem od česarkoli odvisna(beri preden me ena od obeh strani preveč potegne).

In še ena misel, nanašajoč se na spomin, ki sem ga prejle opisala:

Stvar, ki jo ima človek za veliko in hudo očitno, je lahko vsem ostalim nevidna. Ali je zato nepomembna?