Kot po navadi, sem jo pobral v centru. Že od daleč sem jo opazoval, kako se je nervozno prestopala, kako ji je zimski veter mršil lase in kako je vlekla cigareto, kot bi bila njena zadnja v življenju. Gladko, pordelo kožo na njenem obrazu, črno obrobljene oči in dim, ki se je takoj po njenem vdihu sukljal okrog nje. Skoraj čutil sem, kako ob sunku vetra narahlo vzdrgeta, Zavedel sem se, da jo kot po navadi požiram z očmi. Nič od tega kar je preživela, na njej ni pustilo niti najmanjše sledi. Vsaj na zunaj ne. Včasih je delovala prav otroško.

Ni me še zagledala. Grizla si je spodnjo ustnico in nemirno popravljala pramene las. Oblečena je bila v črn usnjen plašč in kratko krilce, ki se ga je komaj videlo izpod njega, ravno prav, da je puščalo prost pogled na tiste dolge noge, v vzorčastih črno-belih najlonkah. Zaznal sem nekaj, kar mi ni bilo preveč všeč. Morda je bil le preblisk, ob tem, ko sem opazil, da je nemirna. Kakor bi imela tremo pred nečim.

Nekaj dni nazaj, mi je napisala sporočilo, da mi mora nujno nekaj povedati. Nisem si bil na jasnem kaj naj pričakujem. Lahko je bil to le njen izgovor, ker je dolgo nisem nič poklical, lahko pa je imela vsega enostavno dovolj. Spomnil sem se tistega občutka, ki sem ga imel, ko je pred dobrim mesecem ležala zraven mene v postelji in sem na prst navijal pramen njenih las, njenega zvonkega smeha in grimas, s katerimi je na pol zakrivala tisto srečno nasmihanje, kateremu pač ni mogla dovoliti, da bi se pririnilo na površje obraza, saj bi se mi tako preveč razkrila. Kako je po tem, ko sva ure in ure presenečeno in brezglavo požirala en drugega, se dotikala, prekrivala, použivala, utrujeno omahnila na blazino in strmela v strop. Kako se je dvigoval in spuščal njen prsni koš, ob globokih vdihih. Spomnil sem se jamice med ključnico in vratom, kjer je zastala kaplja njenega znoja, ki sem jo obliznil s konico jezika in si predstavljal vonj po morju, ocean, ki naju je naplavil na posebno mesto v časovni luknji, kjer se nisva zavedala ničesar drugega, razen občutka odnašanja in želje, da bi naju odneslo dokončno. Kako so se ji, ko sem s prstom potoval od venerinega hribčka, do popka narahlo dvignile zlato-prozorne miniaturne dlačice, kako je za trenutek vzdrgetala in dobila kurjo polt in majhne brazgotine nad desno obrvjo. Spomnil sem se svojih misli, da je to ženska, s katero si želim imeti prihodnost in tihe odločitve, da je ne bom spustil iz svojega življenja. 

Čas…. Kako neskončna količina časa se lahko zdi en mesec. Konj in čas, ki je postopoma pokrival odtise, ki jih je pustila na meni, sta jo potisnila v ozadje mojih misli. Moja potreba po še, je postala edino moje gonilo. Občutek, ki me je požiral vsega, z vsemi mojimi mislimi, vsem kar me je nekdaj definiralo, me je porinil v mehanično zaporedje dni, zapolnjenih z iskanjem, opojem in Majo. Tisti trenutek pa, ko sem jo ugledal stati tam, je bil kakor klofuta, kakor elektrošok, ki je moje občutke zagnal s svežino prvega vtisa.

Ustavil sem sredi ceste, ob robu pločnika, ravno prav daleč, da je lahko hitro skočila v avto, preden bi mi kdo za mano začel trobiti. Usedla se je, me cmoknila na lice in se obrnila na desno, tako, da nisem več videl njenega obraza. Ves čas vožnje je ostala tako. Mislil naj bi si, da pač gleda ven skozi okno in opazuje mesto, ki je bežalo mimo, ampak vedel sem, da se skriva.

