Kravje oči

OddajLiza Whiteapple, dne 2014-11-08 ob 14:16:25

Nekoliko poklapano in z zatikajočim se korakom sem stopil ven na zrak. Bil je moj zadnji dan delovne prakse, ki se je pravkar končal. Mitja, moj zbegani šef, ki je v preteklih mesecih postal moj mentor in nekakšen tihi zaupnik, mi je podal roko ter se popraskal za ušesom. Nagubal je čelo, kot bi hotel pripomniti nekaj globokega, potem pa si je očitno premislil.

»No…Vso srečo pri diplomski nalogi, Max. Upam, da se kdaj vrneš. Če boš potreboval karkoli…«

Nervozno sem mu stresel roko, saj se mi je kar na enkrat pričelo muditi ven iz laboratorija. Pri pozdravih nisem bil nikdar kaj prida.

»Hvala. Ja… Upam, da se kdaj vrnem. Hvala za vse.«

V naglici sem se obrnil in prečkal zeleno pobarvan hodnik.

Sijalo je sonce in bil je eden tistih dni, ki bi si jih sicer želel preživeti vse kje drugje, kot v laboratoriju, tokrat pa sem se počutil izgubljeno.

Kaj pa zdaj? Oziral sem se okrog sebe, kot nekdo, ki bi se pravkar prebudil iz dolgih sanj. Vedel sem, da imam na bančnem računu že nakazano zadnje plačilo. Denarja se nisem hotel niti dotakniti. Vedel sem, da bo skušnjava prevelika. Minilo je že kar nekaj časa odkar sem bil clean.

Zakopal sem se v delo, ki mi je popolnoma zaposlilo misli in čas. Doma sem prebiral strokovne članke in pripravljal material za izdelavo diplomske naloge. Bilo je kar nekako čudno. Nikdar si sam zase nisem mislil, da sem sposoben popolnoma posvetiti se študiju. 

Zdaj pa… Kaj bom pa zdaj? Jutri, na primer. Kaj bom jutri zjutraj? Vstal bom… Potem pa… Kaj?  Ostati doma in nadaljevati s študijem se mi je zdelo nemogoče, neizvedljivo.

Usedel sem se v avto in odpeljal proti centru Kranja. Ne, da bi dobro vedel kako in kaj, sem se znašel na parkirišču lokala, v katerem sem se pogosto ustavil na kavi, kako stojim in buljim proti cesti, kot bi se spraševal ali je to tisto kar sem hotel. Sem morda hotel oditi kam drugam? Neomejen čas in možnosti, so me begale. Kot v sanjah sem se premaknil v notranjost lokala. Brez prave ideje kaj sploh počnem tam, sem se postavil za šank in naročil pivo. Natakarica me je opazovala, kot bi od mene nekaj pričakovala. Vsi ti obrazi… Majhno mesto… Zdelo se mi je, kot, da večino ljudi od nekje poznam, ali pa sem jih vsaj neštetokrat prej srečal, ne, da bi kdaj z njimi spregovoril besedo. Potem pa me je popolnoma presenetil spomin.

Lidija. Srednja šola. Njen obraz je bil spremenjen, pa vendar je bila ona. Seveda. Lidija in valjanje v slami pod nekim kozolcem. Bil sem veliko mlajši in se nisem preveč obremenjeval s tem kar naj bi prišlo kasneje. Lidija. Vedno se je vrtela okrog mene. Bila je tiste vrste vrtavka, ki veliko govori, večinoma stvari brez smisla in pri tem sili v tvoj manevrski prostor. Vse tisto zavijanje z očmi in slapovi besed, usmerjeni v center moje samovšečnosti. Počutil sem se, kakor, da z njo lahko počnem kar mi prija. Kozolec in poljubljanje v slami… Govorila mi je, da me ima rada, da imam lepe oči. Nikdar me ni zanimala. Zanimalo me je le tisto, kar se je skrivalo, če lahko temu sploh tako rečeš, za tistimi oprijetimi hlačami na zvonec. In še to.  Ko sem se končno dokopal do odgovora, kaj se je tam skrivalo, me ni niti najmanj impresioniralo. Ležala je tam, kot da nebi dobro vedela kaj naj naredi, potem pa, ko sem se pričel pobirati dol z nje, me je objela z nogami, kot utopljenec, ki se oklepa naplavljenega hloda. Odšel sem stran in jo pustil samo tam. Počutil sem se kot  idiot, kar sem tudi seveda bil, pa vendar se nisem mogel prisiliti, da bi po tistem z njo govoril, ali jo pogledal v obraz.  Kasneje sem se je izogibal, vseeno pa sva se nekajkrat srečala. Gledala je v tla in lahko sem čutil kako sem jo pravzaprav ponižal. Lidija, ja.

