Članek
Poteletenje
Objavljeno Dec 19, 2014

                                            

V Sloveniji (pa ne vem ali je tako zgolj v Sloveniji), občutim hudo pomanjkanje kritičnosti. In sicer v vseh možnih različicah. To je stavek, ki se mi je na jeziku pojavljal (in se mi še vedno), v vseh mogočih situacijah. Kritičnost v smislu samokritičnosti, avtorefleksije in pa seveda neka splošna kritika, na podlagi strokovnih kriterijev. Ta beseda, je odgovor na vsa mogoča vprašanja, povezana z najrazličnejšo problematiko. Ni nikakršnega nivoja. Nikjer. Tudi v krogih, za katere bi se to pričakovalo, na žalost ne.

Navkljub tveganju, da bom s tem užalila cel spekter ljudi, bom zapisala bogokleten stavek. Bogokleten zato, ker mi da »slovenski« občutek misliti, da se imamo za otroke revolucije. Vsaj socializma, če že nič drugega.

Žal mi je, da sta pri nas izumrla aristokracija in meščanski razred!

Naj obrazložim. Ne gre za hohštapleraj ali željo po hierarhiji (čeprav tudi za to nisem več prepričana, da bi bila slaba ideja). Gre za izginotje nivoja družbe, ki ga je ta razred včasih narekoval. Včasih sta bili vsaj v tem sloju razgledanost in izobrazba v modi. In poleg financ sta bili to hkrati tudi vstopnici za vse, ki so se vanj želeli ambiciozno pririniti. Včasih je imela beseda Gospod določen pomen, ki se je nanašal na njegov stil in obnašanje, zdaj kličemo gospod vsakega, ki se ima za nekaj.

Če pomislim kakšen kriterij vlada pri nas in komu rečemo gospod, mi postane jasno, da je to največkrat tisti, ki ima denar. Kultura gor ali dol. Prazen blišč, brez patosa. Pomanjkanje, minus. Vsak holcer, z malo denarja pod palcem, se smatra za uglednega človeka (tudi sam sebe, da ne bo pomote). Je pa res, da je marsikateri holcer (kot sem prejle rahlo žaljivo rekla), veliko bolj razgledan od nekoga, ki se je rodil s srebrno žlico v riti in mu nič ni treba.

Priča smo pojavu splošnega poteletenja. Ker nam ni treba. Kultura ostaja zgolj kot nekaj, kar je peščici ljudi postalo potreba, vsi ostali pa brezbrižno in vztrajno vegetirajo in se izkazujejo z umetnim razkošjem, ki jim ga omogoča njihov življenjski standard, po principu »nek se vidi razkoš«.

Kritična masa ljudi je premajhna. Kultura izobraževanja je izginila. Le-ta se pogosto vrši le še v svrho služenja denarja, brezbrižno do tega, kaj bi lahko doprinesla družbi kot taki.

Ljudje počasi spet postajajo nepismeni. Branje? Prosim? »Je škodljivo za oči«, sem med drugim slišala. Dolgočasno. Saj obstaja internet in stric Google, ki nam da vedno hiter odgovor na kakršnokoli vprašanje. Ampak veste kaj? »Internetna izobrazba« ne šteje, ne more šteti, saj ji manjka koncentracije, osredotočenja in poglobitve. Ravno ta tri stanja pa, oziroma ljudje, ki so jih sposobni, so edini, ki bi se lahko kvalitetno poglobili v probleme države in jih uspešno reševali.

Tole me muči že dlje časa. Imam na robu jezika oziroma prstov, brbota, se preriva na plano…. Pa naj bo. Menda ne bi bila jaz, če nebi otresala jezika in izzivala. Pa ne gre ravno za izzivanje. Gre za meni tako očitne stvari, da me dejstvo, da vse kritike na račun države, sistema, družbe ali razmišljanja, pogosto zaobidejo to temo, ne da bi se je sploh dotaknile, puščajo v apatični nejeveri.

Precej berem. Med drugim tudi kaj imajo povedati vsi tisti, ki naj bi bili po vseh pravilih inteligentni, drzni in razgledani. Pa vendar redkokdaj zaznam obrat razmišljajočega človeka. In sicer obrat proti sebi. Manjka samokritičnosti.

Boste rekli za koga se imam, Ja. Vzgojena sem bila v meščanskem duhu. Take vrste vzgoja mi je dala, če nič drugega, širino. Okvir za razmišljanje, če hočete. Hkrati pa sem pripadnica delavskega razreda(ponosna, ker spoštujem delo kot tako). Svoj kruh služim z lastnim delom in dobro razumem oba vidika. Delavskega in »intelektualnega«.

Manjka nivoja. Povsod. V vseh sferah. Radi bi spreminjali stvari, pa nimamo pojma kako se jih lotiti. Funkcije v državi pogosto opravljajo kvazi strokovnjaki, ki vestno menjajo stolčke in se počutijo sposobne za prav vse. Po drugi strani pa kritična masa  ljudi kritizira, brez, da bi ponudila rešitve.

Kazanje s prstom. Ti si, on je! Delaš narobe! Sramota!

Naj omenim dejstvo, da je Slovenija ena izmed držav, kjer se izkoristi najmanj evropskih sredstev v Evropi. Pogosto zaradi neznanja! Ker ne vemo kako se lotiti javnih razpisov! Projekti se speljujejo zgolj za občutek, da se nekaj pa vendarle dela, brez strokovnosti, brez žirije, brez kritičnega izbora. Oziroma pod nadzorom nekompetentnih komisij in žirij. Pri nas vlada POL NIVO, kjer se udeleženci projektov čutijo velepomembne in po pravici povedano tudi so, ker saj jim sami to priznavamo in dovolimo.

Kot primer bom dala obnovo starih mestnih jeder.

Obnavljajmo! Redkokatero slovensko mesto (seveda so izjeme- na srečo) premore komisijo, ki bi bila sposobna kritično preceniti in voditi obnovo, na podlagi zgodovinsko-kulturno-arhitekturno-urbanističnega vidika (interdisciplinarnost, ja). Natečaji za izvajalce potekajo v »jaz dam-ti daš« maniri, občinski sveti izbirajo izvajalce in vodje projektov na bazi poznanstev in osebnih koristi. Tudi na javnih natečajih ni dosti boljše.

Kje so kompetentne komisije? Kdo jih imenuje? Zakaj je »intelektualni« in strokovni del družbe pogosto resignirano tiho? Jasno mi je nekaj. Tisti ki se oglaša, počne to v večino primerih zaradi lastne koristi.

Brezupno. Prišli smo v dobo provincializma. Brez nivojev. Brez vrednot. Brez hudo potrebne kritike in kakršnekoli avtokritike. In edino gonilo je postal profit.