Od kar sem se v tistem lokalu prikazal z Majo, je bila pogosto zamišljena. Neumnost pač. Nisem se je mogel otresti in sem jo pripeljal s seboj. Bila je bolj nuja kot želja. Bil sem nakriziran in prosil, če mi lahko prinese stekleničko Metadona, da bi se lažje očistil. Na pol hlipal sem ji v telefon, govoreč ji kako bi jo rad videl in prav vseeno mi je bilo, da bom moral s sabo pripeljati še Majo. Nekako se mi je zdelo, da to ne bi smelo spremeniti stvari med nama. Zdelo se mi je, da bi Taja morala vedeti, da imam punco. Ali ji nisem nekajkrat celo namignil? In sploh, tisti čas sem se od vsega počutil pod pritiskom. Jezilo me je njeno razumevajoče molčanje, njena prijaznost, njeno vprašanje kdaj te bom spet videla, Max, jezilo me je, da je imela prav, da sem na konju dejansko zabredel malce pregloboko. Še najbolj pa me je jezilo to, da sem se ob njej vedno odtajal, pomehkužil, da nisem mogel, da je nebi gledal kot sedmo čudo, da si nisem mogel pomagati, da ne bi čutil, kot, da se že od nekdaj poznava. Da jo ljubim, pa čeprav bi včasih najraje videl, da je nebi bilo, da bi kar izginila in mi dala prosto pot, da živim svoje življenje, brez raznih občutkov krivde in brez žalostnih pogledov ob tem, ko je gledala kako mi drsi po klancu navzdol. Vsaj ona si je tako mislila, kaj pa. Njene lastne izkušnje so bile  močnejše od mojega zagotavljanja, da imam stvari pod kontrolo. Ona je vse to že preživela. Jaz pa sem bil neumen začetnik, ki ni še razumel kako si bo uničil življenje. Kakšno sranje. Jezilo me je, pa vendar sem to potreboval.

Oba sva molčala. Nisem dobro vedel kako naj načnem pogovor. Vozil sem brez cilja, prijalo mi je.

»Te moti če se kar tako malo voziva?« sem jo vprašal.

»Za čuda me vožnja pomirja.«

Obrnil sem se v njeno smer. »Si nervozna?«

»Ne. Kar tako. Vseeno me pomirja.«

»Taja…« sem začel. »Kaj si mi hotela povedati?«

Ostala je tiho in nervozno mečkala rob plašča.

»Kdaj si nazadnje videl svojega sostanovalca?« je končno rekla, kot, da bi se le stežka odločila, da je sploh odprla usta.

»Uf… Ne vem, že nekaj časa nazaj….Ko sem prišel v Ljubljano sem najprej poklical tebe….zakaj?« sem jo začudeno pogledal.

»Tisti večer, ko sem ti napisala sporočilo, sem ga srečala na Metelkovi…in…in… Ne vem… Verjetno ni moja stvar, ampak, zazdelo se mi je, da bi ti morala povedati...« je rekla in si s tresočo roko prižgala cigareto.

»Kaj pa?«

»Hm…kot sem rekla sva se srečala in se začela pogovarjati… Govoril mi je o tebi…. Saj pravim, da ni moja stvar… Tvoje osebne stvari me pravzaprav niti ne zanimajo… «

Od strani sem jo opazoval. Rahlo je zardela in hitro nadaljevala.

»Rekel je, da ve, da si na horsu….dobesedno tako…. Rekel je, da se seliš. Videti je bil jezen. Rekel je, da bo, ko te naslednjič vidi poklical policijo, češ, da ve kje skrivaš drogo… No ja… Morda se ti zdi neumno, ampak hotela sem te opozoriti.« je rekla negotovo.

Nejevoljno sem zaklel.  »Idiot. Ne sekiraj se….Hvala, da si mi povedala.«

Skomignila je z rameni. »Veš da.«

Občutek sem imel, da mi ni povedala vsega. Čutil sem praznino med nama in njeno tiho vprašanje zakaj se ves ta čas nisem javil, kljub temu, da sem bil v Ljubljani. Zbal sem se, da ji je povedal, da sva bila z Majo skoraj ves čas tam.