In zdaj sem se znašel z njo iz oči v oči. Čudno. Kolikokrat sem že bil v tistem lokalu? Nisem si mogel odgovoriti ali sem jo morda videl že prej, ali pa je pravkar začela tam delati.

»Hm…Lidija?« sem v zadregi izrazil svoje začudenje, nad tem, kar se mi je pravkar odvrtelo v glavi. Čutil sem, kot, da sem ji dolžan nameniti nekaj besed.

»Ja. Lidija. Hočeš reči, da si se pravkar spomnil kdo sem?« je rekla užaljeno in ponosno ter nadaljevala z reševanjem križanke.

Buljil sem v njen obraz. Zares. Bila je prav ona. Njen obraz se je z leti nekoliko spremenil, postala je bolj polna, pa vendar… Bila je precej privlačna ženska. Lidija, ja…. Anoreksična duša ujeta v telo, ki še zdaleč ni bilo anoreksično. Spomnil sem se nekega pogovora z njo, že dolgo tega. Da se ne prepozna v ogledalu, je rekla. In, da sovraži hrano. Menda se je od nekdaj trudila shujšati, čeravno nisem nikdar razumel, kaj je bil povod tej njeni norosti, saj z njo ni bilo nič narobe. Nasprotno, njena postava, se mi je od nekdaj zdela privlačna, v nasprotju s tem kar je bilo v njeni glavi… Prav zato se je končalo tako, da sem se odločil odkriti kaj se skriva pod tistimi hlačami…

»Menda res… Čisto resno…ne vem kaj mi je, ampak ravnokar sem dobil v misli serijo dogodkov… Srednja šola, o vraga…saj vem, da mi ne verjameš…«

»Ne trudi se Max, ne vem kaj te je pičilo, ampak, lahko ti takoj povem, da imam tipa. In srednja šola je mimo.«

»O, sranje. Ne… Ne skrbi, nič takšnega….Poslušaj Lidija.« sem začel omahljivo. »Ne..ne vem zakaj, ampak rad bi se ti opravičil…hočem reči… Vem, da se do tebe takrat nisem lepo obnašal…včasih sem bil totalni kreten…pravzaprav…mislim, no…siguren sem, da sem včasih še vedno.« Živčno sem se posmejal.

Z roko je zamahnila po zraku in se nasmehnila sama pri sebi brez, da bi umaknila oči s križanke.

Videl sem, da se je malce odtajala. Nekaj časa sva ostala tiho. Pil sem pivo in opazoval kako je njen svinčnik preračunljivo drsel po kvadratnih poljih.

»No….Ok, Max.« je končno spregovorila in me za spoznanje bolj toplo pogledala v oči. Prvič tisti dan. »Povej. Kaj te muči. A je ženska?«

»Em?« sem začudeno izbuljil oči.

»No…dajmo, moj poklic mi omogoča precej dober vpogled v moške duše…« Zasmejala se je, kot, bi hotela izraziti dvom, da kaj podobnega sploh obstaja. »Vidim te. Ko imaš na razpolago čas in prostor kjer lahko neomejeno opazuješ ljudi, opaziš marsikaj.«

»To ti verjamem…. Ampak…res ne vem o čem govoriš…« sem se poizkusil izogniti vprašanju, na katerega niti sam dobro nisem vedel odgovora.

»No, tudi prav. Mimogrede, a nimaš ti punce… Kako ji je že ime… Počakaj… Maja?«

»Ja.« sem nejevoljno odgovoril, saj me je zmotila misel nanjo. Hkrati pa sem se vprašal kako je sploh mogoče trditi, da si v razmerju z nekom, hkrati pa sovražiti vse do zadnjega detajla, kar bi lahko spominjalo nanj, kot recimo omemba njenega imena.

»Oprosti, da drezam…« je nadaljevala bolj potiho. »Ampak, kaj pa je z njo? Zdi se mi popolnoma iztrošena…. Zadnjič sem jo videla…in ljudje govorijo vse mogoče…saj veš…«

»Heh…«sem se zasmejal cinično. »Verjetno bo že držalo, kar govorijo ljudje…. Kakorkoli neumno se že sliši, ampak, navadno je v govoricah precejšen del resnice.«

»Torej je res? Mislim….droge…«

Pokimal sem in jo pogledal v oči. Bile so to tople rjave oči. Za nekaj trenutkov sem ujel njen sočuten pogled, potem pa je potresla z glavo in ga umaknila, kot bi se zavedla, da počne nekaj neprimernega.

