Minljivost, ciklična izmenjava bivanja in nebivanja, prenehanje. Kolo usode, ki se neprestano obrača.

Misel o neobstajanju, je nemogoča, ker  si človeško bitje sveta brez njega samega, ne zna in ne more predstavljati.

Veliko jih pravi, da se človeku trenutek pred smrtjo, v mislih odvrti celo njegovo življenje, vse kar mu je ljubo, vsi bližnji, vsi dosežki in tudi vsi grehi.

Neumnost. V trenutku pred smrtjo, oziroma v trenutku, ko se dejansko približaš koncu, ali pa to vsaj tisti trenutek misliš, ne razmišljaš o ničemer. Vse tvoje bistvo je skoncentrirano na zadnji boj za obstanek. Podobe tvojih bližnjih se oddaljijo. So, ampak nekje v ozadju. Če si se rodil v ta svet, v varno materino naročje, poln njene bližine in gotovosti, da nekomu pripadaš, odideš gotovo sam. In če si osvojil življenjsko lekcijo o osamljenosti človeške duše, o ločenosti duš, ki so vsaka zase ujete v fizičnem ovoju, in zato vedno osamljene, pa kakršnokoli bližino že čutimo do nekoga, potem ti je odhod verjetno olajšan, saj ne izgubiš vsega, zaprepaden od nenadnega spoznanja, da si na koncu koncev sam samcat, na odhodu izgubljen v neskončnosti. Na odhodu kam? V negotovost. Morda v nič?

Morda.

Koliko da sem stara, bi me marsikdo vprašal, da razmišljam o takih rečeh. Vendar pa se meni zdi to popolnoma normalno in nujno. Nekako zavračam misel, da bi se enostavno prepustila minevanju, brez, da bi ovrednotila sama sebe in začutila dinamiko življenjskega ciklusa. Vse se vrti v krogu. Zdi se mi logično. Izmenjave letnih časov, rastline, živali, rojstvo, smrt, setev, žetev, sonce, dež, led, pripeka…. Navzgor, navzdol, sredina. To je vse kar je. Ljudje bi lahko zgodovino človeštva videli drugače, če bi si dopustili malce distance, da bi nanjo pogledali s tega zornega kota.

Vojne, lakota, padci režimov, obdobja miru in izobilja, krize, demonstracije, nezadovoljstva ljudstev…..vojne, lakota nasilje…. Nove ideologije, človeški faktor, padci sistemov…..vojne lakota, nasilje….Preroki, politiki, vodje, slepe množice, vojne lakota, nasilje….

Vse mine, vse se obrne in vse je na koncu zabrisano nekje v milijonih različnih zgodb, ki so vsaka zase unikatne, neskončne in neponovljive, neprecenljive, hkrati pa popolnoma nepomembne v relaciji z neskončnostjo.

In ko se končno znajdeš tik pred lastnim koncem, se počutiš otopelo. Nesposobno vrednotenja lastnega življenja. Morda, ker ga že v njegovem teku nisi dovolj cenil? Ker se nisi dovolj ljubil? Ker nisi uspel izvesti ciničnega obrata navznoter? Ker si nisi upal zapustiti sledi vzorcev, prisluhniti notranjemu glasu, verjeti občutku, ki pravi:

Vse mine, vse mine, vse se vrne, vse se obrne. Sam samcat, pod neskončnim horizontom, brez utehe, brez potuhe, brez iluzij, brez utvar. Ustvarjen da se soočiš z lastnim minevanjem in dozorevanjem. S časom, ki mu daš lastno definicijo.

Neskončna praznina, ki jo lahko napolniš le s svojo vsebino in svojim duhom, žlahtnost spoznanj in globina, ki odpira prehod v neskončnost.

Prepričana sem. Vse se bo nekoč ponovilo. Če bi obstajal brezčasni nebesni opazovalec, bi se ob opazovanju človeštva gotovo pošteno dolgočasil.