»Kaj pa ti je govoril o meni?«

Ostala je tiho, kot bi se zaskočila. Čutil sem, da je v krču.

»Taja? Kaj ti je rekel o meni?«

»Kot sem že rekla me tvoje osebne stvari ne zanimajo.« je rekla skoraj kljubovalno, z dvignjeno glavo in pogledom uprtim naravnost predse. Občutek sem imel, kot bi se nezavedno branila pred mano.

»Nisem niti dobro poslušala in tega ti, po pravici povedano ne bi rada razlagala….V resnici se je ves čas trudil okrog mene…fuj… Mogoče je te stvari govoril namenoma….«

Čutil sem, da se je pri zadnjem stavku malce omehčala in izrazila nekakšen dvom, torej sem zaigral na to noto.

»Idiot. Torej si ga le poslušala…«

Odkimala je z glavo in ostala tiho. Oba sva ostala tiho. Vedel sem kaj se ji plete po glavi, vendar pa tudi jaz nisem želel o tem govoriti. Ne o Maji. Ne tisti dan. Začel sem opazovati temno okolico in na stotine luči, ki so jo nekoliko osvetljevale. Avtomobilske luči, luči v redkih hišah. Bila sva nekje na obrobju mesta, moral sem se kar malce strezniti, in povezati pot, ki sem jo prevozil, do te mere, da sem sploh ugotovil kje sva.

»Kam naj greva? Saj imaš čas?« sem jo vprašal.

Pokimala je.

»Greva k tebi, kasneje greva lahko na kakšno pijačo… Pravzaprav sva precej blizu.«

»Če želiš….razmetano imam. Cel vikend me ni bilo, prišla sem šele včeraj pozno zvečer.«

»Si bila doma?«

Odkimala je.

Vprašujoče sem jo pogledal.

»V Reki.« je rekla na kratko, brez kakršnegakoli pojasnila. To me je razdražilo in mi hkrati odprlo cel kup vprašanj. Vedel sem, da to počne namenoma, da mi s tem na nek način daje vedeti, da ji ni treba ničesar razlagati. Češ, o tebi ne vem ničesar, ne vem kako preživljaš svoj čas, ne kličeš me, ne pišeš mi….Tujca sva. In tujca bova ostala.

Pripeljala sva se pred hišo njene babice ter vstopila v sobo, ki je bila nekoliko bolj pospravljena kot sem pričakoval glede na njeno opozorilo. Na tleh so ležali srebrni čevlji in obleka, razen tega pa je bilo bolj ali manj vse na svojem mestu. Začudeno sem pogledal, saj sem njeno garderobo kolikor toliko poznal, nikoli nisem videl ničesar podobnega, niti si nisem znal predstavljati za kam bi se lahko tako oblekla. Ko sva vstopila, je z živčno kretnjo s tal pobrala nekakšno revijo in jo zatlačila v torbico.

Z očmi je sledila mojemu pogledu. »Ne sprašuj!« je rekla.

Čisto iz navade, pa tudi malo za to, ker je bil že čas, sem se usedel za pisalno mizo in iz žepa na bundi povlekel zavojček horsa. Z bančno kartico sem zdrobil majhne rjavkaste kamenčke, tako, da sem si iz drobnega prahu lahko naredil črto.

»Boš tudi ti?«

»Max! Mislila sem, da si nehal…«

Prekinil sem jo z nasmehom na obrazu. Šla mi je na jetra, ampak kljub temu mi je prijalo, da jo skrbi zame.