»Torej ni ona tista? Kako le… Max Rakar, spomnim se kako so vse babe norele za tabo. Vem, da sem bila tudi jaz samo ena od njih… Ampak jaz vem, da imaš karakter. In vsekakor nisi neumen.«

Gledal sem jo brez izraza. Misli so mi, namesto, da bi švigale, kot navadno, popolnoma obmirovale. Za trenutek me je zmotil tisti Ampak jaz vem. Kako za boga ravno ti veš? Kdo pa si pravzaprav ti?

»Ne ni ona.« Še preden sem dokončal stavek, sem se vprašal zakaj sem sploh odprl usta. O teh stvareh se nisem pogovarjal z nikomer.

Pokimala je in me zamišljeno opazovala. Ozrl sem se okrog sebe. Lokal je bil popolnoma prazen, bil sem edina stranka. Obrnil sem se nazaj proti Lidiji, ki je pred mano postavila novo steklenico piva.

»Za stare čase.« je rekla in se zasmejala popolnoma neprizadeto. Bila mi je všeč. Kako je pogoltnila ponižanje izpred let in me naklonjeno gledala, kot morda nekega starega znanca. Bil sem ji malce nevoščljiv. Sam tega nebi zmogel. Ponos je bil ena od stvari, ki so me v življenju najbolj zavirale.

»No, povej. Kako ji je ime?«

»Taja.« sem odgovoril z nekakšnim čudnim olajšanjem in se zavedel, da njenega imena nisem še nikdar takole izrekel, vsaj ne na ta način.

Nagubala je čelo. »Ne poznam nobene Taje tu naokoli.«

»Ah ne… Saj ona ni od tukaj. Dolenjka….« sem se nasmehnil pričakujoč tisto, kar je trenutek za tem prišlo iz Lidijinih ust.

»O… Dolenjka, bog pomagaj!«

Gorenjci ne maramo Dolenjcev, vsaj navadno ne, stereotipno, pa vendar velja skoraj brez izjeme.

»Ona ni Dolenjka. Ona je ona. Zanjo se mi zdi nesmiselna kakršnakoli definicija.« sem dodal popolnoma trdno.

Kratko je zažvižgala kot kakšen bajtar in me skoraj prizanesljivo pogledala.

»Opa! «

Skomignil sem z rameni in se trudil, da bi deloval brezbrižno.

»Verjetno ni grda.« je dodala cinično.

Odkimal sem.

Nasmehnila se je. »Veš, nisem pričakovala, da bom kdaj slišala  tebe govoriti o kom na ta način…«

Odprla si je steklenico piva, si ga nalila v kozarec na peclju in rahlo trčila z njim ob mojo steklenico.

»Si že kdaj srečala svojo dušo dvojčico?«

Odkimala je. »Mislim, da ne. Sploh pa v to ne verjamem. Mislim, da se je treba včasih sprijazniti in potrpeti. Treba se je truditi biti srečen… Nič ne pride samo po sebi.  Ph… Duša dvojčica? Princ na belem konju? Traparija.«

»Ne, ne… Sploh ne razumeš. Se ti jaz zdim srečen? To ne pomeni, da si potem kar avtomatsko srečen… Poglej me…srečal sem njo…in včasih mi je prekleto žal, da sem jo kadarkoli srečal, od prvega trenutka dalje sem vedel, da si ne bom mogel pomagati. In vse je tako zajebano… življenje… Zamotano… Zveze in občutki se s časom zabrišejo in ostane ti samo enormna praznina….«

»Ampak, oprosti…. Zakaj potem nič ne ukreneš? Lahko se je pritoževati nad življenjem in čepeti na isti točki,  tako si lahko prepričan, da se ne bo prav nič spremenilo in to ti da nekakšno bolno sigurnost. Znane stvari so bolj varne, ali ne?«

»Kot sem že omenil… Maja. In stvari so se zakomplicirale…«

»Bedarija. Kaj boš z Majo. Ona je zabredla… Ne moreš ji pomagati. Sploh pa, kaj sploh čutiš do nje? Ne vem zate, ampak, jaz sem pač taka… Če sem zaljubljena v nekoga, je ta zame edini. Ne predstavljam si kako sploh zdržiš v takšni situaciji. Kaj sploh je Maja? Poleno pod nogami?«

