Članek
Ritual
Objavljeno Sep 14, 2014

Tisti čas sva blodila okrog med ljudmi, pijana en od drugega, od življenja, od sveta in od dejanskega opoja, nesposobna zavedati se česarkoli drugega od naju. Svet je utihnil, konstelacije so se poklopile, bilo je vseobsegajoče, magično, skoraj nevzdržno in uničujoče občutenje lastnega bistva in celote, ki sva jo tvorila eden z drugim.

Obupano, začudeno in zaprepadeno sva si gledala v obraz in trošila eden drugega do kraja lastnih zmožnosti, skoraj do popolnega izgorevanja.

Bila je vročina tiste vrste, ko zrak nad asfaltom migeta in se zvija kot bi dejansko manifestiral fatamorgane, predstavljaš si lahko vse možne podobe in like, ki ti izpred očesa izginejo še preden dokončno izoblikuješ misel. In bila je moja sobica, polna vonja po čudnem zvarku, ki ga je varil v kotličku, na majhnem plinskem gorilniku.

V glavi mi je kipelo. Bila sem v stanju zaznave, ko se svet malenkost upočasni, tako, da se ti odpre pogled na tiste majhne stvari, ki jih sicer ne bi niti opazil. Ritual je bil v polnem teku.

Z resnobnim pogledom, je mešal tisti zvarek, ki je neznansko smrdel in v katerem sem zaznavala, zdaj njegov parfum, zdaj poparjene liste marihuane, mirto, dišeče palčke… Če sem dobro razčlenila zadevo, je vsaka nota smradu še vedno prevzela svojo obliko in se ločila od ostalih, ampak celota je smrdela ogabno.

Vsake toliko mu je misli prešinila nova ideja, tako je na primer iztegnil roko in mi izpulil las, ter ga vrgel v kotliček, dodal svojega, premešal in si ponovno nadel resnoben izraz, ki me je prepričal, da ima to početje nek pomen, nek smisel. V zanosu trenutka sem sodelovala pri ustvarjanju vezi med nama. Take, nesmrtne.

»Samo še nekaj manjka« je rekel, brez, da bi umaknil pogled z mojega obraza.

Sedela sem tam, kot majhna punčka in mu zgolj prikimala. Nekako sem slutila kaj namerava.

Rekla sem mu "Daj!", zaprla oči in pričakovala plašen gib. Presenetila me je bolečina.

Zarezal je globoko in neizprosno. Odprla sem oči in se zagledala v njegove.

Gledal me je ostro in neusmiljeno, kot bi iz mene želel izvabiti najmočnejši občutek, kar sem ga zmožna. Strast, ljubezen in zavezo, pomešano z bolečino in krvjo.

Pocedilo se mi je po roki. Rdeče, z vonjem po kovini.

Sledil mi je s pogledom  ter s konico jezika polizal curek krvi.

Naježilo me je od čudne mešanice vzburjenja in misli, ki se mi je vsiljevala v koren možganov.

Ljubim ga. Moškega, ki me rani, da me zadovolji in pomiri s svojim hipnotičnim pogledom.