»Ne skrbi, saj ni nič…. Ja, očistil sem se, zdaj pa si privoščim le še vsake toliko… Za zabavo. Si prepričana, da nočeš?«

»Ja.«

Bila je razočarana. To sem čutil, kot bi mi povedala. Ničesar ji ni bilo treba reči. Ni mi uspelo. Kljub vsem načrtom, odločnosti in entuziazmu, mi ni uspelo. In vseeno mi je bilo. Gledal sem jo kako strmi vame z široko odprtimi očmi in si grize ustnico. Črn koder ji je uhajal na obraz in lica je imela še vedno pordela, kot bi bila razburjena. Njene zenice so se mi zdele široke. Ogromne. Prešinilo me je, da je to verjetno zato, ker sem navajen Majinih, ki so bile kot bucike. No. Večinoma. Če je bila nakrizirana, so bile kot brezna, ki vlečejo vase, v tistem brezupu ki ga nisem razumel, je vase vlekla vse. Sam sem se še lahko kontroliral. Navadno. Taja pa je nemo sedela tam in me gledala. Lahko sem čutil kako jo po svoje mika, da bi potegnila črto. Zlobno sem si zaželel, da bi res. Da bi že nehala biti taka prekleta moralistka.

»Kasneje grem kupit še en pack, greš z mano?« sem jo vprašal.

Skomignila je z rameni.

»Trajalo bo pet minut.« sem rekel in sam pri sebi sklenil, da se bova tistega večera skupaj zadela. Jo bom že nekako prepričal. Čutil sem, da je šibka.

»Pravzaprav lahko kar greva, če želiš, malo prej sem videl sporočilo, ki mi ga je poslal tisti tip… Napisal je, da se mu mudi.«

»Pokimala je in pograbila torbico.«

Ustavila sva se pred stanovanjsko stolpnico. 

»Te lahko počakam v avtu?« je vprašala.

»Pojdi z mano, no… Boš videla, pet minut…« sem rekel in ji brez, da bi čakal njen odgovor odprl vrata.

Nerada je izstopila iz avta in mi sledila. Z dvigalom sva se pripeljala v osmo nadstropje in potrkala na ena izmed vrat v dolgem hodniku. Odprl nama je tip od katerega sem tisti čas pogosto kupoval. Oblečen je imel moder delavski kombinezon, popackan z beležem. Njegovi pšenično rjavi lasje, so bili speti v konjski rep in so na sencih že nekoliko siveli. Deloval je presušeno. Njegov obraz je bil prepreden s tisoče mikroskopskimi gubicami. Niti ne tako, da bi dajal zares videz zgubanega človeka. Globje zareze, so bile vidne, le okrog oči in ust. Bilo je bolj, kot bi nekdo iz njega posrkal vse življenjske sokove. Kot posušena korenina.

Vstopila sva v prazno stanovanje, polno pločevink barve in orodja. Tla so bila prekrita s časopisnim papirjem.

»Hm…oprostita neredu… Tukaj samo delam. Prenavljam stanovanje, ki se trenutno prodaja… Stene, stropi….« Z roko je naredil krog okrog sebe. Pogledal je Tajo.

»Jaz sem Janez.« Podal ji je roko in se prijazno nasmehnil, kot se moški navadno nasmehne lepi ženski. Vsaj določen tip moškega. Jaz nikoli.

Taja se mu je predstavila in mu prav prikupno vrnila nasmeh. V nasprotju z mojimi pričakovanji, je takoj preklopila na čisto prijateljsko čvekanje z njim. Očitno je prav nič na njemu ni motilo, kljub temu, da je bil očitno junkie. To me je presenetilo. Stara navada, železna srajca, sem pomislil. Kar ozirala se je okrog po stanovanju in se s tipom pogovarjala o beljenju. Zaslišal sem, kako se je prav sproščeno zasmejala, on pa prav tako. Zmotilo me je. Pomislil sem koliko časa je minilo, kar sem jo slišal, da bi se z mano tako smejala.

»Rad bi en šot.« Sem končno rekel, čeprav mi je bilo jasno, da tip ne prodaja manjših količin od pol grama.

Janez se je popraskal za ušesom in nagubal čelo.