Zavzdihnil sem in se prijel za glavo. »Vem, vem. Želim si, da bi enostavno izginila, da je nebi bilo več… Ne morem je kar pustiti v stanju v kakršnem je…«

»Max…. Poslušaj me… če tega ne boš naredil, si boš popolnoma uničil življenje.«

»Vem.«

»Verjamem, da je težko….ampak, po svoje tudi njej delaš krivico. Zasluži si vedeti. Najhujše je živeti v iluzijah.«

»In potem? Kaj? Naj se odpeljem v Ljubljano k Taji, ji pozvonim na vrata in rečem kaj? Hočem te zase? Po vsem tem času? Ves čas, ko sva se videvala sem ji pravzaprav lagal. Nisem ji povedal za Majo. Potem pa je izvedela…. Takrat se je vse skupaj podrlo. Mislim, da me je zasovražila.«

Lidija me je nejeverno gledala in počasi odkimala z glavo.

»Veš… Prav žal mi je, ampak moram ti reči, da si kreten. To je bilo grdo. Vedno sem prezirala moške brez jajc. Hočem reči… Ok, nihče ni popoln, lahko bi se celo sprijaznila s tem, da imaš punco… Kdo bi vedel in nikdar ne boš vedel, ker ji nikdar nisi dal priložnosti. Tako pa… Tudi jaz bi te zasovražila…«

»In to prihaja iz ust ženske, ki me je verjetno sovražila vsa ta leta…« Zakrohotal sem se. Bolj nizko, kot sem se počutil, se skoraj nebi mogel, pa vendar mi je nekako iznakaženo prijalo. Tako Max, pa smo končno prišli do korena. Tak pač si. Kreten.

»Ne… No ja…  Sovražila je morda prehud izraz… Vsekakor pa sem se zavedala, da si kreten in očitno se nisem hudo zmotila. Brez zamere.«

»Ne sekiraj se.« V resnici me njene besede niso niti najmanj prizadele. Vedel sem, da sem si jih zaslužil. Bila mi je všeč njena odkritost.

Ostal sem tiho in se prisesal na steklenico. Alkohol mi je vzbudil tisti težak občutek v prsih, kot, da bi se najraje zjokal, ampak se tako in tako nebi mogel. Samo bolelo je, težko in mokro in gladko in temačno.

»Poslušaj Max… Oprosti za tistole prej… Pa saj smo vsi kdaj idioti…«

Ponovno se je omehčala in me gledala s tistimi kravjimi očmi. V smislu, krave so se mi zdele od nekdaj lepe, s toplim, materinskim izrazom v očeh. Skratka, nisem razumel kako to, da se še vedno trudi razumeti. Navadno ženske potegnejo z ženskami. Kakorkoli že ena drugo sovražijo, se opazujejo in so si nevoščljive, stvar, ki se mi je od nekdaj zdela fascinanten pojav in nekaj popolnoma nedoumljivega, ko enkrat začutijo, da so ogrožene s strani moških, stopijo skupaj in strateško formirajo bojno črto za napad na moške prasce. Heh. In ko sem prav jaz v vlogi takšnega moškega prasca… Očitno sem ji nekdaj res nekaj pomenil, ali pa je kljub vsem mojim predsodkom precej razvito bitje, ki se morda ne omejuje na točkah kot sta moškost in ženskost. Kaj. Konec koncu vsi imamo duše. Ni je ženske duše in prav tako je ni moške. Duša je duša. Pač duša. Kljub stereotipom imamo vsi čustva in slabosti. In vsi smo kdaj idioti.

»Ah… saj imaš prav. Preveč nas je strah, veš…. Zato smo idioti.« sem rekel.

»Zakaj ji preprosto ne poveš vsega po pravici? Morda pa je še vedno kakšna možnost. Tega ne boš nikdar vedel, če ne boš odkrit.«

»Ja…tudi sam sem tako razmišljal… iIn sem jo celo poklical. Opravičil sem se ji. Pa se je delala, da ne ve o čem govorim… In potem mi je zaprlo dar govora. Očitno je še vedno jezna. No… Rekel sem, da se bom oglasil pri njej… In rekla je naj kar pridem…naj prej pokličem….ne vem…včasih je bilo drugače. Včasih sem jo čutil, tokrat ne. Bilo je, kot bi se pogovarjala z kakšnim znancem…ne pa z mano…saj se poznava…saj sva se imela rada, vraga… Ne morem kar tako k njej in hliniti ravnodušnost…«

»Kaj? Torej si ji povedal po pravici?«

»Ne… Nisem prišel do tega…«

»Kaj pa si rekel… Opravičil si se ji? Za kaj?«

»Ja… Nekaj takega me je vprašala tudi ona….Pač rekel sem oprosti… In ona me je vprašala za kaj pa? In potem sem rekel nekaj podobnega kot, saj veš…. In potem mi je zaprlo usta… Morala bi vedeti za kaj se opravičujem, se ti ne zdi?«

Lidija me je posmehljivo gledala in se z dlanjo udarila po čelu.

»Ccccc… Kako si trapast… Max… Kaj ti ni jasno? Ona je hotela slišati iz tvojih ust za kaj se opravičuješ. Hočem reči… Ali ima takšno opravičilo sploh smisel? Zakaj si se opravičil? Da bi poskrbel za svoj občutek krivde, ali morda zato ker ti je v resnici žal? Torej… Če je človeku iskreno žal, naj bi tudi povedal točno za kaj…«

V trenutku se mi je vse skupaj zazdelo sila neumno. Kaj pa ona pravzaprav ve. Krava. Ta misel je bila malenkost bolj nežna kot se sliši, ampak, vseeno nisem mogel verjeti, da sem prav s to žensko delil svoje najbolj intimne mislii. Pred sabo sem imel že tretje pivo, torej je moj namen, da bi se enostavno izgovoril na čas in izginil, v trenutku izpuhtel.

»Poslušaj no, dovolj o meni!« sem rekel, kot bi preslišal njen zadnji stavek. »Povej mi kaj o sebi.«

Sadistično sem se ji nasmehnil in se naslonil na šank. No, dajmo punca, razgali se še ti, fer je fer! Kakorkoli, tale tovariški pogovor, me spominja bolj na odnos z moškim kot z žensko…čudno. In v resnici nisem čutil, kot bi imel pred sabo žensko… Univerzalnost duš in podobno sranje.

»Ah… Kaj pa bi rad vedel?« me je pogledala začudeno. Predstavljal sem si, da se verjetno v svojem delovnem času pogosto znajde v vlogi poslušalke. Kot pravijo, natakarica je najboljši terapevt… In potem oh in sploh in tiste kravje oči… Verjetno pa se ji ni pogosto zgodilo, da bi koga pretirano zanimalo njeno življenje, tako je pač v takšnih lokalih.

»Povej mi o sebi. Rekla si, da imaš tipa?«

»Mhm. Ja. Že pet let. Kaj naj ti rečem, pravzaprav je tu kaj malo za povedati. On dela, jaz delam… Živiva. On bi rad zidal hišo, jaz ne, ker…hej, kaj ti pa je! Nočem biti celo življenje zakreditirana.«

»Prav imaš.« sem ji pokimal in se smehljal. Zdelo se mi je tako banalno. Hiša, delava, živiva….Vsi živimo, pa kaj! Morda še kaj več, vraga? A to je življenje? To pomeni živeti Z nekom?

»Ampak Lidija… Kaj bi pa ti rada od življenja?«

Za trenutek se je zbegala. »Kako kaj bi rada?  Ne vem… Kaj pa naj bi rada?«

»Kaj pa vem… Kaj ti recimo pospeši srčni utrip?« sem jo vprašal spakljivo in malenkost posmehljivo. Gledal sem jo naravnost v oči in za čuda zaznal v sebi nekakšno vzburjenje. Kaj je bilo? Tiste kravje oči? Dotaknil sem se njene roke, ki je ležala na šanku. Kot bi jo stresla elektrika, je v trenutku zaznala moje razpoloženje in na hitro vdihnila zrak.