»Hm…bojim se, da ne bo šlo. Pol grama, če želiš.«

Kot da bi me stvar zbegala sem se začel prestopati na mestu in se sam sebi čudil kako naravno je lahko igranje, če je le cilj vreden truda. »Sranje. Nimam dovolj denarja…Kaj pa če… Ah…vraga!«

Oglasila se je. »Koliko denarja rabiš? Lahko ti ga posodim…«

Ošinil sem jo s pogledom in zmajal z glavo. »Od tebe si nočem sposojati denarja, Taja.«

»Ah…«se je zasmejala. »Ponos? Poglej….. Dam ti dvajset eurov in naredi z njimi kar hočeš…. Če se boš boljše počutil, bom potegnila eno črto še sama.«

Zaigral sem hipno omahovanje, jo pogledal, potem pa prikimal. »Ne maram si sposojati denarja. V kratkem, ti bom vrnil, obljubim.«

Janez, ki je poslušal najin pogovor, je vzel iz žepa zavojček in mi ga izročil. Iz denarnice je potegnila bankovec in mu ga smehljaje pomolila. Videti je bila prijetno razburjena. Kar malce ponosen sem bil sam nase.

Deset minut kasneje sva se peljala po severni obvoznici.

»Kam bi rada šla?« sem jo vprašal.

»Rada bi se nekaj časa vozila.« je rekla tiho. »Potem pa mogoče v Orto bar.«

Brez odgovora sem nadaljeval z vožnjo in razmišljal. Oglasila se mi je vest. Vedel sem, da je Taja še vedno na metadonski terapiji, njena doza bi me ubila, če bi jo spil na enkrat. Spraševal sem se kaj se ji zgodi, če čez potegne še hors. Za bežen trenutek me je zaskrbelo, kljub vsej moji sebičnosti in želji, da bi jo imel na isti valovni dolžini.

Kar naenkrat je bruhnilo iz nje »Max…skrbi me zate!«

V nejeveri sem se obrnil proti njej. Kot bi mi brala misli.  »Ja, ja! Tudi mene skrbi zate!« sem zaslišal svoj glas. Tokrat je bilo iskreno.

Spet sva se povezala. Bila sva v sozvočju. Kot že mnogokrat prej in kot prvi moment, ko sem jo ugledal, sem se počutil, kot, da je med nama nekaj steklo. Nekaj sorodnega, domačega, znanega, občutek, kot da to počneva že od nekdaj. Začela sva se presedati na sedežih, kot bi avto postal premajhen.

Začudeno me je pogledala. »Skrbi te zame? Zakaj le?«

»Metadon… Zadnjič sem naredil po tvojih navodilih. Stekleničko, ki si mi jo dala sem razdelil na tri dele. Že samo po enem delu sem čutil, kot bi vzel najmanj trojno dozo heroina…«

»Nič mi nisi sporočil, obljubil si, da boš poklical…«

Nisem ji odgovoril. Nisem vedel kaj naj ji rečem. Čez čas sem se oglasil.

»Vseeno. Skrbi me zate Taja.«

»Prosim te… Zame ti ni treba skrbeti… Jaz bom v življenju naredila velike stvari!«

Zasmejal sem se. Zvenela je tako resno.

»Kaj je smešno?«

»Kako si to rekla… Jaz bom v življenju naredila velike stvari….«

»Hm… Včasih to verjamem.«je pojasnila nekoliko manj prepričano. »Zdi se mi nemogoče, da bi šlo moje življenje lahko kar tako neopazno mimo.«

»Tudi jaz verjamem.« sem rekel in jo nežno pogledal. Želel sem si, da ne bi vozil, da bi jo lahko stisnil k sebi in pobožal.

»Znebiti se moram Metadona, to vem… Mislim, da bo to prav kmalu.«

»Tudi jaz… Nekaj si bo treba najti v življenju….službo…morda, oditi na kakšno potovanje… Včasih, ko se zavem vpliva vseh teh drog na moje življenje, se sprašujem o razliki v tem kako me vidijo drugi in kako vidim sam sebe. Rad bi prišel do te stopnje, da bi se bil sposoben videti v pravi luči.«

»Hm… Zadnjič na faksu smo se s sošolci o nečem pogovarjali in sošolka je razlagala, kako ji je nekdo povedal na kakšen način jo vidi. Vprašala sem jo kaj si misli o meni, kako me vidi. Odgovorila mi je, da delujem, kot da z menoj ni dobro zobati češenj….« zasmejala se je. »Odgovor me je pustil popolnoma brez besed… Ne razumem zakaj me ljudje vidijo takšno.«

Pomolčala je, potem pa se obrnila proti meni. »Pa ti Max? Kako me vidiš?«

»Hm… Težko ti odgovorim na to vprašanje. Mislim, da si hladna ženska.«

Še sam ne vem dobro zakaj sem to rekel. Ampak na prvi pogled je res delovala hladno. Nedostopno, vedno na varni razdalji, pa čeprav sem dobro vedel, da se s tem le brani pred vdori ljudi okrog sebe, ker ima tako naostreno zaznavo in ker čuti tako močno, da bi jo sicer vsaka malenkost potrla in ji vzela delček tiste otroškosti, ki je bila zanjo značilna.

»Kaj?« Bila je vidno razočarana nad mojim odgovorom. »Hladna ženska?!«

»No…nedostopna…hladna… Ampak mogoče je tako zaradi Metadona…«

»O moj bog…takšno me torej vidijo ljudje….Zanima me kaj bi si mislili, če bi imeli vpogled v to kar se dogaja notri. Včasih se počutim, kot, da me bo razneslo.«

Moj odgovor jo je vidno prizadel. Lahko sem videl njene misli. Ali to kar sem mu dala, zanj ni bilo dovolj? Ali dovolj prisrčno? Dovolj toplo? Kaj bi morala narediti, da bi me po tem takem videl kot toplo žensko? In to mi je skoraj izkrivljeno godilo. Čeprav moj namen ni bil, da bi jo s čimerkoli prizadel, sem se počutil, kot, da sem v prednosti.

»Vem, vem…« sem pohitel in jo od strani opazoval.

Ostala je tiho in se popolnoma izgubila v svojih mislih.

»Taja? Občutek imam, da te je to kar sem rekel prizadelo.« sem končno rekel. V resnici mi je bilo žal. Spet me je prijelo, da bi jo stisnil k sebi. Imel sem jo prekleto rad in to sem dobro vedel. Bila je edina zares dobra stvar v mojem življenju.

»Pravzaprav je tako kot si rekel… Želim si, da bi se tudi jaz nekega dne videla v pravi luči.« je rekla.

»Ne jemlji tega tako grobo dokončno, Taja… Rad te imam… Nihče od naju ni popoln, vendar pa je med nama nekaj… Nekaj je v načinu kako se počutim, ko sem s tabo….«

Žalostno je pokimala. Želela si je biti veliko več, veliko boljša. Spet sem lahko videl njene misli. Kaj je tole? Še en večer, par ur? Kaj bo potem? Me boš poklical? Boš spet izginil? Kdaj te bom spet videla? Stisnilo me je. Na ta vprašanja niti sam nisem vedel odgovora. Nisem imel pojma kaj počnem, kaj bo drug dan, kdaj bom jaz in kdaj bo tisti drugi Max, kateremu ni mar zanjo.

Vozila sva se že precej časa. Avto sem ustavil pred Orto barom in iz predala na armaturi vzel plastično škatlico s cd-jem ter na njem oblikoval dve tanki črti heroina.

»Meni daj čisto malo…. Strah me je…. Če bo premalo mi boš kasneje dal še.« je nervozno zašepetala.

Previdno je vase povlekla polovico črte in si pomela nosnici.  Opazoval sem jo. Zaprla je oči in se naslonila nazaj na sedež avtomobila. Tudi sam sem povlekel svojo, potem pa še polovico, ki jo je pustila, vstal in ji odprl vrata na sovoznikovi strani avtomobila.

Orto bar mi je bil od nekdaj všeč. Ker je bilo sredi tedna ni bilo prevelike gneče. Rdeče črni kontrasti so v šibki svetlobi delovali  peklensko. Usedla sva se za prosto mizo, eden nasproti drugemu in si naročila jagodni sok. Sprememba je bila očitna, po navadi bi si oba naročila pivo. Gledal sem jo. Nestrpno se je presedala.

»Max…bilo je premalo…si lahko naredim pošteno črto, m? Grem na WC.«

Čutil sem kako jo je zagrabilo in povleklo v svoje kolesje. Pod mizo sem ji previdno podal zavojček, kot bi se bal, da ga bo kje po nesreči raztresla. Tega sem se takoj zavedel. Zapustila je mizo in vstopila v hodnik, ki je vodil k toaletnim prostorom. Med tem ko sem jo čakal, sem se naslonil na steno in zaprl oči. Rjavi prah se je pomešal s sluzjo v mojem nosu in se pretvoril v pol tekočo gmoto, ki se je počasi premikala navzdol po grlu in za sabo puščala sled grenkega okusa. Začutil sem širjenje toplote, ki se mi je od vratu navzdol razširila v torzo in trebušno votlino. Ja…. Lenobno sem se popraskal po vratu in se pretegnil.

Videl sem jo, kako se je vračala nazaj in med potjo z roko rahlo drsala po steni hodnika. Prste je imela iztegnjene, tako, da se je je dotikala le z blazinicami. Hodila je pokončno, z glavo prekleto dvignjeno. Zdrznil sem se. Usedla se je nasproti meni, prekrižala noge, in mi pogledala naravnost v obraz. Njene oči so se bleščale in spremenile barvo, bile so žareče modre. Zenic skorajda ni bilo več videti. Prižgala si je cigaret in globoko vdihnila dim, ki ga je za trenutek zadržala v sebi. Vedel sem. Čaka. Spremlja premikanje tiste grenke gmote v sebi, ki jo z vsakim momentom bolj ovije vase. Zavzdihnila je.

Videti je bila popolnoma spremenjena. Konj jo je zamaknil v  dimenzijo, ki je bila za čuda izven mojega dosega. Tokrat je bila ona v prednosti. Razumel sem, da je pravkar doživela ponovitev nečesa, kar je dobro poznala in v čemer se je prekleto dobro znašla. Vrnila mi je zavojček in pokončno obsedela za mizo. Misli sem imel kristalno čiste in naostrene. Vedel sem, da ona prav tako. Gledala sva se. Izraz na njenem obrazu me je begal. Kotički njenih ustnic, so se nesimetrično vihali v nekakšnem ciničnem nasmehu. Začutil sem njen prezir.

»Kakšen je konj? Je zdaj bolje?« sem jo na pol zaskrbljeno vprašal.

»Nič, kar mi nebi bilo znano že od prej…. Konj je konj…« je rekla zaničljivo in s sunkovito kretnjo otresla cigareto.

V obraz se mi je zagledala s surovo brezbrižnostjo, kot bi se dokončno začela zavedati, kako jo že ves čas, od kar sva se spoznala, vlečem za sabo, brez, da bi se za trenutek vprašal kam. Ni bilo več nikakršnih nežnih čustev, nikakršne povezave, le prezir in zamera. Provokativno je strmela vame, kot bi izzivala, kot bi končno upala načeti poglavje in nemo provocirala naj ji povem o Maji in razložim kje je njena vloga v vsem tem.

Ostal sem tiho. Med nama je bil še vedno pretok misli. Začutil sem, da natančno ve o čem premišljujem. Ko se še vedno nisem oglasil, se je začela nestrpno ozirati okrog sebe. Sledil sem ji s pogledom do sosednje mize, za katero je sedel zdolgočasen par v tišini. Moški povprečnega videza in ženska, ki je bila, milo rečeno precej grda. Bila sta videti naveličana en drugega. Moški je venomer pogledoval proti Taji in jo požiral z očmi, med tem, ko je ženski zraven sebe stiskal dlan. Ko je videla, da ju opazujem tudi jaz, se je obrnila proti meni in še preden sem uspel pomisliti, odprla usta. Njen glas je zvenel ostro.

»Ali veš kaj je po mojem mnenju ena najbolj pomilovanja vrednih stvari?« Za trenutek je utihnila. Usta so se ji nesimetrično raztegnila v posmehljivo smehljanje. 

»Moški, ki se znajdejo v resni vezi….vsi naveličani… Zavedajo se, da do dotične osebe ne čutijo več ničesar in se začnejo zapletati z drugimi… V resnici pa nimajo jajc, da bi se odkrito pogovorili in prekinili vezo. Nikdar ne bodo tega storili, ker hočejo ohraniti čisto vest… Ali se ti to ne zdi patetično? Raje si na mestu prerežem vrat, kot, da bi se kdaj znašla v taki situaciji…«

Osuplo sem jo pogledal in se zdrznil, kot bi me oplazila z bičem. Vedel sem, da govori o meni.

»Ne razumeš.«

»Česa ne razumem?«

»Ne razumeš pomena besede zvestoba. Zvestoba pomeni človeku stati ob strani. Tudi, ko stvari niso najlepše.«

Zasmejala se je.

»Zvestoba… O moj bog. Prav zares… Ne razumem besede zvestoba… Hočeš reči, da je moški, ki se zapleta z drugimi zvest?«

»Vsak ima svoje potrebe… Mislim, da je bolj pomembno resnično čustvo med dvema človekoma, ki pa je v tem primeru vedno močnejše kot čustvo do drugih.« sem odgovoril zgolj zaradi odgovora in kljubovanja.

Ponovno se je zasmejala in si z roko pokrila oči. Dokler nisem ugotovil, da se še vedno smehlja, sem mislil, da se bo morda zjokala.

Bil sem besen. Torej, to je to. Dosegla je, da sem se počutil kot pizdun. Le kdo misli, da je. Bila je tam, pa vendar se je popolnoma odmaknila. Med naju je postavila neobhoden zid in bilo je prvič, da sem začutil njen upor. Kljubovalno si je prižgala novo cigareto, s tistim peklenskim nasmehom na ustnicah in spet prekrižala noge. V obraz mi je gledala brez vsake zadrege. Vedel sem, da me bodo naslednji dan njene besede zabolele, ampak v tistem trenutku nisem čutil ničesar. Sem pa vedel. Da je hudo. Da ve vse. Da mi ne bo kar tako spregledala. Nikdar mi ne bo mogla oprostiti, da sem ji naredil tisto črto in nikoli, da sem jo takole izkoristil, čeprav še sama tega ni hotela zares verjeti. 

Nejevoljno sem se presedal na stolu, bil sem besen, kljub temu, da sem to že dolgo pričakoval. Imela je prav in vso pravico. To sem vedel.

»Odpelji me domov.« je odsekala, se napotila proti točilnem pultu in plačala pijačo za oba, kar me je le dodatno vznejevoljilo. S tem me je pospravila v koš. Bil je njen odgovor na sceno v stolpnici. Ko sem ji rekel, da si od nje ne želim izposojati denarja. Šlo je za čast in ohranjanje dostojanstva. Njenega, seveda. Posledično sem sam izpadel kot navaden pizdun. Spet.

Kot dva tujca sva se eden poleg drugega usedla v avto. Nihče ni spregovoril celo pot, celo radio je molčal. Njena pokončna drža me je do konca razdražila in na vse kriplje sem si prizadeval, da nebi več odprl ust, saj vsebina, ki si je želela na plano ni bila niti najmanj prijazna.

Ustavil sem ji tik pred vrati hiše, kakor nikoli poprej, s čimer sem ji dal vedeti, da prav tako kot ona, nimam nikakršnega namena načeti pogovora. Naglo je odprla vrata na avtomobilu.

»Hvala in srečno pot.« je rekla cinično in me pogledala, kot bi od mene nekaj pričakovala.

»Srečno pot, srečno pot…« sem jo razdraženo posnemal in gledal predse.

Zasmejala se je.

»Max…s tem nisem mislila nič slabega… .Ampak kakor hočeš…. Adijo.« zaloputnila je vrata in stekla po stopnicah, med tem ko sem sam besno speljal, ne meneč se za cviljenje avtomobilskih gum. Prijelo me je, da bi se čelno zabil v zid. Celo pot do doma, se je moj bes le še stopnjeval. Sploh nisem več vedel na koga sem jezen in za kaj.