Ko je roko že hotela umakniti, sem jo potegnil proti sebi in se ji v nekakšnem deliriju prisesal na usta. Prehitro je padla. Brez upiranja. Obrnila je ključ na vratih in me peljala v prostor v ozadju šanka, na katerega vratih je bil napis Zasebno. Potisnil sem jo na nekakšen pult in jo izluščil iz grdega puloverja in tistih, skoraj identičnih, oprijetih hlač na zvonec, ki so me pred leti za trenutek zanimale. Obupano sem grabil po njej. Njene čipkaste hlačke so bile mokre in med tem, ko sem ji jih slačil, je kratko in sunkovito dihala. Bila je popolnoma in ganljivo mokra. Tako mokre ženske še nisem doživel. In, ko sem se končno omahljivo zarinil vanjo, so mi pred očmi poplesovale vlažne oči in vlažna pička… Kot sem rekel… Mokro, vlažno, temačno, grenko. Ko sem videl, da ji je prišlo, bil je to dolg, zategnjen  zvok, ki ga je izpustila iz grla in se zvila nekam nazaj, kot bi se na koncu vsega izluščila tudi sama iz sebe, sem bil definitivno prepričan, da jaz tisto popoldne ne bom prišel do svojega vrhunca. Kot bi opravil svojo nalogo, mi je kmalu za tem tič uplahnil, morda se je čutil dolžan poplačati dolgove iz preteklosti, kdo bi vedel.

Kot bi se kar na enkrat pričela srtamovati sama sebe, se je začela oblačiti. Narahlo sem jo povlekel k sebi.

»Tokrat bi rad pustil boljši vtis….« sem ji rekel.

Živčno se je nasmejala. Morala je vedeti, da mi ni prišlo, kaj pa…

»Poslušaj… Sploh ni problem, ok? Morda sem le malce nervozen, to je vse.« sem se še kar trudil pojasnjevati.

Kaj rečeš ženski v takem primeru? Razločno sem videl misli, ki so se ji podile po glavi. Nisem dovolj dobra? Lepa? Zanimiva? Vse to je bilo popolnoma mimo. Ko le nebi ves čas imel v mislih nje…Taja… Ko ji je prihajalo me je gledala v oči, kar me je spravilo popolnoma ob pamet. Takšne vrste iskrenost in predajanje… To se mi prej ni zgodilo z nobeno drugo. Taja in lasje iz robidovja. Tokrat pa… Lidije mi je bilo žal. Hotel sem čimprej proč, da bi pretrgal trenutek napetosti. Nisem se hotel še bolj zaplesti. Nisem je hotel ponovno prizadeti. Tudi ona je bila videti v zadregi.

»Morala bi odkleniti lokal.« je rekla in se gledala v ogledalo v majhnem stranišču.

»Ja…razumljivo. Jaz pa bom moral na žalost domov… Precej časa sem se zadržal.«

V trenutku sva bila popolna tujca. Tako je s temi stvarmi. Poslovil sem se in stopil ven.

V svetlobo. Na zrak. V neznano.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
6
Liza Whiteapple
0
Nov 16, 2014
Zlobni, če si pozorno prebral, potem razbereš, da Lidije Max ne vidi kot predmet poželenja. Gre za nenaden napad zlobe, kljubovanja in morda celo samopotrditve. Ko ga ženska, ki ni predmet poželenja zadane v točko, bi ji rad nekaj odvzel, jo morda celo ponižal....
#6
Zlobni
0
Nov 09, 2014
Moški način razmišljanja je tako lepo ujet, da sem le pri seksu nekako negotov, pri vsej strasti, da je tič sklonil glavo in obupal nad preteklimi dogodki. :-(
#5
Liza Whiteapple
0
Nov 09, 2014
Očitno je tudi privilegij zdolgočasenih natakaric, zaposlenih v beznicah, ki so večji del dneva prazne. Sve se to može ak se hoće ;-). Dodaj na spisek!
#4
P. J.
0
Nov 09, 2014
Moja predstava, da je seks med službenim časom privilegij okroglih plešastih direktorjev, ki jim blond dolgonoge tajnice v minikah po potrebi tudi privoščijo sprostitev v sicer stresnem delovniku, se je sesul kot ogledalo, v katerega prileti kamen. ;-)
#3
Liza Whiteapple
0
Nov 09, 2014
Zlobni, očitno ne gre ;). Seks je del vsega skupaj. Kaj je narobe z njim? Zgodba ni moja zgodba. Max je lik in živi svoje življenje.
O iskanjih. Res je. Skoraj brez izjeme so boleča in tako je najbrž tudi prav. Brez bolečine tudi užitka ne more biti ;).
#2
Zlobni
0
Nov 09, 2014
Konec me je presenetil! Ali ne gre brez seksa?
V zgodbi so spomini, ki zbodejo , ampak iskanja niso vedno romantično neboleča :-)
#1
Liza Whiteapple
Liza Whiteapple
Objavil/a 2014-11-08 14:16:25 (Nov 08, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Beautiful trap
Balada o dlaki Agati
Autunna
Vesoljna dvojina
Kadilski fleš :)
Sivina
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj